Jedro

Ob nespornem dejstvu, da tožnik nima lastnih dohodkov in da začasno prejema denarno socialno pomoč ter ob upoštevanju ocene nevarnosti nujnega preživljanja Centra za socialno delo, so po presoji sodišča pavšalne navedbe o lastništvu trisobnega stanovanja, premalo.

Izrek

Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo zoper odločbo Davčnega urada A. z dne 19.2.2004, s katero je prvostopenjski organ zavrnil vlogo tožnika za odpis davčnega dolga, ki ga dolguje kot družbenik podjetja AAA. d.o.o. po seznamu zaostalih obveznosti. Tožena stranka v obrazložitvi navaja 89. člen Zakona o davčnem postopku, ki določa, da lahko davčni organ dovoli odpis davčnega dolga, če bi se z izterjavo lahko ogrozilo preživljanje zavezanca in njegovih družinskih članov ter določbo 87. člena, po katerem se odpiše tudi davčni dolg, ki se šteje za neizterljivega. V danem primeru je tožnik vložil vlogo za odpis dolga v skupni višini 1.261.296,51 SIT, ki ga dolguje kot družbenik izbrisane družbe. Tožena stranka navaja, da je bila vloga v delu, ki se nanaša na odpis prispevkov za invalidsko in pokojninsko zavarovanje, odstopljena pristojnima zavodoma in je odločala le v delu dolga iz naslova prometnega davka, davka na dodano vrednost (DDV), akontacije od dohodnine in posebnega davka na določene prejemke. V zvezi z dohodkovnimi in premoženjskimi razmerami tožnika je bilo ugotovljeno, da živi sam, je kot brezposelna oseba prijavljen pri Zavodu za zaposlovanje, ne prejema denarnega nadomestila, prejema pa denarno socialno pomoč v mesečnem znesku 43.522,00 SIT, je lastnik trisobnega stanovanja in lastnik osebnega avta R 21 GTS. Glede na navedeno se tožena stranka strinja s prvostopenjskim organom, da prejemki presegajo kriterij neto zajamčene plače v RS na družinskega člana in da poseduje stanovanje v vrednosti, ki nekajkrat presega davčni dolg. Zato izterjava davčnega dolga ne bo ogrozila njegovega preživljanja. Strinja se sicer, da se tožnik nahaja v otežkočeni finančni situaciji, vendar ne gre prezreti njegovega premoženjskega stanja, predvsem dejstva, da poseduje lastniško stanovanje. Zato tudi ugotovitve glede posedovanja osebnega vozila, ki naj bi po pritožbenih navedbah tožnika bilo starejšega datuma in v tem času že odpeljano na odpad, na odločitev niti ne vplivajo. Glede obrazložitve prvostopenjskega organa, ki se nanaša na možnost odpisa prometnega davka pa ugotavlja, da je nepravilna. Z dnem uveljavitve zakona o davku na dodano vrednost se namreč za odločanje o odpisu uporabljajo splošne določbe Zakona o davčnem postopku, po katerih ni ovir za presojo o odpisu davčnega dolga tudi iz naslova prometnega davka. V konkretnem primeru pa kot že ugotovljeno glede na ugotovljeno premoženjsko in finančno stanje tožnika niso izpolnjeni pogoji za odpis ali delni odpis, tako tudi za del dolga, ki izvira iz naslova prometnega davka.

Tožnik vlaga tožbo zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Socialne pomoči ne bi smeli obravnavati kot vir dohodka, saj gre le za zagotovitev socialne varnosti in preživetja. Prezrto je bilo dejstvo, da na dan izbrisa družbe iz sodnega registra, davčna odločba o odmeri davčnega dolga še ni bila dokončna, kar pomeni, da na dan izbrisa davčni dolg še ni obstajal. Opozarja, da je bila glavnica davčnega dolga že odplačana, sedanji dolg pa se nanaša le na zamudne obresti. Tudi to bi moralo biti upoštevano pri odločanju o odpisu tega dolga, pri tem pa upoštevati odločbo Ustavnega sodišča RS (Uradni list RS št. 109/2004) in zamudne obresti obračunati šele od izdaje odločbe dalje. Upoštevajoč takšno stališče, ki izhaja iz navedene ustavne odločbe, davčnega dolga sploh ne bi bilo več.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe iz razlogov, razvidnih iz izpodbijane odločbe.

