Jedro

O zahtevku tožnika – tujca v zvezi s plačilom nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu je mogoče odločiti ne glede na to, kakšne so njegove pravice glede prebivališča, delovnega dovoljenja ali brezposelne osebe. Če tožnik katerega od teh položajev oziroma pravic nima, to v tem sporu pomeni, da predpisanih pogojev za določeno pravico iz invalidskega zavarovanja pač ne izpolnjuje.

Kot predhodno vprašanje ni mogoče uveljavljati zahtevka, da naj sodišče v socialnem sporu odloči o pravici ali pravnem razmerju, o katerem sploh še ni bilo odločeno pred pristojnim organom oziroma tožnik takega postopka sploh ni začel.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo dokončne odločbe tožene stranke z dne 15.10.2002, s katero je bilo odločeno, da tožnik nima pravice do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu. Zavrnilo je tudi zahtevek za plačevanje takega nadomestila od 1.5.2002 dalje. Sodišče je ugotovilo (kar med strankama tudi ni bilo sporno), da tožnik ni slovenski državljan, da je invalid III. kategorije invalidnosti od 11.1.1989 in tudi od 1.5.2002 dalje in da nima osebnega delovnega dovoljenja za nedoločen čas. Sporno pravico do nadomestila je možno priznati le, če so kumulativno izpolnjeni vsi predpisani pogoji. Tožnik izpolnjuje le dva: pravica do zaposlitve na drugem ustreznem delu mu je priznana in tako delo mu ni zagotovljeno. Ne izpolnjuje pa tretjega pogoja, saj ni prijavljen na zavodu za zaposlovanje. Tujci se lahko prijavijo na Zavodu za zaposlovanje le, če imajo osebno delovno dovoljenje za nedoločen čas. Za odločitev je bistveno le, ali se je tožnik pravočasno prijavil pri Zavodu za zaposlovanje in je bil vpisan v evidenco brezposelnih oseb, zato sodišču ni bilo treba (kot o predhodnem vprašanju) odločati o (ne)utemeljenosti izbrisa tožnika iz registra stalnega prebivalstva.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Navedlo je tudi, da pri stalnem prebivališču in delovnem dovoljenju ne gre za takšno vprašanje, o katerem bi smelo sodišče v socialnem sporu odločati kot o predhodnem vprašanju.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb postopka in zaradi napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da ni sporno, da tožnik nima delovnega dovoljenja in da ni prijavljen pri Zavodu za zaposlovanje. Ves čas postopka pa je zatrjeval, da mu je bila onemogočena prijava pri Zavodu, zaradi česar je izgubil pravico do spornega nadomestila. Vprašanje izpolnjevanja pogojev za upravičenost do prejemanja nadomestila pa je bilo v tem postopku predhodno vprašanje, ki ga sodišče ni želelo rešiti, kljub temu, da so obstajali vsi zakonski pogoji in podlaga za to. S tem je sodišče bistveno kršilo določbe 21. člena ZDSS-1. Ker ni bilo pogojev za prekinitev postopka, bi moralo sodišče samo rešiti predhodno vprašanje. Tožnik je bil neupravičeno izbrisan iz evidence stalno prijavljenih oseb v letu 1992 na podlagi takratnega Zakona o tujcih, kasneje pa ni mogel več pridobiti stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji. Ob upoštevanju odločbe Ustavnega sodišča U-I-246/2002 z dne 3.4.2003 bi sodišče lahko samo ugotovilo, da je bil izbris tožnika neutemeljen, zaradi česar ima pravico do stalnega prebivanja v Republiki Sloveniji od 26.2.1992 dalje. Če tožnik ne bi bil neupravičeno izbrisan iz evidence stalno prijavljenih oseb, bi lahko zahteval pridobitev osebnega delovnega dovoljenja in bi se lahko prijavil na Zavodu za zaposlovanje, s čimer bi bili izpolnjeni pogoji za pridobitev pravice do spornega nadomestila.

V skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odstavek 370. člena ZPP).

Predmet odločanja o tem socialnem sporu je presoja pravilnosti zakonitosti dokončne odločbe Zavoda o zavrnitvi pravice do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu. Gre za eno od pravic delovnega invalida do denarnega nadomestila iz 94. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92 in nasl. - ZPIZ92), ki gre delovnemu invalidu pod pogoji iz 123. člena ZPIZ92 (ta zakon je treba uporabiti v tem postopku na podlagi 446. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 106/99 in nasl. - ZPIZ-1). Med strankama ni sporno, da tožnik izpolnjuje pogoje iz prvega odstavka 123. člena, ne pa tudi pogoja iz drugega odstavka: prijava na Zavodu za zaposlovanje.

