Jedro

Glede presoje sporne pogodbene določbe kot pogodbeno dogovorjene odškodnine je treba opozoriti, da je razlaga pogodbe pravno vprašanje. Vrhovno sodišče je v zvezi s pogodbami izoblikovalo razmejitveni kriterij, da gre pri ugotavljanju prave (dejanske) pogodbene volje za dejansko vprašanje, medtem ko gre pri ugotavljanju pomena in učinkov pogodbe za pravno vprašanje (za uporabo pogodbenega materialnega prava). Spornemu pogodbenemu določilu bi bilo tako moč pripisati pomen dogovorjenega načina izračuna pozitivnega pogodbenega interesa mandatarja, kar je lahko predmet pogodbene avtonomije. Zato dogovor pogodbenih strank o višini morebitnega nadomestila (to je odškodnine) v primeru predčasnega odstopa od pogodbe sam po sebi ni v neskladju z določbami OZ in spada v prosto urejanje obligacijskih razmerij iz 3. člena OZ. Glede presoje dopustnosti spornega dogovora pa je potrebno opozoriti na spoštovanje temeljnega načela odškodninskega prava, in sicer, da odškodnina škode ne sme presegati. Mandatar zaradi razdrtja pogodbe namreč ne sme biti v boljšem položaju od tistega, v katerem bi bil, če ne bi prišlo do razdrtja pogodbe. Zato je pogodbeno določilo, ki določa, da mora naročitelj v primeru njegovega predčasnega odstopa od pogodbe mandatarju plačati vse dogovorjene pavšalne zneske do konca dogovorjenega obdobja, v nasprotju s prisilnimi predpisi in s tem nično, v kolikor pogodbeno dogovorjena odškodnina presega dejansko škodo.

Glede ugotavljanja obsega škode tožnica v postopku na prvi stopnji ni podala trditev, s katerimi bi utemeljila, da bi ji nastala škoda v uveljavljani višini, niti konkretnih navedb o višini nastale ji škode. Zato na podlagi navedenega višje sodišče ugotavlja, da je tožničin zahtevek nesklepčen. Tožničina trditvena podlaga je šla tekom celotnega postopka zgolj v smer navajanja trditev glede sklenjenega dogovora in avtonomije pogodbenih strank, ne pa v substanciranje popolnega in jasnega navajanja dejstev v smer izkazovanja nastale škode. Sodba sodišča prve stopnje je zato pravilna, vendar iz drugačnih materialnopravnih razlogov.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožnica sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je toženki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 1026,63 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica od toženke v 15 dneh zahtevala plačilo 75.000,00 EUR neto, zvišano za 22 % DDV, skupaj 91.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 12. 2019 dalje do plačila (I. točka izreka) ter odločilo, da stroške postopka nosi tožnica (II. točka izreka).

2.Zoper navedeno sodbo se je tožnica pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter višjemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podredno, da razveljavi izpodbijano sodbo ter vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje z ustreznimi materialnopravnimi napotki, v obeh primerih s stroškovno posledico, da se pravdni stroški, vključno s stroški te pritožbe, naložijo v plačilo toženki skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude s plačilom. Priglasila je pritožbene stroške.

3.Toženka je v odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlagala, da tožničino pritožbo v celoti zavrne, potrdi sodbo sodišča prve stopnje ter tožnici naloži v plačilo stroške odgovora na pritožbo z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Presoja utemeljenosti pritožbe

