Jedro

Ker je skladnost prospekta z določbami prvega, drugega in tretjega odstavka 53. člena ZTFI pogoj za njegovo potrditev, toženka pri presoji pravilnosti in popolnosti informacij, vsebovanih v prospektu, ni vezana na dokazne predloge stranke, temveč izvede vse tiste dokaze, ki so potrebni za ugotovitev resničnega dejanskega stanja.

Sodišče ne more slediti tožbenemu stališču, da (nesporno notranje neskladen) prospekt omogoča jasen in nedvoumen zaključek, da se družba ukvarja z nalaganjem sredstev v poslovne deleže družb, ki so nosilke inovativnih projektov. Stališče tožnice, da bi jo toženka v tem delu morala ponovno pozvati k popravi ali dopolnitvi prospekta, je brez podlage v določbah ZTFI.

Zahteva po razkritju preteklih transakcij tožnice z določenimi osebami je utemeljena v (nesporni) ugotovitvi, da so bile navedene osebe v času, ko so se transakcije sklepale in izvrševale, povezane osebe in zato ni varovala, ki bi zagotavljalo, da so bili posli sklenjeni in realizirani pod tržnimi pogoji, gre pa za posle, ki (ne)posredno vplivajo tudi na pravice, obveznosti in premoženjsko stanje izdajatelja. Tovrstni podatki morajo biti v prospektu razkriti. Z vidika varstva vlagateljev je to še posebej utemeljeno, saj na podlagi pobota medsebojne obveznosti navedenih oseb prenehajo brez kakršnegakoli denarnega toka, medtem ko bi delnice nepovezane osebe vplačale z denarjem. Tožnica bi v tem okviru morala pojasniti tudi posle, katerih predmet so bile delnice v letu 2011 in v letu 2012. Za osebe, ki kupujejo iste delnice, je namreč za oceno sprejemljivosti ponujene cene bistvena tudi cena, po kateri so z istimi delnicami trgovale druge osebe. ZTFI toženki omogoča, da od ponudnika zahteva, da v prospekt vključi dodatne informacije, če je to potrebno zaradi varovanja interesa vlagateljev.

Toženka z zahtevo za razkritje finančnih podatkov tožnice ni presegla svojih pristojnosti. Razlogi za zahtevano razkritje računovodskih izkazov tožnice kot družbenika, ki prodaja, so utemeljeni v določbah 53. člena ZTFI in (nespornem) dejstvu, da je glede na pogodbe o razvoju projekta tožnica zavezanka za financiranje posameznih projektov ter da se denar od kupnine vlagateljev nahaja pri njej. Ali je tožnica projekte zmožna financirati in ali se sredstva vlagateljev pri njej resnično nahajajo, kar je bistveno za presojo razvojnih možnosti izdajatelja, pa je mogoče preveriti le z zahtevanimi razkritji.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Agencija za trg vrednostnih papirjev je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevo tožeče stranke z dne 27. 11. 2013 za potrditev prospekta za prodajo delnic družbe A. d.d. (v nadaljevanju AAAA) javnosti. Odločitev je utemeljena z določbo drugega odstavka 72. člena Zakona o trgu finančnih instrumentov (v nadaljevanju ZTFI) in ugotovitvijo, da tožeča stranka pomanjkljivosti, ki so opisane v tč. 11 do 16 obrazložitve in katerih odprava ji je bila naložena s sklepom o dopolnitvi oziroma popravi zahteve št. 40200-11/2013-5 z dne 16. 12. 2013, ni odpravila in zato prospekt tudi po poteku roka za dopolnitev ostaja neskladen z 2. poglavjem ZTFI.

Tožeča stranka vlaga tožbo v postopku sodnega varstva po določbah ZTFI, s predlogom, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila. Toži iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve materialnega prava in bistvenih kršitev pravil postopka.