Zahtevek tožnika temelji na odločbi Zavoda z dne 23.5.2002, s katero je bila tožniku (ponovno ob spremenjenih omejitvah) priznana pravica do zaposlitve na drugem ustreznem delu. Tudi po tej odločbi se je bil tožnik dolžan v roku 30 dni po njeni dokončnosti prijaviti pri Zavodu republike Slovenije za zaposlovanje. Tožnik ni predložil dokazov, da se je pravočasno prijavil, pač pa dokaz (potrdilo Zavoda za zaposlovanje z dne 3.7.2002, priloga A9), da na Zavodu za zaposlovanje ni prijavljen. Ker je prijava na Zavodu za zaposlovanje pogoj za priznanje pravice do spornega nadomestila, je ob takem dejanskem stanju odločitev obeh sodišč pravilna. Tudi tožnik sam odločitve ne izpodbija zato, ker bi sodišče zmotno uporabilo določbe 123. člena ZPIZ92. Bistvo tožnikovih ugovorov v sodnem postopku in tudi v reviziji je, da bi moralo sodišče najprej odločiti o predhodnem vprašanju, od rešitve katerega je odvisna odločitev v tem sporu. Ker tega ni storilo, naj bi kršilo določbo 21. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/2004 - ZDSS-1), ki nekoliko drugače kot 13. člen ZPP ureja obveznost sodišča, da o tem samo odloči. Vendar je najprej treba ugotoviti, ali sploh gre za predhodno vprašanje. Od rešitve predhodnega vprašanja – ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje – mora biti odvisna odločitev sodišča o predmetu spora oziroma o tožbenem zahtevku. Take odvisnosti pa ni, če je odločitev o zahtevku mogoča ne glede na določeno pravico ali pravno razmerje.

Tožnik kot predhodno vprašanje zatrjuje neutemeljen izbris iz registra stalno prijavljenih oseb v letu 1992, zaradi česar ni mogel pridobiti osebnega delovnega dovoljenja in se ni mogel prijaviti pri Zavodu za zaposlovanje. Res je sicer, da obstaja posredna povezava med prebivališčem tujca v Republiki Sloveniji in pravicami iz zavarovanja za primer brezposelnosti in iz invalidskega zavarovanja. Po določbi drugega odstavka 69. člena Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Uradni list RS, št. 5/91 in nasl. - ZZZPB) se tujec lahko prijavi kot brezposelna oseba, če ima osebno delovno dovoljenje za nedoločen čas. Po določbi devetega odstavka 10. člena Zakona o zaposlovanju in delu tujcev (Uradni list RS, št. 66/2000 - ZZDT) lahko za osebno delovno dovoljenje za nedoločen čas zaprosi tujec z dovoljenjem za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji. Pogoje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje pa določa 41. člen Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 61/99 - ZTuj-1), med drugim osem let neprekinjenega prebivanja v Sloveniji na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje in predložitev dokazov o sredstvih, potrebnih za preživljanje.

Toda o zahtevku tožnika v tem socialnem sporu je mogoče odločiti ne glede na to, kakšne so njegove pravice glede prebivališča, delovnega dovoljenja ali brezposelne osebe. Če katerega od teh položajev oziroma pravic nima to v tem sporu pomeni, da predpisanih pogojev za določeno pravico iz invalidskega zavarovanja pač ne izpolnjuje. Ni pa mogoče kot predhodnega vprašanja uveljavljati zahtevka, da sodišče v socialnem sporu odloči o pravici ali pravnem razmerju, o katerem sploh še ni bilo odločeno pred pristojnim organom oziroma tožnik takega postopka sploh ni začel. To velja tudi za postopek ugotavljanja stalnega prebivanja „izbrisanih“ prebivalcev Republike Slovenije na podlagi Zakona o urejanju statusa državljanov drugih republik SFRJ v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 61/99 in nasl.) ob upoštevanju odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-246/02 z dne 3.4.2003. 1 Glede na navedeno je revizijsko sodišče v skladu s 378. členom ZPP zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.