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravdni stranki poslovno sodelovali na podlagi sklenjenega dogovora o nudenju odvetniških storitev, sklenjenega 1. 3. 2018 (v nadaljevanju: Dogovor), s katerim je bilo določeno, da se odvetniške storitve obračunavajo po posebni tarifi tožnika. Med strankama ni sporno, da so storitve tožnika obračunane po tarifi tožnika, dražje, kot če bi bile obračunane po Odvetniški tarifi (OT). Prav tako med strankama ni sporno, da je pogodbeno razmerje med njima na podlagi odpovedi toženke prenehalo 30. 11. 2019 in da po tem datumu tožnica za toženko storitev ni več opravljala. V 4. členu Dogovora je določeno, da mora toženka, če odpove sodelovanje, pred rokom iz prvega odstavka (to je pred 31. 12. 2022) plačati vse pavšalne zneske do konca dogovorjenega obdobja. Ker je toženka z dopisom, ki ga je tožnica prejela 20. 11. 2019 od dogovora odstopila in tožnici z veljavnostjo od 30. 11. 2019 dalje preklicala pooblastilo, je tožnica v skladu z omenjenim 4. členom od toženke terjala plačilo petindvajsetih zneskov pavšalnih nagrad po 3000 EUR, skupaj 75.000,00 EUR za čas od 1. 12. 2019 do 31. 12. 2022 povečano za 22 % DDV, kar znaša 91.500,00 EUR.

6.Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo z utemeljitvijo, da je takšno pogodbeno določilo v nasprotju z načelom enake vrednosti dajatev (8. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju: OZ), nadalje, v nasprotju s 3. odstavkom 766. člena OZ po katerem ima prevzemnik naročila pravico do plačila za svoj trud in v nasprotju s 1. odstavkom 17. člena Zakona o odvetništvu - v nadaljevanju: ZOdv, po katerem je odvetnik upravičen do plačila za svoje delo in do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom po Odvetniški tarifi (v nadaljevanju: OT), saj prevzemnikovega truda oziroma odvetnikovega dela za čas po odstopu toženke od dogovora ni bilo. Prav tako je takšno pogodbeno določilo izrazito v korist tožnice, kar je neskladno s tem, da gre za mandatno razmerje, ki je v prvi vrsti v korist naročitelja in ki temelji na medsebojnem zaupanju. Po njegovi presoji je obravnavano določilo iz vseh navedenih razlogov v nasprotju s kogentno določbo 783. člena OZ in tudi v nasprotju z moralo ter zato nično.

7.Pritožnica uveljavlja, da je sodišče prve stopnje z izdano sodbo kršilo določbe materialnega prava (določbe o ničnosti ter načela iz 8. člena OZ), kakor tudi razpravnega načela (7. člen ZPP). Očita mu, da naj bi s tem, ko je 4. člen dogovora spoznalo za ničnega odločilo izven trditvene in dokazne podlage toženke in zato v nasprotju z 212. členom ZPP (povezanost trditvenega in dokaznega bremena).

O zmotni uporabi materialnega prava

8.Ključno vprašanje je, ali je sporno pogodbeno določilo v nasprotju s prisilnimi predpisi in s tem nično, ali pa predstavlja dogovor v okviru svobodnega urejanja obligacijskih razmerij.

9.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pogodbeno razmerje med strankama na podlagi odpovedi toženke prenehalo 30. 11. 2019, torej pred potekom časa, za katerega je bila sklenjeno. Navedlo je, da že iz okoliščine, da je toženka od dogovora odstopila, izhaja, da zaupanja med njo in tožnico ni bilo več. Razlogi za izgubo zaupanja pa niso odločilni. Vzrok odstopa tako izvira le iz naročiteljeve (toženčeve) sfere. Mandatar (tožnica) svoje obveznosti ni prekršil, le naročitelj je bil tisti, zaradi katerega je posel z mandatarjem prenehal in ni več želel, da bi mandatar izpolnjeval svoje obveznosti iz Pogodbe, katere bi po pogodbi moral opravljati do 31. 12. 2022 (torej še tri leta in en mesec). Ker tako mandatar ne odgovarja za vzrok naročiteljevega odstopa od pogodbe, je tako moč zaključiti, da toženka kot naročitelj ni imela utemeljenega razloga za odstop od pogodbe skladno z drugim odstavkom 782. člena OZ.