Meni namreč, da je zahtevo na poziv tožene stranke pravočasno dopolnila in prospekt popravila, v zvezi z zahtevami tožene stranke pa podala tudi dodatna pojasnila in da tožena stranka potrditev prospekta zavrača brez utemeljenih razlogov, glede na to, da je bila potrditev prospekta v postopku, ki je tekel pod št. 40200-14/2012-22 zavrnjena, kljub njegovi večkratni popravi in dopolnitvi. Izpodbijana odločba temelji tudi na izjavi, ki jo je v predhodnem postopku podal pooblaščenec tožeče stranke B.B., kar je po mnenju tožeče stranke nezakonito in predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Izjava pooblaščenca v drugem postopku v tem postopku ne morejo biti pravno upoštevne, saj stranko v njem zastopa drug pooblaščenec. Kaj se dokazuje z dopisom DURS-a št. 061-251/2013-6 z dne 4. 3. 2013, ki je bil pribavljen v prejšnjem postopku, pa niti ni jasno, saj nima nobene zveze z vprašanjem pravilnosti, popolnosti in razumljivosti prospekta.

Drugače kot tožena stranka v 11. točki obrazložitve izpodbijane odločbe, tožeča stranka meni, da že preprost pregled prospekta za ponudbo delnic AAAA javnosti omogoča jasen in nedvomen zaključek, da se družba ukvarja z nalaganjem sredstev v poslovne deleže t.i. start-up družb. To dejstvo jasno izhaja iz samega prospekta, pojasnjeno pa je bilo tudi v priloženem dopisu pooblaščencev tožeče stranke. Glede na zavzeto stališče pa bi morala tožena stranka v skladu z drugim odstavkom 71. člena ZTFI tožečo pozvati k ponovni popravi oziroma dopolnitvi prospekta, česar pa ni storila. Tožečo stranko je pozvala zgolj k izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev, in posledično nepravilno ugotovila dejansko stanje.

Zahteve tožeče stranke po razkritju preteklih transakcij so neutemeljene in brez ustrezne zakonske podlage. Tožeča stranka je te transakcije ustrezno razkrila in predstavila v prospektu. Dodatno pojasnilo je z vidika varovanja interesa vlagateljev nepotrebno, saj je za varstvo vlagateljev bistveno, da je njihov denarni vložek varen v trenutku njihovega investiranja v družbo A. d.d., to pa je tu in zdaj in nikakor ne z vidika vprašanja, kaj se je v družbi ali v upravljavsko povezani družbi dogajalo pred dvema ali celo pred tremi leti. Zavrnitev prospekta iz tega razloga je zato neutemeljena.

Z zahtevo po razkritju finančnih podatkov tožeče stranke je tožena stranka bistveno presegla svoje pristojnosti. Zahteva je nelogična in izven konteksta 2. poglavja ZTFI in Uredbe ES 809/2004, ki v 9. točki Priloge I zahteva zgolj razkritje finančnega položaja izdajatelja in njegovih poslovnih rezultatov, ne zahteva pa razkritja finančnega položaja, transakcij in poslovnih odločitev lastnika delničarja, ki prodaja. Uredba v 20. točki Priloge tudi ne zahteva predložitve njegovih finančnih podatkov. Teh podatkov tudi tožena stranka v drugih postopkih ne zahteva. Dolžnost tožene stranke v postopku potrditve prospekta je le, da prospekt pregleda z vidika njegove popolnosti, pravilnosti in razumljivosti. Popolnost pomeni, da mora prospekt vsebovati vse informacije, ki jih glede vrste izdajatelja ali vrste vrednostnega papirja predvideva ustrezna Priloga iz Uredbe ES 809/2004. Pri tem tožena stranka ne more dajati mnenja ali sodb glede ponudbe vrednostnih papirjev, ki je predstavljena v prospektu, kot je to v obravnavanem primeru, ko je izpodbijano odločbo mogoče brati kvečjemu kot odsvetovanje nakupa oziroma naložbe v vrednostni papir.

