Jedro

Naziranje, da za taksno oprostitev zadošča že dejstvo o brezposelnosti prosilca, je zmotno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za oprostitev plačila sodnih taks. Tako je odločilo po ugotovitvi, da tožnica svojega slabega premoženjskega stanja ni dokazala, ker je predložila nepopolno izpolnjeno izjavo o premoženjskem stanju (v prilogi A2), drugih dokazov, ki bi dokazovali njeno slabo premoženjsko stanje, pa ni predložila.

2. Tožeča stranka v pritožbi zoper navedeni sklep navaja, da ta nima podlage v Zakonu o sodnih taksah – ZST-1, zato je v celoti nepravilen in nezakonit. Prvi odstavek 168. člena Zakona o pravdnem postopku ni materialnopravna podlaga za odločanje sodišča. Obrazložitev sklepa je v nasprotju z določbo 324. člena Zakona o pravdnem postopku. Tožnica je predložila izjavo o premoženjskem stanju, iz katere je razvidno, da je brezposelna, vrednost stanovanja in da je edini družinski član, tožnica pa ni izpolnila izjave za premoženje, ki ga nima, sodišče v to ni moglo podvomiti, zato tudi ne preveriti po uradni dolžnosti. Brezposelnost je že sama po sebi razlog za težave s sredstvi za preživljanje in plačevanje mesečnih obveznosti, po zakonu tega razloga ni potrebno preverjati, zato tožnica ni dolžna dokazovati ničesar, o čemer ser sodnica ne bi mogla prepričati po uradni dolžnosti. Predlaga, da se izpodbijani sklep razveljavi in tožnico oprosti plačila sodnih taks do končne odločitve sodišča. Navaja še, da je napačen tudi pravni pouk, ker ZST-1 določa, da zoper sklep, s katerim sodišče ugodi predlogu strank za odlog plačila sodne takse, ni pritožbe, takšnega pravnega pouka, kot je v izpodbijanem sklepu, pa zakon ne določa. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. V postopkih odločanja glede plačila sodnih taks po ZST-1 se smiselno uporabljajo določbe zakonov, ki urejajo posamezne postopke, za katere se plačujejo sodne takse, razen če zakon ne določa drugače (3. odstavek 1. člena ZST-1 s spremembami). V obravnavanem primeru se smiselno uporabljajo določila Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Slednji določa, da je pritožba zoper sklep praviloma dovoljena, razen če sam zakon ne določa, da pritožbe ni (1. odstavek 363. člena ZPP). Ker ZST-1, niti ZPP ne določata, da ni pritožbe zoper zavrnilni sklep v zvezi s predlogom za taksno oprostitev, je pravni pouk v izpodbijanem sklepu v materialnopravnem in procesnem pogledu pravilen. Uveljavljane kršitve pravil pravdnega postopka ni.

5. Sodišče lahko stranko na njen predlog oprosti plačila sodnih taks, če bi bila s tem plačilom občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali njeni družinski člani (prvi odstavek 11. člena ZST-1). Pri odločanju mora skrbno presoditi vse okoliščine primera, vendar je trditveno in dokazno breme o premoženjskem in družinskem stanju na stranki sami (1. odstavek 12. člena ZST-1). Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, sodišče strankine navedbe po uradni dolžnosti lahko le preverja, kadar dvomi o njihovi resničnosti. Ni pa jih dolžno pridobivati po uradni dolžnosti, če navedb ni, oziroma samo po uradni dolžnosti ugotavljati pravno relevantnih okoliščin (4. odstavek 12. člena ZST-1).

6. Sodišče druge stopnje se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru tožeča stranka s splošnimi navedbami in pomanjkljivo izpolnjeno izjavo o premoženjskem stanju ni zadostila niti svojemu trditvenemu, še manj pa dokaznemu bremenu. Ker svojih trditev o slabem premoženjskem stanju, ni dokazala, je njen predlog pravilno zavrnilo. Naziranje tožeče stranke, ki izhaja iz pritožbe, da za taksno oprostitev zadošča že dejstvo o brezposelnosti prosilca, je zmotno. Po določilu 5. odstavka 11. člena ZST-1 se premoženjsko stanje strank in njenih družinskih članov ne ugotavlja le v primeru, kadar stranka na podlagi odločbe pristojnega organa prejema denarno socialno pomoč po določbah zakona, ki ureja socialno varstvene prejemke in zakona, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev. Na take prejemke pa se pritožnica ni niti sklicevala, niti jih ni z ustrezno odločbo dokazala. Zato sodišče prve stopnje pri odločanju navedenega določila pravilno ni upoštevalo.

7. Ker torej pritožbeni razlogi niso podani, sodišče druge stopnje pa tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).