10.Zakon glede odstopa od mandatne pogodbe določa naslednje. Naročitelj ima možnost kadarkoli odstopiti od pogodbe (prvi odstavek 782. člena OZ). Zato gre po drugem odstavku 782. člena OZ v primeru, ko naročitelj odstopi od pogodbe, po kateri gre prevzemniku naročila plačilo za njegov trud, prevzemniku ustrezen del plačila in povrnitev škode, nastale zaradi odstopa od pogodbe, če za odstop ni bilo utemeljenih razlogov. Naročitelj mora mandatarju torej povrniti škodo v primeru, ko brez kakšnega posebnega razloga ne želi več, da bi bil posel opravljen. Pri tem "utemeljen razlog” iz drugega odstavka 782. člena OZ pomeni vzrok, za katerega ne odgovarja mandatar.

11.Pri presoji kakšna "škoda" lahko mandatarju nastane, če naročitelj odstopi od pogodbe brez posebnega ("neutemeljenega") razloga, je potrebno izhajati iz mandatarjevega premoženjskega položaja, kakršen bi bil, če naročitelj od pogodbe ne bi odstopil. V takem primeru bi bil mandatar upravičen do celotnega plačila, zato je posledica naročiteljevega odstopa preprečitev povečanja mandatarjevega premoženja za plačilo (oziroma del plačila), do katerega zaradi naročiteljevega odstopa od pogodbe ni bil upravičen. Mogoče pa je, da mandatar zato, ker bi moral končati posel, ne bi mogel opraviti drugih poslov (poslov za druge naročnike). "Škoda" povrnitev katere lahko zahteva mandatar po drugem odstavku 782. člena OZ je enaka plačilu (oziroma delu plačila), do katerega bi bil mandatar upravičen, če bi posel končal (opravil) zmanjšanemu za koristi, ki jih je imel, ker mu posla (zaradi naročiteljevega odstopa) ni bilo treba končati.

12.Tožnica vztraja in se tudi v pritožbi sklicuje na sklenjen Dogovor in zahteva, da se ji prizna plačilo vseh pavšalnih zneskov do konca dogovorjenega obdobja. Trdi, da sta se s sklenitvijo dogovora veljavno in vnaprej dogovorili o posledicah morebitnega odstopa od dogovora s strani toženke pred iztekom časa, kar pomeni, da je bil odstop od pogodbe spoštovan in ni bil "izvotlen" - imel pa je določene ekonomske posledice, kakršne ima med drugim lahko tudi odpovedni rok. Izpostavi, da ne zahteva izpolnitve pogodbe, kot da toženka pogodbe ne bi odpovedala in zato tudi ni zaračunala mesečnih pavšalov, temveč zahteva izpolnitev kot posledico odpovedi. Uresničitev odstopne pravice povzroči razvezo (prenehanje) mandatne pogodbe. Z uresničitvijo odstopne pravice hkrati s prenehanjem mandatne pogodbe prenehajo tudi medsebojne pravice (izpolnitvena upravičenja) in obveznosti (izpolnitvene obveznosti) naročitelja in mandatarja. Kot rečeno, je zaradi razveze pogodbe le-ta prenehala veljati, hkrati pa so nastopili učinki prenehanja pogodbe.