V tej zvezi tožeča stranka poudari, da tudi potrjen prospekt ne more predstavljati popolne varnosti investitorja, na kar tožeča stranka v prospektu opozarja na več mestih. Prospekt ponuja bistveno več informacij kot drugi prospekti, ki jih je tožena stranka potrdila v zadnjih treh letih. Ob navedenem je bila nerazumna in brez ustrezne pravne podlage tudi zahteva tožene stranke po tem, da se iz prospekta črtajo vsi tisti računovodski podatki, ki se nanašajo na prihodnost in nimajo podlage v že sklenjenih pogodbah. Pri tem se tožeča stranka sklicuje na Uredbo ES 809/2004, ki napovedi in ocene bodočih dobičkov ne prepoveduje in kot dodatni pogoj določa izjavo o poglavitnih domnevah, na katerih temelji napoved ali ocena dobička, kar je tožeča stranka tudi storila. V prospektu je potencialnim vlagateljem pojasnila, da gre pri projektnih družbah, v katerih ima izdajatelj 10% poslovni delež, za start-up-e, iz česar je mogoče sklepati, da gre za visoko tvegano naložbo. Podatki, ki se nanašajo na bodoče finančne načrte, torej ne zavajajo, temveč jih vlagatelji, ob upoštevanju vseh opozoril o tveganju, lahko ustrezno vrednotijo. Ker ni jasno, v čem naj bi bili podatki, ki se nanašajo na prihodnost, nepopolni, nepravilni ali celo nerazumljivi, je tožeča stranka zavrnila zahtevo po njihovem črtanju, tako da ti v prospektu ostajajo, je pa prospekt kljub temu pravilen, popoln in razumljiv, tako da je njegova zavrnitev iz tega razloga neutemeljena. Tožena stranka je po navedenem zmotno uporabila materialno pravo – ZTFI in Uredbo ES 809/2004 in posledično zavrnila potrditev prospekta za ponudbo delnic AAAA javnosti.

Tožeča stranka nadalje meni, da ji je bila v postopku brez utemeljenega razloga odvzeta pravica do izjave in pri tem opozarja zlasti na določbo 4. točke drugega odstavka 502. člena ZTFI. Prepričana je, da bi bilo predlagano zaslišanje zakonitega zastopnika koristno oziroma celo bistvenega pomena za odločitev, saj bi lahko pojasnil navedbe v prospektu, povezanost družb in vsebino njihovih poslovnih razmerij. Gre za bistveno kršitev določb postopka, ki je imela za posledico tudi zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Ob upoštevanju navedb, s katerimi odgovori na tožbene navedbe, ocenjuje, da je izpodbijana odločba izdana ob pravilni uporabi materialnega prava, po zakonsko predpisanem postopku in da so bila upoštevana in ugotovljena vsa pravno pomembna dejstva in okoliščine, ki se ugotavljajo ob izdaji odločbe o zahtevi za potrditev prospekta za prodajo delnic po 72. členu ZTFI. Sodišču zato predlaga, da tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče je izpodbijano odločbo preizkusilo v mejah, ki jih določa ZTFI. Po 512. členu tega zakona sodišče v postopku sodnega varstva preizkusi odločbo agencije v mejah tožbenega zahtevka in v mejah razlogov, ki so navedeni v tožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve pravil postopka iz tretjega odstavka 27. člena ZUS-1. Pri tem bistvenih kršitev določb postopka in našlo, ugotovilo pa tudi ni zatrjevanih kršitev materialnega prava in nepravilnosti ali nepopolnosti dejanske podlage izpodbijane odločbe.

Skladno s 53. členom ZTFI mora (če v 60. členu tega zakona ni določeno drugače) prospekt vsebovati vse informacije, ki so, ob upoštevanju značilnosti izdajatelja in vrednostnih papirjev, ki bodo predmet ponudbe, javnosti potrebne, da vlagatelji na njegovi podlagi lahko opravijo oceno premoženja in obveznosti, finančnega položaja, poslovnih izidov in razvojnih možnosti izdajatelja in morebitnega poroka ter pravic, ki izhajajo iz vrednostnih papirjev (prvi odstavek). Informacije, vsebovane v prospektu, morajo biti pravilne in popolne (drugi odstavek). Informacije v prospektu morajo biti predstavljene tako, da je mogoča njihova enostavna analiza ter da je prospekt pregleden in razumljiv. Ker je skladnost prospekta z navedenimi določbami zakona pogoj za njegovo potrditev, tožena stranka pri presoji pravilnosti in popolnosti informacij, vsebovanih v prospektu, ni vezana na dokazne predloge stranke, temveč izvede vse tiste dokaze, ki so potrebni za ugotovitev resničnega dejanskega stanja. Uporaba dokazov, ki jih je tožena stranka pridobila v postopku št. 40200-14/2012, ne predstavlja zatrjevane bistvene kršitve določb postopka. Pomembno je, da je bila tožeča stranka z izvedenimi dokazi in na njihovi podlagi ugotovljenimi dejstvi seznanjena in da se je imela o njih možnost izjaviti skladno s 501. ZTFI. Izjava pooblaščenca ima enak pravni učinek, kot če bi izjavo podala stranka sama (53. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP), drugače kot trdi tožeča stranka, pa so v izpodbijani odločbi (točki 11 obrazložitve) navedena tudi dejstva, ugotovljena na podlagi dopisa DURS. Ker se tožeča stranka v zvezi z dokazi, pridobljenimi v predhodnem postopku pred izdajo izpodbijane odločbe, čeprav je to možnost imela, ni izjavila, predstavljajo ostale navedbe tožeče stranke v tej zvezi nedopustno novoto in jih sodišče kot takšnih ni upoštevalo pri odločanju.

