Kljub obstoju sodne prakse, ki rešuje zadevno pravno vprašanje, se sme sodišče države članice obrniti na SEU, če meni, da je to primerno, okoliščina, da so bile določbe, katerih razlaga se zaproša, že razložene, pa ni ovira, da SEU ne sprejme nove odločitve.
V konkretnem primeru je podana podlaga za analogno uporabo 113.a člena ZS.
I.Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.
II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.
1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom prekinilo postopek do prejema odločitve Sodišča Evropske unije o predhodnem vprašanju, ki ga je postavilo Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 14/2025.
2.Tožnika v pritožbi zoper navedeni sklep uveljavljata pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.
3.Obravnavana zadeva ni primerljiva z zadevo, v kateri je Vrhovno sodišče prekinilo postopek in vložilo predlog za predhodno odločanje. V tisti zadevi banka ni ravnala nepošteno po subjektivnem merilu, v obravnavani zadevi pa je bilo v pravnomočni sodbi ugotovljeno, da jima je toženka kredit predstavila kot ugoden in varen, da bistvenih sprememb v anuiteti ne bo, da je nižja anuiteta imela za posledico višjo kreditno sposobnost in da ni bilo govora o vplivu spremembe tečaja na porast glavnice. Stališča sodne prakse o pojmu nepoštenosti so izoblikovana. Ker je banka vnesla v pogodbo nepošten pogoj, je krivda in odgovornost za ničnost pogodbe pri njej. Poleg tega sta tožnika v svojih navedbah z listinami utemeljevala kvalificirano nepoštenost toženke. Nenazadnje je Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v sodbi C-521/21 že podalo vse odgovore na vprašanja, ki jih je postavilo Vrhovno sodišče.
4.Toženka ni odgovorila na pritožbo.
5.Pritožba ni utemeljena.
6.V obravnavani zadevi je bilo pravnomočno odločeno o zahtevku za ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe in o izbrisnem zahtevku glede hipoteke, teče pa še postopek o povračilnem zahtevku tožnikov. Tožnika zahtevata razliko med tem, kar sta prejela na podlagi nične pogodbe, in tem, kar sta na njeni podlagi plačala toženki. Toženka zahtevku nasprotuje in meni, da sta tožnika upravičena kvečjemu do povrnitve zneska, zmanjšanega za korist, ki sta jo sama prejela, in da ob prejemu plačil ni bila nepoštena.
7.Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu navedlo, da je kreditojemalec po pravilih o vračanju v primeru nične pogodbe dolžan vrniti denarno nadomestilo (87. čl. Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ) in da je iz razlogov, ki jih je navedlo Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 14/2025, podan dvom, ali je taka razlaga nacionalnega prava skladna s pravom Evropske unije. Prekinitev postopka do odločitve SEU temelji na smiselni uporabi 4. odst. 206. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in 113.a čl. Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS).
8.V skladu s 113.a čl. ZS lahko sodišče v primeru, ko je odločitev odvisna od rešitve predhodnega vprašanja glede razlage oziroma glede veljavnosti ali razlage prava Evropskih skupnosti, izda sklep, s katerim predhodno vprašanje odstopi v odločanje SEU, postopek pa - ob smiselni uporabi pravil ZPP o prekinitvi postopka - prekine do prejema predhodne odločbe.
9.Pritožbeno nasprotovanje stališču sodišča prve stopnje, da vprašanje, ki ga je postavilo Vrhovno sodišče v predlogu za predhodno odločanje, v obravnavani zadevi ni pomembno, ni utemeljeno. Vprašanje v zahtevi se nanaša na primere, v katerih banka ni ravnala nepošteno v subjektivnem smislu in pogodba ne nasprotuje temeljnim moralnim načelom. Pritožnik ni izkazal, da bi bilo o tem, ali je banka ravnala v nasprotju s temeljnimi moralnimi načeli, v pravnomočni sodbi že odločeno. Ugotovitve v sodbi, na katere se sklicuje, tega ne potrjujejo, v ostalem pa se opira na procesno gradivo in svoje razumevanje sodne prakse, o čemer pa pred sodiščem prve stopnje še teče postopek.
10.Podlage za spremembo odločitve ne daje niti pritožbeno stališče, da je v sodbi SEU C-520/21 že podan odgovor na dileme, vsebovane v predlogu Vrhovnega sodišča za predhodno odločanje. Kljub obstoju sodne prakse, ki rešuje zadevno pravno vprašanje, se sme sodišče države članice obrniti na SEU, če meni, da je to primerno, okoliščina, da so bile določbe, katerih razlaga se zaproša, že razložene, pa ni ovira, da SEU ne sprejme nove odločitve.
11.Glede na to, da sme predhodno vprašanje postaviti tudi sodišče prve stopnje, da ga je postavilo že Vrhovno sodišče, da je v izpodbijanem sklepu ugotovljeno, da je tudi odločitev v obravnavani zadevi odvisna od že postavljenega vprašanja, in da sodba SEU zavezuje vsa sodišča države članice, je podana tudi podlaga za analogno uporabo 113.a čl. ZS, se pravi, za prekinitev postopka, ne da bi sodišče prve stopnje tudi samo pri SEU vložilo predlog za predhodno odločanje.
12.Po navedenem in po presoji, da po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnikov zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. čl. ZPP).
Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na ugotovitvi, da postopek pred sodiščem prve stopnje še ni zaključen.
-------------------------------
1Tako npr. sodbi SEU C-561/19 z dne 6. 10. 2021 (Consorzio Italian Management, Catania Multiervizi SpA), 37. točka, in C-323/18 z dne 3. 3. 2020 (Tesco-Global Áruházak Zrt.), 46. točka obrazložitve.