Državni pravobranilec Republike Slovenije, kot zastopnik javnega interesa, ni prijavil udeležbe v tem postopku.

Tožba je utemeljena.

Tožena stranka je izpodbijano odločbo izdala na podlagi 89. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list Rs, št. 18/96, 78/96, 87/97, 35/98, 82/98, 91/98, 1/99, 108/99, 37/01, 97/01 - ZDavP), po katerem lahko davčni organ odloči, da se zavezancu davčni dolg v celoti ali deloma odpiše, če bi se z izterjavo lahko ogrozilo preživljanje davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov. ZDavP sicer ne določa kriterijev, po katerih bi bilo mogoče povsem jasno ugotoviti, kdaj bi izterjava lahko ogrozila preživljanje zavezanca in njegovih družinskih članov. Po izoblikovani, sicer restriktivni razlagi navedene določbe, se kot osnovni kriterij upošteva bruto zajamčeno plačo v RS, poleg tega pa tudi druge dejavnike, ki vplivajo na premoženjsko stanje zavezanca. V obravnavanem primeru iz podatkov upravnih spisov izhaja, da tožnik prejema 43.522 SIT mesečne denarne socialne pomoči (odločba Centra za socialno delo A. z dne 30.10.2003), ki je bila dodeljena za čas šestih mesecev do 31.3.2004. Dolgovani znesek tožnika, ki izvira iz neporavnanih davčnih obveznosti družbe AAA. d.o.o., pa po podatkih iz prilog tožnikove vloge (Seznam zaostalih davčnih obveznosti na dan 23.9.2003) znaša 1.073.622,46 SIT (346.536,44 SIT dolga in 723.086,02 SIT obresti).

V tem upravnem sporu gre za presojo vprašanja ali bi bilo z izterjavo davčnega dolga ogroženo preživljanje tožnika. Iz odločbe Centra za socialno delo, ki se nahaja v upravnih spisih izhaja, da je bila tožniku priznana denarna socialna pomoč. Po Zakonu o socialnem varstvu (Uradni list RS, št. 36/2004 - ZSV) pa se z denarno socialno pomočjo upravičencem zagotavljajo sredstva za zadovoljevanje minimalnih življenjskih potreb v višini, ki omogoča preživetje, zato po mnenju sodišča te pomoči ni mogoče obravnavati kot prejemek, ki bi omogočal poravnavo obveznosti, ki niso nujne za človekovo preživetje, kamor sodišče šteje tudi obravnavi davčni dolg. Tudi tožena stranka v izpodbijani odločbi priznava otežkočeno finančno situacijo tožnika in zato svojo odločitev predvsem utemeljuje s premoženjskimi razmerami tožnika, in sicer z ugotovitvijo, da ima tožnik v lasti trisobno stanovanje, ki naj bi nekajkrat presegalo dolgovani znesek. Ob nespornem dejstvu, da tožnik nima lastnih dohodkov in da začasno prejema denarno socialno pomoč ter ob upoštevanju ocene nevarnosti nujnega preživljanja Centra za socialno delo, so namreč pavšalne navedbe o lastništvu trisobnega stanovanja, po presoji sodišča, premalo. Ta ugotovitev tožene stranke ne omogoča konkretne primerjave med vrednostjo stanovanja in dolgovanim zneskom ter ne vsebuje ugotovitve ali gre za stanovanje, v katerem tožnik živi in je povezano z njegovim nujnim preživljanjem. Navedene okoliščine, ki lahko odločilno vplivajo na oceno, ali bi bilo z izterjavo celotnega davčnega dolga lahko ogroženo preživljanje tožnika, bo zato tožena stranka morala v ponovnem postopku ugotoviti in jih ustrezno oceniti.

Glede tožnikovih ugovorov, ki se nanašajo na obstoj in višino samega davčnega dolga (med katere sodišče šteje tudi navedbe o teku zamudnih obresti), pa sodišče pojasnjuje, da se v obravnavani zadevi o pravilnosti in zakonitosti ugotovitve temelja in višine naloženih davčnih obveznosti ne odloča, zato navedenih tožbenih očitkov ni presojalo, saj na odločitev v tem upravnem sporu ne morejo vplivati.

Sodišče je glede na vse navedeno na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00 - ZUS) tožbi tožnika ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.