Ugotovitev tožene stranke, da iz prospekta tudi po njegovi (delni) dopolnitvi izhaja, da sredstva za razvoj projektov zagotavlja izdajatelj („izdajatelj je družba, ustanovljena z namenom financiranja razvoja inovativnih projektov“ - v točki 14. 1 prospekta), kar ne drži, ker sredstva za financiranje projektov glede na 5. člen Pogodbe o razvoju projektov zagotavlja tožeča stranka, in da iz točke 14. 1 - del, ki se nanaša na financiranje projektov, izhaja nasprotno - da dolgoročno finančno stabilnost financiranja projektov zagotavlja tožeča stranka, ni sporna. Iz navedenega razloga ni mogoče slediti tožbenemu stališču, da (nesporno notranje neskladen) prospekt omogoča jasen in nedvoumen zaključek, da se družba ukvarja z nalaganjem sredstev v poslovne deleže družb, ki so nosilke inovativnih projektov (kot je po popravi navedeno v točki B.3 povzetka prospekta). Stališče tožeče stranke, da bi jo tožena stranka v tem delu morala ponovno pozvati k popravi ali dopolnitvi prospekta, je brez podlage v določbah ZTFI. V drugem odstavku 71. člena, na katerega se sklicuje tožeča stranka, je določen rok za izdajo popravnega sklepa, če prospekt ni sestavljen v skladu z 2. poglavjem tega zakona ali če je zahteva nepopolna iz drugih razlogov. Položaj, ko prospekt ni sestavljen v skladu z 2. poglavjem tega zakona in vlagatelj zahteve v danem roku prospekta ustrezno ne popravi oziroma dopolni, pa je urejen v drugem odstavku 72. člena, po katerem se zahteva za potrditev prospekta, ki ni popravljen ali dopolnjen v skladu s popravnim sklepom, zavrne, na kar je bil tožnik v popravnem sklepu tudi pravilno opozorjen.

Ugovori, ki se nanašajo na razkritje podatkov o povezani družbi C., so za odločitev nerelevantni. Iz 12. točke obrazložitve izpodbijane odločbe namreč sledi, da je bila trditev tožeče stranke, da družbi nista kapitalsko ali upravljavsko povezani, preverjena z vpogledom v uradni register gospodarskih subjektov v Luxembourgu in ugotovljeno, da v času odločanja v zadevi družbi nista bili (več) upravljavsko povezani. Nerazkritje v sklepu zahtevanih podatkov o povezani družbi zato ne predstavlja razloga za zavrnitev zahteve za potrditev prospekta.

V zvezi z zahtevo tožeče stranke po razkritju preteklih transakcij in finančnih podatkov, ki se nanašajo na tožečo stranko, ter zahtevo po črtanju računovodskih podatkov, ki se nanašajo na prihodnost, pa ni spora o tem, da tožeča stranka popravnemu sklepu ni sledila in da prospekta v zahtevanih delih ni popravila. Sporna je utemeljenost naloženih popravkov in skladnost zahtev tožeče stranke z določbami ZTFI in Uredbe ES 809/2004. Razlogi, ki narekujejo naložene popravke, so v izpodbijani odločbi obširno obrazloženi tako v dejanskem kot tudi pravnem pogledu.

