Jedro

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je treba razmerje med strankama presojati po določbah pravil sklada, katerega ustanovni član je bil tudi tožnik. Že iz 1. člena pravil izhaja, da je namen tega sklada tudi združevanje sredstev v sklad z namenom, da člani zase in svojce zagotovijo med drugim tudi gmotno podporo za primer invalidnosti, starosti in smrti, v okviru teh pravil in po načelu vzajemnosti in solidarnosti. Ena temeljnih ekonomskih značilnosti organiziranja vsakega sklada po tem principu je, da se pravice članov določijo vnaprej in so odvisne od zbranih prispevkov (v danem primeru to določa 5. člen pravil). Natančneje so te pravice določene v pravilih sklada (pogoji za priznanje skladove pokojnine in odmera, členi 26 do 36 pogojev). Gre torej za specifičen način organiziranja zavarovanja, in zato govorimo o vzajemnem in ne o premijskem zavarovanju. Tako prispevki kot pokojnine so denarne terjatve in zato zanje velja načelo denarnega nominalizma (394. člen ZOR).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala, da ji tožena stranka plača poleg s pravnomočno sodbo V P 71/89, z dne 23.4.1990 določenih pokojninskih prejemkov za čas od 1.3.1982 do 1.12.1990 še mesečne zneske ali skupaj 59.326 SIT s pripadki. O pravdnih stroških pa je odločilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 6.020,40 SIT.

Tožeča stranka se je pritožila. Sodišče druge stopnje je pritožbi delno ugodilo in spremenilo izrek o stroških. Pritožbo zoper sodbo pa je v celoti zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to sodbo vlaga tožeča stranka revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in obe sodbi spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Sodišče je ravnalo v nasprotju z določbo 10. in 311. člena ZPP. Postopek teče že 12 let. Sodišče z zavlačevanjem ter sklepi v korist tožene stranke ravna pristransko. Ravnalo je tudi v nasprotju s členom 187 ZPP. Tožnikova pravica izhaja iz določb 11. člena ZOR. Udeleženci v obligacijskih razmerjih so enakopravni. Tožniku gredo vsi zneski preračunani na dan plačila, zato sodišče ne bi smelo uporabiti določbe 394. člena ZOR, ki govori o nominalizmu. Tožnik je plačal toženi stranki manjkajoče dajatve za 56 mesecev po tarifi na dan plačila, tožena pa naj bi mu plačala nominalne zneske. Zato je tožnik v neenakopravnem položaju. Sodišče je kršilo tudi določilo 219. in 232. člena ZPP, ko ni upoštevalo predložene listine, to je dokazila o plačilu razlike med V. in VI. razredom. Neutemeljeno je štelo, da je tožena stranka denar upravičeno vrnila. Ni pa upoštevalo, da je bil tožnik do prejema odločbe o pokojnini še vedno član sklada. Sodišče je tudi neopravičeno zavrglo ekspertizo mag. K., in tožniku ni poslalo izvoda tega mnenja. Neopravičeno je naložilo tožniku, da mora založiti predujem za novega izvedenca.

