Jedro

Ne gre za vračanje kmetijskih zemljišč iz funkcionalnega kompleksa (19/2 ZDen), kadar zavezani Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS obstoja kompleksa po določilu 27. člena ZDen ne zatrjuje, drugi zavezanec, uporabnik zemljišča, ki to zatrjuje, pa je imel pravico obdelovati zemljišče le do konca leta 1998.

Izrek

Reviziji se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je upravičenki pokojni M. O. in predlagatelju J. O. vrnilo v last in posest parc. št. 475 njiva v površini 4449 m2 in 1/2 parcele 476 njiva v površini 356 m2, ki sta vpisani pri vl. št... k.o... kot družbena lastnina z zaznambo upravnega organa Občine K. in z dodeljeno pravico uporabe DO A., TOZD P. sedaj A. d.o.o. D., zakonsko pa v lasti Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS.

Nepremičnini je vrnilo v last in posest pokojni upravičenki in predlagatelju vsakemu do 1/2. Odredilo je, da bo vknjižba lastninske pravice pri vrnjenih nepremičninah izvršena po uradni dolžnosti.

Istočasno je predlagateljem naložilo, da so dolžni Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS plačati znesek 161.246,50 SIT v roku 15 dni. Za skrbnika za poseben primer nad zemljiščem, ki se vrača pokojni M. O., je do pravnomočnega končanja zapuščinskega postopka po njej imenovalo predlagatelja J. O. Nasprotna udeleženca Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS ter A. d.o.o. D. sta se proti odločitvi sodišča prve stopnje pritožila, vendar je sodišče druge stopnje njuni pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni.

Proti sklepu sodišča druge stopnje nasprotna udeleženca vlagata revizijo. Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga razveljavitev sklepov sodišč prve in druge stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. S pogodbo o arondaciji z dne 8.6.1970 odvzeta zemljišča z gozdom imajo vrednost 30.470,02 DEM. Izkazalo se je, da so predlagatelji z upoštevanjem vrnitve parcel ter vrednosti nadomestnih zemljišč nazaj dobili vrednost 32.199,80 DEM, torej za 1.729,78 DEM preveč. Zato je predlagateljem naloženo, naj ta znesek, preračunan v SIT, vrnejo lastniku, Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS. Za tako odločitev pa ni podlage v tretjem poglavju Zakona o denacionalizaciji. Pravila vračanja premoženja in pravila za plačilo odškodnine za premoženje, ki se ne more vrniti, so takšna, da zakonsko ni predvidena možnost, da bi upravičenec za preveč vrnjeno nepremičnino plačal razliko. Šlo je torej za prikrit pravni posel prodaje. Sodišče bi moralo odločiti v skladu z zakonom in vrniti upravičencema po vrednosti le toliko odvzetega zemljišča, kolikor jima ga je bilo dejansko odvzeto.

Nasprotna udeleženka A. d.o.o. D. izpodbijani sodni odločitvi prav tako očita zmotno uporabo materialnega prava. Tudi ona predlaga razveljavitev odločitve obeh nižjih sodišč ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje in odločitev. Zemljišči, ki naj bi se v naravi vrnili, sta v času vračanja sestavni del funkcionalno zaokroženega obdelovalnega kompleksa. Meje parcel v naravi niso vidne, ker so spojene z ostalimi ter se torej enotno obdelujejo kot kompleks. Stanje katastra in zemljiške knjige sicer izkazuje posamezne parcele, takšnih pa v naravi ni. Izločitev posameznih parcel iz takšnih kompleksov pomeni okrnitev funkcionalnosti kompleksa. Čeprav lastnik zemljišča - prvi nasprotni udeleženec - nima interesa na ohranitvi kompleksa, takšen kompleks v naravi obstaja. Sodišči nižjih stopenj tega nista upoštevali. Pri vračilu spornih parcel bi bilo treba torej upoštevati določila drugega odstavka 27. člena Zakona o denacionalizaciji. Že z ogledom na terenu bi se ugotovilo, da se zemljišči nahajata v kompleksu. Končno pa pravni temelj za reševanje te zadeve ni v 5. členu Zakona o denacionalizaciji, temveč v 29. točki 3. člena zakona, zaradi česar je za odločanje pristojen upravni organ, ne pa sodišče. Predlagatelji na reviziji niso odgovorili, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o revizijah ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

Reviziji nista utemeljeni.

