Jedro

Toženci so bili zaupani v vzgojo, varstvo in oskrbo materi. Ona je tista, ki je prevzela glavni delež skrbi zanje. Nadzor nad njimi, skrb za šolske obveznosti, nega v času bolezni - otroci so še razmeroma majhni in zahtevajo večjo skrb in nadzor - nedvomno predstavljajo za starša veliko obremenitev. Zato so neutemeljeni pritožbeni očitki o večji aktivnosti matere pri iskanju zaposlitve, ki bi ji zagotavljala višje dohodke.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da se znesek „845,00 EUR“ nadomesti z zneskom „696,72 EUR“.

II. V preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu se pritožba zavrne ter se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožena stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal znižanje preživnine za mladoletne A., B. in C. (I. točka izreka). V II. točki izreka je bilo tožniku naloženo povračilo 845,00 EUR pravdnih stroškov tožencev, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče je ugotovilo, da pri tožniku zaradi rojstva hčerke D. obstojijo spremenjene okoliščine, vendar pa njegov zelo dober premoženjski položaj ne utemeljuje predlaganega znižanja.

2. Tožnik takšno odločitev izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Izpostavlja, da se mu je plača v času od določitve prve preživnine znižala. Odpravnino je prejel že v decembru 2014 - gre za bruto zneske, pri katerih je treba odvesti dohodnino - v pretežni meri pa jo je nakazal za poplačilo preživninskih obveznosti. Meni, da sodišče nekritično ocenjuje njegovo premoženje in opozarja, da v sodbi ni omenjeno vozilo Renault Megan Scenic, ki ga vozi mati tožencev in ima najvišjo možno cenovno razredno opremo „prestige“. Slednje je vredno enako ali celo več od njegovega avtomobila BMW, letnik 2009. Ne soglaša s stališčem sodišča, da znižanje njegovih dohodkov ne predstavlja takšne spremenjene okoliščine, ki bi upravičevala znižanje višine preživnine. Izpostavlja dejstvo, da še vedno plačuje najemnino za stanovanjsko hišo in da bi bila selitev v X neracionalna. Glede na oddaljenost od delovnega mesta bi predstavljala bistveno višji strošek, saj tožnik dela v Brežicah. Vrednost stroškov za mladoletno D. v višini 260,00 EUR je bila ugotovljena pavšalno. Enako velja glede sklepanja sodišča o enakomerni porazdelitvi pokrivanja njenih potreb med tožnika in njegovo zdajšnjo ženo. Sodišče ne obrazloži, kako je do prišlo do navedenega zneska, in ne upošteva, da gre za novorojenko, katere stroški se bodo po splošnem izkustvu in prepričanju višali. Ugovarja porazdelitvi preživninskega bremena, ker mora nositi 75 % potreb tožencev, njihova zakonita zastopnica pa le 25 %. Takšna odločitev je v očitnem nasprotju z dikcijo 126. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju: ZZZDR), s splošnim načelom enakosti iz 14. člena Ustave RS in ustavnim procesnim jamstvom iz 22. člena Ustave RS. Sodišče ne bi smelo kot odločilnih okoliščin za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka upoštevati, da tožnik gradi stanovanjsko hišo, pa tudi ne dohodkov njegove sedanje žene. Glede lastništva novogradnje in nakupa niso bili izvedeni nobeni dokazi. Dejstvo, da nekdo začne z gradnjo hiše, ne utemeljuje oz. dokazuje visokega premoženjskega statusa. Sodišče gradi oceno na celotnih družinskih proračunih tožnika in zakonite zastopnice, ne pa zgolj na preživninskih zmožnostih tožnika in zakonite zastopnice. Tako je v sodbi kriterije za porazdelitev preživninskega bremena utemeljilo s kriteriji, ki ne bi smeli biti uporabljeni. Sodišče je bilo nekritično do navedb tožnika, da bi zakonita zastopnica tožencev lahko bila bolj aktivna v smeri iskanja zaposlitve, ki bi ji zagotavljala višje dohodke. Tudi tožnik je zelo zaposlen, ima štiri otroke in je bil primoran iskati boljšo zaposlitev, ki mu bo zagotavljala boljše finančne pogoje; nenazadnje tudi zaradi otrok, ki jih je dolžan preživljati. Zakonita zastopnica bi si v času, ko so otroci pri njem na stikih, lahko poiskala boljšo zaposlitev. Sodišče je nekritično povzelo strošek, ki nastaja za mladoletno B. za glasbeno šolo v X, ki je ob dejstvu, da je tudi v N. glasbena šola, nepotreben. Nekritično so bile upoštevane materine navedbe glede plačila šaha, čeprav gre za prostovoljni prispevek, ki ga plača on. Pritožuje se tudi glede odločitve o stroških postopka, saj je sodišče napačno določilo število točk za trajanje narokov 8. 9. 2015 in 6. 9. 2016 ter za končno poročilo stranki, ki je že zajeto v ostalih nagradah. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni v smeri znižanja njegove preživninske obveznosti.

