Jedro

Ker v obravnavanem primeru tožbeni zahtevek tožnice temelji na istem dejanskem stanju, ki je bilo podlaga za odločitev za izdajo kazenske obsodilne sodbe, je posledično podan temelj odškodninske odgovornosti toženca. Vzrok za nastanek škode pri tožnici izvira iz toženčevega protipravnega ravnanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi zamudna sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki 167,99 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo odločilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženec) dolžna plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožnica) odškodnino 5.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 12. 2021 do plačila (točka I izreka izpodbijane zamudne sodbe), višji tožbeni zahtevek, to je 1.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 12. 2021 do plačila, je zavrnilo (točka II izreka) ter naložilo toženi stranki, da povrne tožeči stranki 600,36 EUR pravdnih stroškov (točka III izreka).

2. Zoper zamudno sodbo se pravočasno pritožuje toženec. Navaja, da za izdajo zamudne sodbe niso bili predhodno izpolnjeni formalni pogoji zaradi očitnega proaktivnega zavajajočega ravnanja tožnice, kar predstavlja bistveno okoliščino, ki izključuje izdajo zakonite zamudne sodbe ter pogoje za nadaljevanje postopka, v katerem bo lahko navedel vsa dejstva in okoliščine, ki bi jih navajal, če do takega ravnanja ne bi prišlo. Toženec se je s tožnico pogajal o izvensodni poravnavi že pred vložitvijo tožbe in v času vložene tožbe. V dobri veri in, da ne bi vznemiril tožnice in ogrozil poravnalnega izvensodnega postopka ter zaradi ekonomičnosti postopkov pred sodiščem v smislu preprečevanja nepotrebnega dela sodišča, odgovora na tožbo ni vložil, saj je smatral, da je poravnalna zadeva, v kateri je pristal na pogoje nasprotne stranke in ji jih tudi vročil, zaključena. Tožnica ga je zavedla ali celo prevarala tako, da bi v poravnalnem postopku sodeloval, nato pa ga je izigrala, kar pomeni, da ima zamudna sodba tako pomembne napake in nepravilnosti, da temelji na moralno zavržnem ravnanju s strani tožnice ter je bil tožnik žrtev proaktivnega zavajanja, zato takšna sodba ni zakonita, do nje je prišlo, ker ena od strank ni mogla sodelovati v postopku. Predlaga, da se zadeva razveljavi in vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, ki naj mu dodeli rok za ponovno vložitev odgovora na tožbo ter mu s tem zagotovi osnovne ustavne pravice do sodelovanja v postopku, kjer bo lahko navedel svoje vsebinske argumente zoper tožbo. Stroškov ne priglaša. 3. Tožnica v odgovoru na pritožbo v celoti kot neutemeljene obrazloženo prereka pritožbene trditve in priglaša stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo zaradi izpolnjenih predpostavk iz 318. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).1 Ugotovilo je, da je tožnica zaradi nad njo s strani toženca storjenega kaznivega dejanja grožnje2, utrpela škodo v višini 5.800,00 EUR, za plačilo katere je toženec tožnici odškodninsko odgovoren, saj tožbeni zahtevek temelji na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku (14. člen ZPP v zvezi s 131. členom Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ).

6. Preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje ni storilo postopkovnih kršitev, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti v smislu drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 339. člena istega zakona, tudi ne kršitve, na katero se v pritožbi sklicuje toženec in kar bo predmet nadaljnje obrazložitve. Na podlagi trditev in dokazov tožnice, ob predpostavki, da so se štele njene trditve za resnične (ker toženec odgovora na tožbo ni vložil) in le te niso v nasprotju s predloženimi dokazi, je sodišče prve stopnje sprejelo pravilne materialnopravne zaključke, do česar se je obrazloženo opredelilo z razlogi podanimi v obrazložitvi izpodbijane zamudne sodbe. Sodišče druge stopnje prepričljivim in dokazno podprtim argumentom sodišča prve stopnje v celoti pritrjuje, zgolj v odgovor navedbam v pritožbi pa dodaja naslednje:

7. Po sistemu afirmativne (pozitivne) litiskontestacije se pasivnost toženca ocenjuje kot priznanje dejanskih navedb tožnice. V zamudni sodbi sodišču ni treba ugotavljati dejanskega stanja, temveč je podlaga dejansko stanje, navedeno v tožbi, ki ga toženec v pritožbenem postopku ne more več izpodbijati.

8. Sodišče je vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku (14. člen ZPP). Ker v obravnavanem primeru tožbeni zahtevek tožnice temelji na istem dejanskem stanju, ki je bil podlaga za odločitev za izdajo kazenske obsodilne sodbe, je posledično podan temelj odškodninske odgovornosti toženca. Vzrok za nastanek škode pri tožnici izvira iz toženčevega protipravnega ravnanja (kaznivo dejanje), posledično pa je podana njegova krivdna odškodninska odgovornost.3 Toženec je zato dolžan tožnici povrniti nastalo ji škodo.