13.Glede presoje sporne pogodbene določbe kot pogodbeno dogovorjene odškodnine pa je treba opozoriti, da je razlaga pogodbe pravno vprašanje. Vrhovno sodišče je v zvezi s pogodbami izoblikovalo razmejitveni kriterij, da gre pri ugotavljanju prave (dejanske) pogodbene volje za dejansko vprašanje, medtem ko gre pri ugotavljanju pomena in učinkov pogodbe za pravno vprašanje (za uporabo pogodbenega materialnega prava). Spornemu pogodbenemu določilu bi bilo tako moč pripisati pomen dogovorjenega načina izračuna pozitivnega pogodbenega interesa mandatarja, kar je lahko predmet pogodbene avtonomije. Zato dogovor pogodbenih strank o višini morebitnega nadomestila (to je odškodnine) v primeru predčasnega odstopa od pogodbe sam po sebi ni v neskladju z določbami OZ in spada v prosto urejanje obligacijskih razmerij iz 3. člena OZ. Glede presoje dopustnosti spornega dogovora pa je potrebno opozoriti na spoštovanje temeljnega načela odškodninskega prava, in sicer, da odškodnina škode ne sme presegati. Mandatar zaradi razdrtja pogodbe namreč ne sme biti v boljšem položaju od tistega, v katerem bi bil, če ne bi prišlo do razdrtja pogodbe. Zato je pogodbeno določilo, ki določa, da mora naročitelj v primeru njegovega predčasnega odstopa od pogodbe mandatarju plačati vse dogovorjene pavšalne zneske do konca dogovorjenega obdobja, v nasprotju s prisilnimi predpisi in s tem nično, v kolikor pogodbeno dogovorjena odškodnina presega dejansko škodo.

14.Glede ugotavljanja obsega škode pa tožnica v postopku na prvi stopnji ni podala trditev, s katerimi bi utemeljila, da bi ji nastala škoda v uveljavljani višini, niti konkretnih navedb o višini nastale ji škode. Zato na podlagi navedenega višje sodišče ugotavlja, da je tožničin zahtevek nesklepčen. Tožničina trditvena podlaga je šla tekom celotnega postopka zgolj v smer navajanja trditev glede sklenjenega dogovora in avtonomije pogodbenih strank, ne pa v substanciranje popolnega in jasnega navajanja dejstev v smer izkazovanja nastale škode.

Očitana kršitev, da je določilo v nasprotju s tretjim odstavkom 766. člena OZ in v nasprotju s prvim odstavkom 17. člena ZOdv

15.Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo s tem, ko je ugotovilo, da je pogodbeno določilo v nasprotju s tretjim odstavkom 766. člena OZ in v nasprotju s prvim odstavkom 17. člena ZOdv.

16.Iz navedenega pravila (tretji odstavek 766. člena OZ) izhaja domneva, da prevzemnik naročila svojo storitev opravlja odplačno. Odplačnost pa ni nujna značilnost mandatne pogodbe. Stranki se lahko dogovorita, da bo prevzemnik naročila svojo storitev opravil neodplačno. O tem pa se pogodbeni stranki lahko dogovorita tako, da to v pogodbi izrecno določita. Če stranki posebnega dogovora o plačilu nista dosegli, se dolguje običajno plačilo. Če tega plačila ni, dolguje naročitelj pravično plačilo (778. člen OZ). Če je prevzemnik naročila odvetnik, običajno plačilo pomeni, da dolguje plačilo po odvetniški tarifi. V konkretnem primeru ni sporno, da sta se pogodbeni stranki dogovorili za plačilo prevzemniku naročila, in sicer sta določili pavšalno nagrado v višini 3000 EUR + DDV, zato ne drži trditev tožnice, da sta se pogodbeni stranki glede plačila dogovorili drugače.

17.Dostavek "...razen, če ni drugače dogovorjeno ali če ne sledi iz narave medsebojnega razmerja kaj drugega," se nanaša zgolj na pogodbeno ureditev medsebojnega razmerja - plačilo za prevzemnikovo delo(vanje) za čas trajanja pogodbenega razmerja, ne pa tudi za primer prenehanja mandatne pogodbe. Enako velja tudi za prvi odstavek 17. člena ZOdv, ki se nanaša zgolj na čas trajanja pogodbenega razmerja. Na podlagi vsega navedenega je tako napačen zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi bilo pogodbeno določilo v nasprotju z omenjenima zakonskima določbama (tretjim odstavkom 766. člena OZ in prvim odstavkom 17. člena Zodv).