3. Pritožba je bila vročena tožencem, ki so nanjo podali odgovor. V odgovoru pritrjujejo argumentaciji, pravnim naziranjem in zaključkom prvega sodišča ter predlagajo zavrnitev pritožbe. Priglašajo stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pri odločanju o zahtevi za znižanje preživnine (132. člen ZZZDR) je treba upoštevati temeljno vodilo iz določbe 129.a člena istega zakona o določitvi preživnine, potrebah upravičenca ter zmožnostih zavezanca, vse v skladu z najboljšim interesom otroka (3. člen Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah).(1) Starši imajo pravico in dolžnost, da z neposredno skrbjo, s svojim delom in dejavnostjo zagotavljajo uspešen telesni in duševni razvoj svojih otrok. Preživljanje otrok je zakonska dolžnost roditeljev, ki je omejena na njihove sposobnosti in zmožnosti (prvi odstavke 123. člena ZZZDR). Na podlagi 132. člena istega zakona lahko sodišče na zahtevo upravičenca ali zavezanca zviša, zniža ali odpravi z izvršilnim naslovom določeno preživnino, če se spremenijo potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila preživnina določena. Pogoj za utemeljenost takšnega zahtevka je sprememba okoliščin, bodisi na strani otroka ali staršev.

6. Prvo sodišče je pri odločitvi izhajalo iz pravilnih materialnopravnih izhodišč in je navedena pravila ustrezno apliciralo na konkretni primer. Pravilno je ugotovilo, da je pri tožniku prišlo do spremenjenih okoliščin, ki jih predstavlja predvsem rojstvo hčerke D. Vendar pa je ob upoštevanju njegovega dobrega premoženjskega stanja, pa tudi premoženjskega stanja njegove sedanje žene, pravilno zaključilo, da tožbeni zahtevek ni utemeljen.

7. Pritožbeni očitek v zvezi z vozilom Renault Megane Scenic, letnik 2007, ki ga vozi mati tožencev, na odločitev ne more imeti nikakršnega vpliva. Povsem nepomembno je, kakšno opremo ima vozilo, ki je staro skorajda 10 let. Sodišče je skrbno ovrednotilo premoženjske položaje in posledično tudi zmožnosti obeh staršev. Mati tožencev ima v primerjavi s tožnikom bistveno nižje dohodke. Zaradi tožnikove zahteve po plačilu najemnine/uporabnine se je bila primorana izseliti iz prejšnjega stanovanja in za ureditev mansarde pri starših najeti kredit. V primerjavi s tožnikom, ki ima 2.281,00 EUR plače in solastništvo stanovanjske hiše, je v bistveno težji finančni situaciji, saj njen dohodek znaša 738,00 EUR. Tudi tožnikova žena, ki je dolžna s tožnikom preživljati hčerko D., ima podobne dohodke kot tožnik. Nobenega razloga ni, da se pri oceni preživninskih zmožnosti ne bi upošteval celotni proračun staršev tožencev. To je potrebno iz razloga, ker tožnik kot spremenjeno okoliščino izpostavlja rojstvo hčerke D., za preživljanje katere sta odgovorna oba starša. Ob dejstvu, da imata oba dobre dohodke, je pravilen zaključek prvega sodišča, da lahko k njenemu preživljanju prispevata vsak polovico.

8. Neutemeljen je pritožbeni očitek v zvezi z ugotovitvijo potreb mld. D. Tožnik je mesečni strošek njenega preživljanja ocenil na 200,00 EUR, sodišča pa je upoštevalo tudi nakup opreme za novorojenčka in znesek zvišalo na 260,00 EUR. Tako je neutemeljen pritožbeni očitek o odsotnosti obrazložitve glede navedene ugotovitve. V 9. točki obrazložitve je sodišče podalo povsem ustrezno argumentacijo mesečnega stroška D. preživljanja; morebitni novi stroški, ki bodo šele nastali, pa ne morejo biti upoštevani.