9. Tožnica je v škodnem dogodku utrpela: udarnino glave, udarnino levega zapestja, udarnino levega komolca in zvin desne goleni, bolela jo je tudi vratna hrbtenica in prilagoditveno motnjo ter ji je posledično nastala nepremoženjska škoda, hkrati pa so ji nastali stroški zdravstvenih storitev, ki predstavljajo premoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje je tožnici na podlagi njenih trditev, ki niso v nasprotju s predloženimi dokazi, odmerilo odškodnino iz naslova nepremoženjske škode v skupni višini 5.000,00 EUR4, iz naslova premoženjske škode pa 800,00 EUR.5

10. Pritožba konkretno ne graja odmerjene višine odškodnine, sodišče druge stopnje pa ob uradnem preizkusu ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo pravilno upoštevalo 179. člen OZ, za premoženjsko škodo pa 169. člen OZ, ki temelji na predloženem listinskem dokazilu.6 Odmerjena odškodnina iz naslova nepremoženjske škode ne odstopa od podobnih primerov v sodni praksi ter so bile pri njeni odmeri upoštevane tako subjektivne kot objektivne okoliščine, hkrati pa tudi kot celota ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine in izraža satisfakcijo tožnici za škodo, ki ji je nastala v posledici s strani toženca izvedenega nasilja nad njo.

11. Toženec s pritožbeno grajo, da je bil zaveden, ker sta bila s tožnico v fazi pogajanj za sklenitev izvensodne poravnave, ne more uspeti. Dejstvo je, da je tožnica vložila tožbo, o kateri je bil toženec ustrezno obveščen ter s strani sodišča prve stopnje pravilno opozorjen na posledice nevložitve odgovora na tožbo7, zato se toženec sedaj ne more sklicevati na dejstvo, da so s tožnico potekala izvensodna pogajanja, kar naj bi bil razlog, da na tožbo ni odgovoril. Dejstvo je, da je bil sodni postopek v teku, da je toženec tožbo sprejel in bil hkrati ustrezno opozorjen na vložitev odgovora na tožbo ter posledice nevložitve le tega. Pri tem sodišče druge stopnje ne more mimo dejstva, da toženec v pritožbi celo trdi, da so potekala pogajanja o izvensodni poravnavi že pred vložitvijo tožbe (in nato v času, ko je tožeča stranka že vložila tožbo), kar kaže na to, da pogajanja očitno niso bila uspešna, da je bila vložitev tožbe potrebna. Dejstvo je, da je tožnica kljub pogajanjem vztrajala pri vloženi tožbi in da izvensodna poravnava ni bila sklenjena.

12. V posledici navedenega, ob izpolnjenih predpostavkah iz prvega odstavka 318. člena ZPP in pravilni uporabi materialnega prava, je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti ter zamudno sodbo sodišča prve stopnje s stroškovno posledico potrditi. Odločitev temelji na določbi 353. člena ZPP.

13. Toženec, ki je s pritožbo v celoti propadel, stroškov pritožbenega postopka ni priglasil, mora pa tožnici povrniti stroške, ki so ji nastali z vložitvijo odgovora na pritožbo v znesku 167,99 EUR. To so stroški, ki so bili v postopku potrebni (155. člen ZPP), saj je tožnica na pritožbene trditve obrazloženo odgovorila. Stroški, ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta 5.800,00 EUR, pa zajemajo sestavo odgovora na pritožbo 225 točk po tarifni številki 22/1 Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT)8, 2 % iz naslova materialnih stroškov 4,5 točk ter 22 % DDV 50,49 točk, upoštevaje, da znaša vrednost odvetniške točke 0,6 EUR, skupno tako 167,99 EUR (analogna uporaba prvega odstavka 154. člena ZPP). Odločitev o stroških postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP.

1 Glej točko 4 in 5 obrazložitve izpodbijane zamudne sodbe. 2 Toženec je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru I K 57420/2020 z dne 11. 11. 2020, ki je postala pravnomočna 10. 2. 2021, obsojen storitve kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), ko mu je bila hkrati izrečena tudi denarna kazen. 3 Glej opombo 2 te obrazložitve in točko 7 obrazložitve izpodbijane zamudne sodbe. 4 Po sodišču prve stopnje odmerjena višina odškodnine iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti znaša 2.000,00 EUR, iz naslova strahu 500,00 EUR, 2.500,00 EUR pa iz naslova duševnih bolečin zaradi posega v osebnostne pravice. 5 Plačilo psihoterapevtskih obravnav. 6 Glej dokazno listino A11 ter točke 19 do 21 obrazložitve izpodbijane zamudne sodbe. 7 Sodišče prve stopnje je tožencu poslalo tožbo v odgovor s pozivom, ki daje stranki poseben pouk, iz katerega med drugim izhaja - točka 3 opozorila: „Če tožena stranka na tožbo ne bo odgovorila v roku iz 1. točke tega poziva ali če odgovor na tožbo ne bo obrazložen, bo sodišče izdalo sodbo, s katero bo tožbenemu zahtevku ugodilo (zamudna sodba), če je bila tožba toženi stranki pravilno vročena v odgovor, če ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati, če utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi, in če dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila sama tožeča stranka, ali z dejstvi, ki so splošno znana (318. člen ZPP).“ 8 Uradni list RS, št. 2/15, z zadnjo spremembo št. 70/22.