Očitana kršitev, da je določilo v nasprotju z načelom enake vrednosti dajatev (8. člen OZ)

18.Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo s tem, ko je ugotovilo, da je pogodbeno določilo v nasprotju z načelom enake vrednosti dajatev (8. člen OZ). Omenjeno načelo je, enako kot druga pravna načela, samo relativno vrednostno merilo in se neposredno uporablja samo v obsegu, v katerem je izpeljano v ustreznih pravnih pravilih. Ta njegova značilnost je izražena v drugem odstavku 8. člena OZ, ki določa, da zakon določa, v katerih primerih ima kršitev tega načela pravne posledice. Izpeljano je zlasti v teh pravnih pravilih: pravilih o čezmernem prikrajšanju (118. člen OZ) in pravilih o oderuški pogodbi (119. členu. OZ). Takšnih okoliščin pa toženka ni niti zatrjevala niti izkazala, zato je napačna odločitev sodišča prve stopnje, da naj bi bilo sporno določilo v nasprotju s tem načelom.

O zatrjevani kršitvi razpravnega načela:

19.Tožnica posebej izpostavlja tudi očitek, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev sprejelo zunaj toženkine trditvene in dokazne podlage (212. člen ZPP), zunaj razpravnega načela in posledično izdalo sodbo presenečenja.

20.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so neutemeljeni procesni očitki o kršitvi razpravnega načela v zvezi z ničnostnimi razlogi. Glede dejstev in dokazov je v ZPP uveljavljeno razpravno načelo, ki določa, da morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (7. člen ZPP). Določba 92. člena OZ, ki sodišču nalaga, da pazi na ničnost po uradni dolžnosti, ne predstavlja nobene izjeme od razpravnega načela (7. in 212. člen ZPP). Pomeni le to, da mora sodišče ničnost upoštevati, četudi se prizadeta stranka nanjo izrecno ne sklicuje, a le če razpolaga z dejstvi, ki tvorijo podlago za izrek ničnostne sankcije10 nikakor pa ne spreminja vsebine razpravnega načela, ki v konkretnem primeru toženki nalaga dolžnost, da navede vsa dejstva, ki morajo obstajati, da bi sodišče lahko sklepalo o ničnosti pogodbenega določila. Na toženki je torej breme, da pravočasno, tj. do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma ob pogojih iz tretjega odstavka 286. člena ZPP do konca obravnave ponudi procesno gradivo (poda trditve in predlaga dokaze), na podlagi katerih bi lahko sodišče prve stopnje odločalo o ničnosti pogodbenega določila.

21.Sodišče je tako presojalo, ali je toženka ponudila zadostno trditveno podlago za presojo ničnosti pogodbenega določila, in ugotovilo, da kot toženka sama pove pojma "ničnosti" izrecno ni uporabila, je pa podala dovolj trditev in dokazov, ki so sodišču prve stopnje omogočili presojo o ničnosti. Pritožbeno sodišče temu pritrjuje in na tem mestu zgolj zaključi, da je bila odločitev sodišča prve stopnje sprejeta znotraj razpravnega načela, znotraj toženčeve trditvene in dokazne podlage. Ker pa je sodišče zaključilo, da je sicer odločitev sodišča prve stopnje pravilna, vendar iz drugega materialnopravnega razloga, se podrobneje o kršitvi razpravnega načela v zvezi z ničnostnimi razlogi ni ukvarjalo.

Glede očitane kršitve glede napačne ugotovitve dejanskega stanja

22.Pritožnica v pritožbi izraža nestrinjanje z ugotovitvijo dejanskega stanja, ki ga je sprejelo sodišče prve stopnje. Navaja, da je s tem, ko je zavrnilo izvedbo vseh dokazov11, posledično odklonilo ugotavljanje volje pogodbenih strank, a hkrati interpretiralo pogodbeno voljo strank izključno iz listine (dogovora). V konkretnem primeru pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo izvedbo preostalih predlaganih dokazov in svojo odločitev tudi ustrezno utemeljilo. Sodišču ni bilo potrebno ugotavljati pogodbene volje oziroma skupnega namena pogodbenikov (in v zvezi s tem izvesti zaslišanje zakonitih zastopnikov pogodbenih strank), saj ta ni bila sporna. Pogodbeno določilo, objektivno gledano, ne dopušča več različnih pravnih razlag. Za odločitev v tej zadevi je bilo potrebno ugotoviti pomen in učinke spornega pogodbenega določila, kar pa je pravno vprašanje.

