Jedro

Pri odločanju o prenehanju potreb po delu delavca pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi glede obstoja poslovnega razloga ni potrebno formalno spreminjati akta o sistemizaciji s formalno ukinitvijo delovnega mesta.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, ki se je nanašal na ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 8. 12. 2011, posledično pa je zavrnilo tudi njegov reintegracijski in reparacijski zahtevek. V II. točki izreka je odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper njen zavrnilni del, se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku oziroma podredno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da predstavlja ukinitev delovnega mesta resen in utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Napačen pa je zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo tožnikovo delovno mesto „koordinator projektov“ ukinjeno. Pravilnik o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest pri toženi stranki iz oktobra 2011 je to delovno mesto še vedno vseboval. Sklep o ukinitvi delovnega mesta z dne 23. 11. 2011 ni bil nikoli objavljen, o tem pa ni bil seznanjen niti svet delavcev tožene stranke. Tožnik je glede navedenega predlagal zaslišanje člana sveta delavcev A.A., vendar pa sodišče prve stopnje tega dokaza ni izvedlo. Ukinitev delovnega mesta predstavlja spremembo akta o sistemizaciji, do tega pa ni prišlo. Obseg tožnikovega dela se ni zmanjšal, sodišče prve stopnje pa ni v zvezi s tem izvedlo dokazov, ki jih je tožnik predlagal (zaslišanje dveh prič).

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev tožnikove pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (tožnik v pritožbi le pavšalno uveljavlja bistvene kršitve določb postopka), ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, za ugotovitev nezakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ker je ugotovilo, da je tožena stranka z ukinitvijo tožnikovega delovnega mesta „koordinator projektov“, do katerega je prišlo s sklepom z dne 23. 11. 2011, dokazala obstoj poslovnega razloga (poleg ukinitve navedenega delovnega mesta je bilo ukinjeno še delovno mesto sistemski tehnik in odločeno o manjšem številu zaposlenih na delovnem mestu aplikacijski svetovalec – za enega delavca), kar je bilo posledica manjših prihodkov pri toženi stranki. Iz tega razloga se je tožena stranka odrekla administrativnim nalogom, ki jih je opravljal tožnik, pri čemer so za del tožnikovih nalog pri toženi stranki zadolžili njegovega sodelavca B.B., ki je to delo opravljal poleg svojega dela. Ugotovilo je tudi, da je tožena stranka preverila, če obstoji možnost zaposlitve tožnika na drugem delovnem mestu (člen 88/3 Zakona o delovnih razmerjih; ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), vendar takega delovnega mesta pri toženi stranki niso imeli na razpolago. S temi ugotovitvami soglaša tudi pritožbeno sodišče. Tožnik se v pritožbi neutemeljeno sklicuje, da je že iz Pravilnika o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest pri toženi stranki (v nadaljevanju Pravilnik; B3) razvidno, da tožnikovo delovno mesto ni bilo ukinjeno. Ta Pravilnik, ki v seznamu delovnih mest zares še vedno vsebuje tudi delovno mesto „koordinator projektov“, je dne 29. 9. 2011 sprejel glavni izvršni direktor tožene stranke, kar izhaja iz njegovega uvodnega dela. Ob tem pa je potrebno ugotoviti, da je glavni izvršni direktor tožene stranke dne 23. 11. 2011 (torej po sprejemu navedenega Pravilnika) sprejel tudi sklep o spremembi kadrovskega načrta (B1). S tem sklepom, ki je sicer temeljil na sklepu kolegija št. … z dne … (kar je izpovedal tudi zakoniti zastopnik tožene stranke) pa je bilo med drugim ukinjeno tudi delovno mesto „koordinator projektov“. Dejstvo, da iz podatkov spisa ne izhaja, da bi bila ta ukinitev tožnikovega delovnega mesta do dneva podaje izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga že vnesena v Pravilnik, samo po sebi ne pomeni, da tožena stranka s tem ni izkazala resnega in utemeljenega razloga za izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi oziroma da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz tega razloga nezakonita, kar v pritožbi smiselno zatrjuje tožnik. Enako velja tudi za pritožbeno trditev tožnika o neobjavi omenjenega sklepa. Ob tem je potrebno opozoriti tudi na uveljavljeno sodno prakso, da pri odločanju o prenehanju potreb po delu delavca pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi glede obstoja poslovnega razloga ni potrebno formalno spreminjati akta o sistemizaciji s formalno ukinitvijo delovnega mesta (npr. sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 181/2011 z dne 3. 4. 2012, …).

Ob upoštevanju zgoraj navedenega ni odločilnega pomena v pritožbi zatrjevano dejstvo o neseznanitvi sveta delavcev z ukinitvijo tožnikovega delovnega mesta. Ker je tožnikovo delovno mesto ukinil glavni izvršni direktor tožene stranke kot pristojni organ (kar med strankama niti ni bilo sporno) s sklepom o spremembi kadrovskega načrta, po oceni pritožbenega sodišča v pritožbi zatrjevano dejstvo, da pred tem ni prišlo do skupnega posvetovanja s svetom delavcev, na zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi nima odločilnega pomena, še posebej ob dejstvu, da iz podatkov spisa ne izhaja, da bi v zvezi s tem svet delavcev tožene stranke karkoli ukrenil (npr. ukrepanje po 98. členu Zakona o sodelovanju delavcev pri opravljanju; Ur. l. RS, št. 42/93 in nadalj.). Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožena stranka za tožnikovo delo zadolžila drugega delavca, ki je to delo (sicer s pomočjo sodelavca) opravljal poleg svojega dela, kar je bilo posledica reorganizacije tožene stranke (izpoved zakonitega zastopnika tožene stranke), sodišče prve stopnje ni nepopolno ugotovilo dejanskega stanja, ker v zvezi s tem delom ni zaslišalo prič, ki jih je tožnik v postopku predlagal. Delodajalec ima možnost, da z namenom čim večje ekonomske učinkovitosti poslovanja reorganizira svoje delo tudi tako, da določena delovna mesta ukine (oziroma zmanjša število delavcev na določenih delovnih mestih), dela, ki so jih na teh delovnih mestih opravljali delavci, pa razporedi med ostale delavce. Tovrstni ukrepi delodajalca spadajo v okvir njegovih poslovnih odločitev, ki so v njegovi avtonomni sferi in sodišče v njih ne more posegati (kljub morebitni ugotovitvi, da ekonomsko niso upravičeni).

Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita, je poleg zavrnitve dela tožnikovega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev te odpovedi, utemeljeno zavrnilo tudi del njegovega zahtevka, ki se je nanašal na reintegracijo in reparacijo.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Ker odgovor na pritožbo tožene stranke ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, tudi tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.