Revizijsko sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi v mejah revizijske trditvene podlage in v okviru uveljavljenih razlogov. Po uradni dolžnosti pazi le na morebitno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP). Omenjene procesne kršitve v postopku ni bilo; pravna presoja pa je vezana na okvir dejanskih ugotovitev, sprejetih (tudi) ob procesni dejavnosti strank postopka (prvi odstavek 299. člena ZPP). V razlogih izpodbijanega sklepa je ugotovljeno - revizijsko pa to ni izpodbijano - da denacionalizacijska upravičenca ob sklenitvi arondacijske pogodbe nista prejela ustreznih nadomestnih zemljišč (29. točka 3. člena Zakona o denacionalizacijskem postopku - ZDen - Ur. list RS, št. 27/91). Ob takšnem dejanskem in pravnem izhodišču bi bilo treba za dosledno uporabo načela, da morata upravičenca zaradi denacionalizacije dobiti pripadajoča dela zahtevanih zemljišč, izvesti ustrezen preračun z geodetsko odmero zaradi ugotovitve, da v last in posest zahtevani zemljišči vrednostno - ob upoštevanju zadržanih ostalih nadomestnih zemljišč - vrednost odvzetih zemljišč presegata. Za ta namen pa denacionalizacijska zavezanca kljub pozivu nista bila pripravljena založiti ustreznega denarnega predjema.

Vračilo "pripadajočega dela zemljišč" zato ni bilo možno. Sodišči druge in prve stopnje zato nista ravnali v nasprotju z določbo 2. člena ali prvega odstavka 16. člena ZDen. Izračun preveč prejete vrednosti (tolarska protivrednost zneska 1.729,78 DEM) ni sporen. Glede na obseg procesne dejavnosti denacionalizacijskih zavezancev drugačna rešitev pravno (tehnično) ni bila možna. Končno pa revizijska trditev, da bi šlo v tem primeru za prikrit posel prodaje, nasprotuje naravi pravnega razmerja, kakršno je med prizadetimi nastopilo po sklenitvi sporne arondacijske pogodbe. Slednja je namreč po svoji pravni naravi bila menjalna pogodba, iz te pa so nastale za vsakega pogodbenika obveznosti in pravice, ki nastanejo iz prodajne pogodbe za prodajalca (sedanja določba 553. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, ki je vsebinsko enaka v času sklenitve sporne pogodbe veljavnim splošnim načelom civilnega prava, temelječim na določbah ODZ). Naravi opisanega pravnega razmerja zato ne nasprotuje odločitev, po kateri je denacionalizacijskima upravičencema naloženo, da ob razveljavitvi menjave doplačata sedanjemu lastniku vrednostno razliko.

Po določbi 27. člena ZDen se kmetijska zemljišča vračajo v last in posest, če se s tem ne okrni funkcionalnost kompleksov kmetijskih zemljišč. V korist upravičenca, čigar zemljišče, ki je bilo podržavljeno, leži v tem kompleksu zemljišč, je mogoče vzpostaviti solastninsko pravico s posledično možnostjo razdelitve v ustreznem postopku. Vendar pa v tem primeru denacionalizacijski upravičenec Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS kot lastnik zemljišč obstoja kompleksa v smislu 27. člen ZDen ne zatrjuje. Sodišče druge stopnje zato utemeljeno sprejema pravno razlago, po kateri določbe 27. člena ZDen v tem primeru ni mogoče uporabiti. Pri tem je posebej omenjeno, da je A. D. kot denacionalizacijski zavezanec uporabnik zemljišča, ki ima po zakonu pravico obdelovati zemljišče le do konca leta 1998. Ne gre torej za vračanje kmetijskih zemljišč iz funkcionalnega kompleksa (drugi odstavek 19. člena ZDen), zaradi česar je sodišče druge stopnje vrnitev nepremičnin utemeljeno obravnavalo v skladu z določbami 20. do 22. člena ZDen. Nepremičnine ni mogoče vrniti v last in posest, če bi bila z njeno vrnitvijo bistveno okrnjena ekonomska ali tehnološka funkcionalnost kompleksov. V 21. členu ZDen je natančno opredeljeno, kdaj je funkcionalnost kompleksa bistveno okrnjena. Vrnitev nepremičnine bi namreč morala povzročiti takšne motnje in druge ovire v poslovanju pravne osebe, ki upravlja s kompleksom, ki bi povzročile v zakonski določbi natančno opisane posledice, ki jih izpodbijani sklep posebej navaja. Ker uporabnik kompleksa A. D. ni navedla, kakšne naj bi bile posledice vrnitve spornih nepremičnin denacionalizacijskima upravičencema iz kompleksa (tega ni niti zatrjevala, niti ni tega dokazovala), se je sodišče druge stopnje v izpodbijanem sklepu utemeljeno postavilo na stališče, da za vrnitev zahtevanih nepremičnin v last in posest ni ovir. V okviru takšnih ugotovitev pa ni pravno odločilno, kakšno je stanje katastra in zemljiške knjige in kakšno je dejansko stanje glede mej spornih parcel v naravi.

Zahtevek denacionalizacijskih upravičencev temelji na določbi 5. člena ZDen. V tem okviru je bil na podlagi določbe 56. člena ZDen tudi rešen. Revizijska trditev, da bi v stvari moral odločati pristojni upravni organ, torej ni v skladu s temeljnimi ugotovitvami v tem postopku. Izpodbijani sklep je torej pravilen in zakonit, zaradi česar je bilo treba reviziji zavrniti kot neutemeljeni (393. člen ZPP).