23.Nadalje trdi, da ne more obrazložitev izpodbijane sodbe delno temeljiti na kritiki pogodbene volje strank z očitkom tožnici, da ni v pogodbo vnesla določbe o odpovednem roku, če sodišče ni izvedlo niti enega dokaza v tej smeri. Pravi, da bi sodišče moralo zaslišati zakonita zastopnika pogodbenih strank, ki sta sklepala dogovor in izpovedbi dokazno oceniti ter šele na tej podlagi ugotavljati dejansko stanje.

24.Sodišče prve stopnje je v točki 25. obrazložitve navedlo: "Tožnik se s to določbo tveganju odpovedi pogodbe z danes na jutri ni izognil, kvečjemu nasprotno. Tveganju odpovedi pogodbe z danes na jutri in težavam s tem v zvezi (npr. zaradi ureditve kadrovske zasedbe, zagotovitve sredstev za plačilo morebitnih odpravnin), bi se tožnik izognil z določitvijo odpovednega roka." Pritožbeno sodišče meni, da navedeno ne predstavlja nikakršne graje tožnici, kot to sama poimenuje. Tudi toženka izpostavi, da navedbe glede pritožbenega roka niso pravno odločilne, saj iz Dogovora izhaja, da le-ta ne vsebuje odpovednega roka. Toženka je želela s sklicevanjem na odpovedni rok zgolj povedati, da se morebitni pogodbeni riziko (tveganje odpovedi z danes na jutri) ne rešuje s spornim določilom, temveč kvečjemu z institutom odpovednega roka. Enako izpostavi tudi sodišče prve stopnje in se sklicuje na odločbo I Cp 451/2022, kjer je sodišče zapisalo, da: "...je za primer odpovedi pogodbe določen 90-dnevni odpovedni rok. Odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnik v skladu s pogodbenimi dogovori upravičen do plačila dogovorjenega mesečnega pavšalnega zneska vse do dneva prenehanja pogodbe, je pravilna." Navedeno je izpostavljeno zgolj zato, da obstajajo tudi drugi instituti, s katerimi bi se dalo izogniti tveganju prenehanja pogodbe iz danes na jutri, nikakor pa ne, da bi se očitalo katerikoli pogodbeni stranki, da bi to moralo biti upoštevano pri sklenitvi Dogovora ali še več, da bi moralo sodišče ugotavljati pogodbeno voljo strank glede tega.

25.Nadalje pritožnica meni, da je sodišče napak presojalo vsak posamični mesec kot zaključeno celoto in zgrešeno zaključilo, da za mesece brez opravljanja dela tožnica ne more prejeti plačila. Trdi, da pogodbeno obdobje ni posamičen mesec, ampak je obdobje celotno obdobje štirih let. Meni, da ni jasno kako sodišče presoja prejšnje, "neizvotlene" mesece, ko je tožnica s storitvami občutno presegla vrednost mesečnega pavšala in se sprašuje ali bi tudi takšno plačilo bilo nično zaradi večjega obsega opravljene storitve. Ne strinja se z dokazno oceno sodišča prve stopnje in trdi, da bi bilo pogodbeno voljo potrebno presojati za celotno obdobje veljavnosti pogodbe, ki sta ga stranki prilagajali potrebam po odvetniških storitvah in očita sodišču, da ne more (posebej ne brez zaslišanja) celotnega razmerja zreducirati na posamične mesečne odnose, saj takšno stališče nima opore niti v trditvah toženke, niti v listinah v spisu. Toženka navaja, da je s trditvami in dokazi dokazala, koliko plačil je izvedla na podlagi vseh sklenjenih dogovorov, tožnica pa kot odgovor na te navedbe ni podala nobenih navedb, da ta plačila niso zadostila vsem opravljenim storitvam. Sodišče se do teh navedb ne bo opredeljevalo, saj niso bistvena za konkretni spor (prvi odstavek 360. člena ZPP).