Na vročeno revizijo (390.člen ZPP, Zakon o pravdnem postopku) tožena stranka ni odgovorila, Državni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Uveljavljani razlog zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen. Tožeča stranka trdi, da bi ji tožena stranka morala plačati zapadlo pokojnino za nazaj, preračunano na dan plačila, saj je toženec plačal manjkajoče dajatve za 56 mesecev po cenah na dan plačila. Pri tem se toženec sklicuje na načelo enakopravnosti udeležencev v obligacijskih razmerjih (11. člen ZOR, Zakon o obligacijskih razmerjih) in graja uporabo določbe o denarnem nominalizmu.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je treba razmerje med strankama presojati po določbah pravil sklada, katerega ustanovni član je bil tudi tožnik. Že iz 1. člena pravil izhaja, da je namen tega sklada tudi združevanje sredstev v sklad z namenom, da člani zase in svojce zagotovijo med drugim tudi gmotno podporo za primer invalidnosti, starosti in smrti, v okviru teh pravil in po načelu vzajemnosti in solidarnosti. Ena temeljnih ekonomskih značilnosti organiziranja vsakega sklada po tem principu je, da se pravice članov določijo vnaprej in so odvisne od zbranih prispevkov (v danem primeru to določa 5. člen pravil). Natančneje so te pravice določene v pravilih sklada (pogoji za priznanje skladove pokojnine in odmera, členi 26 do 36 pogojev). Gre torej za specifičen način organiziranja zavarovanja, in zato govorimo o vzajemnem in ne o premijskem zavarovanju. Tako prispevki kot pokojnine so denarne terjatve in zato zanje velja načelo denarnega nominalizna (394. člen ZOR). Znotraj teh pravil si mora toženec razlagati načelo enakopravnosti udeležencev medsebojnega razmerja. Pri čistih denarnih terjatvah ni podlage za valorizacijo zneskov. Dejstvo, da je tožnik plačal manjkajoče zneske za 56 mesecev po tarifi na dan vplačila, pa na terjatev tožene stranke ne vpliva. Doplačilo manjkajočih prispevkov je izjema, ki jo dopušča 9.člen pravil, in ki hkrati določa višino prispevkov, ki so veljavni na dan plačila. Če član ne plača zavarovalnih prispevkov več kot dve leti, je članstvo prekinil. Možnost obnovitve pa je dopustna le pod pogoji doplačila po pravilih iz 9. člena. Pri tem gre torej za predvideno izjemno možnost obnove izgubljenega članstva, na kar je tožnik kot član pristal. Kolikor pa revizija smiselno ugovarja, da je pri teh razmerjih kršeno načelo ekvivalence dajatev, pa je treba dodati, da za zavarovalna razmerja, kamor spada tudi predmetno razmerje, načelo ekvivalence ne velja. Glede na ugotovljena dejstva na prvi in drugi stopnji, ki so izhodišče revizijskega preizkusa (3. odstavek 385. člena ZPP), pa je zavrnitev tožbenega zahtevka pravilna.

Nadalje tožnik trdi, da sodišče ni upoštevalo, da je tožena stranka neutemeljeno zavrnila doplačila za V. in VI. razred. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je v 24. členu pravil določeno, da aktivno članstvo preneha, ko član pridobi pravico do pokojnine. Ker je bilo med dokaznim postopkom ugotovljeno, da je tožnik plačal razliko za višji razred pokojninske osnove po pridobitvi pravice do pokojnine, je tožena stranka ravnala pravilno, ko je denar tožniku vrnila.

Iz odgovora na uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava izhajajo tudi nekateri odgovori na revizijski očitek, da je sodišče zagrešilo tudi vrsto bistvenih kršitev ZPP. To velja za trditev, da sodišče ni upoštevalo listine, oz. dokazila o plačilu razlike za višji razred. Sodišče je listino upoštevalo, vendar je presodilo, da je bilo tožnikovo doplačilo v nasprotju s pravili sklada oz. prepozno. Nadalje ni mogoče očitati sodiščema druge in prve stopnje, da sta z namernim zavlačevanjem ravnali pristransko. Res se je pravda med strankama pričela že leta 1983, vendar je sodišče spor ves čas obravnavalo in v pravnomočnem delu tudi enkrat že odločalo o vloženem izrednem pravnem sredstvu. Nadalje tožnik uveljavlja kršitev iz določbe 11. člena ZPP. Pri tem pa prezre, da je imel pooblaščenca. Izvod izvedeniškega mnenja izvedenke M.K. mu je bil osebno vročen (povratnica za l. št. 102). Nadalje meni, da mu je sodišče prve stopnje neutemeljeno štelo v škodo dejstvo, da ni založil predujma za novega izvedenca. Treba je poudariti, da je ta predlog podal v pritožbi, in da je bila zato sodba sodišča prve stopnje razveljavljena. V nadaljevanju postopka bi zato moral založiti predujem (1. odstavek 153. člena ZPP), vendar tega ni storil. Kar zadeva očitek, da sodišče ni presojalo izvedeniškega mnenja izvedenke M.K., pa je protispisen, saj imata obe sodbi razloge v oceni tega dokaza.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393.člen ZPP).