Tako iz točke 13 obrazložitve sledi, da je zahteva po razkritju preteklih transakcij med tožečo stranko C. in Č.Č. utemeljena v (nesporni) ugotovitvi, da so bile navedene osebe v času, ko so se transakcije sklepale in izvrševale, povezane osebe in zato ni varovala, ki bi zagotavljalo, da so bili posli sklenjeni in realizirani pod tržnimi pogoji, gre pa za posle, ki (ne)posredno vplivajo tudi na pravice, obveznosti in premoženjsko stanje izdajatelja. Tovrstni podatki morajo biti v prospektu razkriti skladno s 1. točko prvega odstavka 53. člena ZTFI. Z vidika varstva vlagateljev je to še posebej utemeljeno, saj na podlagi pobota medsebojne obveznosti navedenih oseb prenehajo brez kakršnegakoli denarnega toka, medtem ko bi delnice AAAA nepovezane osebe vplačale z denarjem. V okviru obravnavane zahteve bi tožeča stranka morala pojasniti tudi posle, katerih predmet so bile delnice AAAA, in sicer po ceni 1 EUR za delnico v letu 2011 in 450 EUR za delnico v letu 2012. Za osebe, ki kupujejo iste delnice, je namreč bistvenega pomena za oceno sprejemljivosti ponujene cene tudi cena, po kateri so z istimi delnicami trgovale druge osebe. Zahteva za dopolnitev je v izpodbijani odločbi utemeljena s 93. členom ZTFI, ki toženi stranki omogoča, da od ponudnika zahteva, da v prospekt vključi dodatne informacije, če je to potrebno zaradi varovanja interesa vlagateljev. Stališče tožeče stranke, da je zahtevana dopolnitev brez podlage v zakonu, ne drži. Tožena stranka kot nadzorni in regulatorni organ je v postopku odločanja o potrditvi prospekta zaradi zagotovitve celovitosti informacij, ki je pogoj za potrditev prospekta, ne le upravičena, temveč dolžna zahtevati njegovo dopolnitev z informacijami, ki so glede na ugotovljeno dejansko stanje zadostna podlaga za odločanje vlagateljev.

Tudi stališče, da je tožena stranka z zahtevo za razkritje finančnih podatkov tožeče stranke (16. točka obrazložitve izpodbijane odločbe) presegla svoje pristojnosti, ni utemeljeno. Razlogi za zahtevano razkritje računovodskih izkazov tožeče stranke kot družbenika, ki prodaja, so tudi po presoji sodišča utemeljeni v določbah 53. člena ZTFI in (nespornem) dejstvu, da je glede na pogodbe o razvoju projekta tožeča stranka zavezanka za financiranje posameznih projektov ter da se denar od kupnine vlagateljev nahaja pri njej. Ali je tožeča stranka projekte zmožna financirati in ali se sredstva vlagateljev pri njej resnično nahajajo, kar je bistveno za presojo razvojnih možnosti izdajatelja, pa je mogoče preveriti le z zahtevanimi razkritji.

V zvezi z zahtevo po črtanju računovodskih podatkov sodišče zatrjevane kršitve materialnega zakona ne ugotavlja. Do ugovorov in stališč tožeče stranke, ki so vsebinsko enake tožbenim ugovorom in navedbam, se obrazložitvi izpodbijane odločbe (v točki 15) v celoti in pravilno izreče že tožena stranka. Sodišče se zato na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v zvezi z drugim odstavkom 506. člena ZTFI na njene razloge sklicuje in jih ne ponavlja.

Neutemeljen pa je po presoji sodišča tudi ugovor kršitve načela zaslišanja stranke, ki se po specialnih procesnih določbah ZTFI praviloma uresničuje pisno. Tožeča stranka je bila pred izdajo odločbe seznanjena z dejstvi in okoliščinami, ki so pomembne za odločitev in pozvana, da se o njih izjavi. To pravico je v postopku tudi izkoristila. Pravice do izjave ni mogoče enačiti z izvedbo dokaza z zaslišanjem stranke, zaslišanja stranke pa tudi ne z zaslišanjem priče, ki je po določbah 502. člena ZTFI eden od razlogov za to, da se ustna obravnava opravi. Stališče, da bi v zadevi morala biti opravljena glavna obravnava, na kateri bi tožeča stranka svojo izjavo podala ustno, zato ni utemeljeno.

Ker je tožba po povedanem neutemeljena, sodišče pa nepravilnosti, na katere pazi uradoma, ni našlo, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

O stroških upravnega spora je odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.

Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave skladno s 513. členom ZTFI, ker so bili vsi dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v postopku izdaje upravnega akta.