26.Kot je bilo pojasnjeno v 13. in v 14. točki razlogov te sodbe, je nosilni razlog te odločbe, da pritožba ni utemeljena, ker iz trditev ne izhaja pravna posledica, ki jo je tožnica uveljavljala s tožbenim zahtevkom.

27.S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na odločilne pritožbene razloge. Ker tudi ni našlo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

28.Tožnica s pritožbo ni uspela, zato je dolžna sama nositi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je toženki povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 1026,63 EUR. Te je pritožbeno sodišče odmerilo v skladu z veljavno Odvetniško tarifo (1375 točk za odgovor na pritožbo - 825 EUR, 2 % materialni stroški - 16,50 EUR in 22 % DDV - 185,13 EUR, skupaj 1026,63 EUR) v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila (prvi odstavek 299. in prvi odstavek 378. člena OZ ter 313. člen ZPP).

-------------------------------

1Položaj je enak (istovrsten) položaju, ko izpolnitev ene pogodbene stranke dvostranske pogodbe postane nemogoča zaradi vzroka, za katerega odgovarja druga stranka. V takem primeru po prvem odstavku 117. člena OZ obveznost, katere izpolnitev je postala nemogoča, preneha (ugasne). Stranka, ki bi morala opraviti izpolnitev te obveznosti, pa obdrži svojo terjatev (izpolnitveni zahtevek) do druge stranke (stranke, iz sfere katere izvira vzrok za nemožnost izpolnitve). Ta terjatev se zmanjša le za toliko, za kolikor je imela (prva) stranka korist od tega, ker je bila prosta lastne obveznosti.

2Obligacijski zakonik s komentarjem, 4. knjiga, komentar N. Plavšak k 782. členu.

3Obligacijski zakonik s komentarjem, 4. knjiga, komentar N. Plavšak k 782. členu.

4Povzeto iz sodbe in sklepa VS RS III Ips 86/2002 z dne 13. 2. 2003.

5Pozitivni pogodbeni interes se poimenuje kot izpolnitveni interes: gre za premoženje, ki bi stranki pripadalo, če bi bila pogodba pravilno izpolnjena (plačila, dogovorjena za delo mandatarja), zmanjšano za stroške, ki bi jih imel, če ne bi prišlo do odstopa od pogodbe oz. koristi, ki jih je pridobil oziroma bi jih lahko pridobil, ker mu ni bilo treba opraviti dela po pogodbi, ki je prenehala.

6Primerjaj sodbo in sklep VS RS II Ips 104/2007 z dne 8. 7. 2009.

7Ni pa taka pogodbena vsebina (povsem) neomejena. Omejitve predstavljajo načela obligacijskega prava in kogentna pravila.

8Glej sklep Vrhovnega sodišča III Ips 33/2011 z dne 20. 12. 2011.

9Tožnica izrecno navede: "Sodišče izven trditev polemizira...tudi delno o višini "škode", ki ni bila niti zatrjevana..."

10Glej sodbe VS RS III Ips 5/2003 z dne 6. 11. 2003, III Ips 50/2007 z dne 7. 4. 2003.

11Sodišče je zavrnilo kot nepotrebne naslednje dokazne predloge: zaslišanje tožničinih zakonitih zastopnikov ter prič A. A., B. B., C. C. in D. D. ter zaslišanje toženkinega zakonitega zastopnika in priče E. E.

Zveza:

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 3, 8, 299, 299/1, 378, 378/1, 766, 766/3, 782, 782/1, 782/2 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 7, 212, 313, 338, 338/1, 350, 350/2, 353, 360, 360/1 Zakon o odvetniški tarifi (2008) - ZOdvT - člen 17, 17/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.