9. Prvo sodišče je ustrezno pojasnilo dejstvo, da ima tožnik, kljub solastniškemu stanovanju v X, v najemu hišo, za katero plačuje najemnino v višini 700,00 EUR, hkrati pa gradi tudi novo hišo. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogovanju prvega sodišča, da plačevanje tako visoke najemnine kaže na zelo dobre tožnikove premoženjske razmere. Nikakor pa ne more biti višina najemnine za hišo eden od razlogov za nižanje preživnine, saj gre za strošek, ki bi ga lahko toženec z najemom cenejšega bivališča tudi znižal. 10. Gradnja stanovanjske hiše, ki jo gradi tožnik, ne predstavlja odločilne okoliščine za utemeljenost tožbenega zahtevka, kot zmotno meni pritožba. Sodišče v tej smeri ni izvajalo nobenih dokazov, saj to ni bilo potrebno. Izhajalo je iz tožnikovih trditev, da gradi novo hišo, ter njegove izpovedbe, „da je hiša pisana na ženo in je njena, ker je ona vzela kredit za gradnjo“. Sodišče je upoštevalo trditveno podlago in ocenilo njegovo izpovedbo ter zaključilo, da hiša predstavlja skupno premoženje, saj jo gradita od začetka leta 2016, ko sta bila že poročena. Pravilno je zaključilo, da je povsem nepomembno, na koga je hiša „pisana“ in kdo je vzel kredit. Sodišče trditvene podlage, kot zmotno meni pritožba, ni prekoračilo - ocenilo je tožnikovo izpovedbo ter sprejelo prepričljiv in logičen sklep.

11. Pritožba neutemeljeno izpostavlja stroške glasbene šole za mld. B. in šaha za mld. A. Teh stroškov, ki so jih toženci navajali kot dodatne, sodišče ni upoštevalo, ampak je zaključilo, da so potrebe vseh treh otrok ostale nespremenjene.

12. Toženci so bili zaupani v vzgojo, varstvo in oskrbo materi. Ona je tista, ki je prevzela glavni delež skrbi zanje. Nadzor nad njimi, skrb za šolske obveznosti, nega v času bolezni - otroci so še razmeroma majhni in zahtevajo večjo skrb in nadzor - nedvomno predstavljajo za starša veliko obremenitev. Zato so neutemeljeni pritožbeni očitki o večji aktivnosti matere pri iskanju zaposlitve, ki bi ji zagotavljala višje dohodke. Splošno znano dejstvo je, da skrb za tri manjše otroke, pa čeprav priskočijo na pomoč stari starši, predstavlja poleg veselja, notranjega zadovoljstva, tudi veliko obremenitev, zato je nerazumen očitek pritožbe, da naj bi si dodatno zaposlitev poiskala v času, ko so otroci pri očetu na stiku. Ob upoštevanju, da ima mati bistveno nižje dohodke in da je v primerjavi s tožnikom aktivnejša pri skrbi za otroke, je pravilna tudi odločitev o porazdelitvi preživninskega bremena med oba starša. 13. Glede na zgoraj pojasnjeno pritožba zoper odločitev o zavrnitvi zahtevka za znižanje preživnine ni utemeljena, podane pa tudi niso kršitve, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je bilo treba tožnikovo pritožbo v tem delu (I. točka izreka) zavrniti ter potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Pritožba pa utemeljeno očita, da je sodišče sprejelo napačno odločitev o stroških postopka. Ob uporabi 6. člena Odvetniške tarife in upoštevanju trajanja naroka 8. 9. 2015 so toženci upravičeni do 150 točk, za trajanje naroka 6. 9. 2016 pa do 50 točk. Neutemeljeno jim je bil priznan tudi znesek 50 točk za končno poročilo, ki je že zajeto v ostalih nagradah. Ob upoštevanju odmere, ki jo je sodišče opravilo v 16. točki obrazložitve, so toženci namesto do zneska 845,00 EUR upravičeni do povračila pravdnih stroškov v višini 696,72 EUR. Pritožbeno sodišče je zato stroškovno odločitev spremenilo in odločilo kot izhaja iz dispozitiva sodne odločbe.

15. Toženci so vložili odgovor na pritožbo, ki pa ni v bistvenem prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča, zato stroške, ki so jih imeli z njim, nosijo sami.

Op. št. (1): Primerjaj II Ips 970/2007.