Jedro

Javna dražba, razpisana in izvedena na podlagi ZSPDPO, ni upravni akt v smislu določbe 2. odstavka 2. člena ZUS-1, ampak je akt poslovanja upravljalca stvarnega premoženja države (oziroma pokrajin in občin), s katerim razpolaga s stvarnim premoženjem v okviru navedenega zakona. ZSPDPO pa ne vsebuje posebnih določb, iz katerih bi izhajalo, da je zoper razpis in izvedbo javne dražbe možno vložiti tožbo v upravnem sporu ali v kakšnem drugem sodnem postopku. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko ni sprožilo spora o pristojnosti, ampak je tožbo zavrglo. Kolikor so z izvedbo javne dražbe kršene stvarne ali obligacijske pravice tožeče stranke, pa ima ta možnost uveljavljati in varovati svoje pravice v posebnem civilnopravnem sodnem postopku. Zoper sam razpis in izvedbo javne dražbe po ZSPDPO pa posebno sodno varstvo ni predvideno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke 1. odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US) zavrglo tožbo tožeče stranke (1. točka izreka), ki jo je ta vložila zoper javno dražbo, ki jo je razpisala tožena stranka in je bila objavljena v Uradnem listu RS, št. 59/08 z dne 13.6.2008, med drugim tudi za prodajo tožničine nepremičnine parc. št. 15 k.o. A. ter nepremičnin parc. št. 16, 17 in 18 k.o. A., ki so v solasti tožnice do 1/2; sodišče je zavrglo tudi zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe (2. točka izreka).

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ugotavlja, da objava javne dražbe v uradnem listu, razpisane na podlagi določb Zakona o stvarnem premoženju države, pokrajin in občin (ZSPDPO, Uradni list RS, št. 14/07), in sama dražba, ni upravni akt, zoper katerega bi bilo mogoče vložiti tožbo v upravnem sporu. Javna dražba na podlagi ZSPDPO je ena od metod razpolaganja z nepremičnim premoženjem in se izvede kot javna prodaja, po kateri pride do prenosa lastninske pravice na podlagi pravnega posla v okviru gospodarjenja s premoženjem države in samoupravnih lokalnih skupnosti. Če je s takim pravnim poslom poseženo v pravice tožnice kot (so)lastnice, pa lahko uveljavlja civilnopravno varstvo. Procesna predpostavka za odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe je obstoj spornega pravnega razmerja, torej razmerja, v zvezi s katerim je vložena tožba v upravnem sporu. Ker v obravnavanem primeru procesne predpostavke za meritorno obravnavo tožbe niso izpolnjene, je sodišče prve stopnje zavrglo tudi predlog za izdajo začasne odredbe.

Tožeča stranka vlaga pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Poudarja, da je tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe vložila na Okrožno sodišče v Ljubljani, ki pa se je s sklepom z dne 14.7.2008 izreklo za stvarno nepristojno in zadevo odstopilo v reševanje Upravnemu sodišču RS v Ljubljani kot stvarno pristojnemu sodišču. Upravno sodišče zato ne bi smelo tožbe zavreči, temveč zadevo poslati pristojnemu sodišču, ki naj reši spor o pristojnosti. Tožeči stranki je odvzeta ustavna pravica do sodnega varstva pravic, saj o njeni tožbi noče odločati nobeno sodišče. Gre za absurdno situacijo, do katere je prišlo v posledici sprejetih odločitev dveh različnih sodišč. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi oziroma odpravi in nato odloči v skladu z veljavnim zakonom.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je tožeča stranka na Okrožno sodišče v Ljubljani - Gospodarski oddelek vložila tožbo, s katero je zahtevala razveljavitev razpisa javne dražbe za prodajo nepremičnin parc. št. 16, 17, 18 in 15, vse k.o. A., ki ga je tožena stranka pod točko D. objavila v Uradnem listu RS, št. 59/08 z dne 13.6.2008. Predlagala pa je tudi izdajo začasne odredbe, s katero naj se toženi stranki prepove skleniti kupoprodajna pogodba za navedena zemljišča, ki so se prodala na javni dražbi dne 27.6.2008. Okrožno sodišče v Ljubljani se je s sklepom z dne 14.7.2008, ki je postal pravnomočen 6.8.2008, izreklo za stvarno nepristojno za odločanje v tej zadevi in sklenilo, da se po pravnomočnosti sklepa zadeva odstopi Upravnemu sodišču RS v Ljubljani.

Upravno sodišče Republike Slovenije v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo.

Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna, vendar na drugi pravni podlagi. Na podlagi določbe 1. odstavka 2. člena ZUS-1 v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika, o zakonitosti drugih aktov pa odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Upravni akt je definiran v 2. odstavku 2. člena ZUS-1, in sicer je to upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Javna dražba, razpisana in izvedena na podlagi ZSPDPO, pa ni upravni akt v smislu citirane določbe 2. odstavka 2. člena ZUS-1, ampak je akt poslovanja upravljalca stvarnega premoženja države (oziroma pokrajin in občin), s katerim razpolaga s stvarnim premoženjem v okviru navedenega zakona. ZSPDPO pa ne vsebuje posebnih določb, iz katerih bi izhajalo, da je zoper razpis in izvedbo javne dražbe možno vložiti tožbo v upravnem sporu ali v kakšnem drugem sodnem postopku. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko ni sprožilo spora o pristojnosti, ampak je tožbo zavrglo. Kolikor so z izvedbo javne dražbe kršene stvarne ali obligacijske pravice tožeče stranke, pa ima ta možnost uveljavljati in varovati svoje pravice v posebnem civilnopravnem sodnem postopku. Zoper sam razpis in izvedbo javne dražbe po ZSPDPO pa posebno sodno varstvo ni predvideno.

Čeprav je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo na podlagi 4. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 (ker akt, ki se izpodbija s tožbo ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu), moralo pa bi jo zavreči na podlagi 1. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 (ker odločanje o sporu ne spada v sodno pristojnost), to ne predstavlja take kršitve, zaradi katere bi bilo treba izpodbijani sklep razveljaviti.

Procesna predpostavka za obravnavo zahteve za izdajo začasne odredbe je obstoj tožbe, ki je sposobna za meritorno obravnavo. Ker je bila v obravnavanem primeru tožba zavržena, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ker je zavrglo tudi predlog za izdajo začasne odredbe.

Glede na navedeno je Vrhovno sodišče Republike Slovenije pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (76. člen v zvezi z 82. členom ZUS-1).