Jedro

Z zahtevo za varstvo zakonitosti se ne more uveljavljati dejanska nezmožnost izvršitve sklepa o stroških ter kršitve Zakona o pravdnem postopku.

Izrek

Zahteva obs. S.J. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec se oprosti plačila povprečnine v tem postopku.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sklepoma je sodišče naložilo obs. S.J., da pooblaščenki oškodovanke plača 78.000 SIT stroškov kazenskega postopka.

Zoper sklep pritožbenega senata, s katerim je bila zavrnjena obsojenčeva pritožba, je obs. S.J. vložil pravočasno zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja "nelegitimno prisotnost sodnika A.P. v nasprotju s 5. in 6. odstavkom 70. člena, 71. členom in 72. členom ZPP, povsem neustrezne in zmotne obravnave pritožbe in iz tega izhajajoč povsem napačen in nerazumljiv sklep in bistvene kršitve določb pravdnega postopka". Trdi, da bi se moral sodnik A.P., ki je predsedoval pritožbenemu senatu, izločiti zaradi pristranskosti, obsojenec sam pa izločitve ni mogel zahtevati, saj ni vedel, da bo ta sodnik odločal o njegovi pritožbi. S pritožbo zoper sklep o plačilu stroškov pooblaščenke oškodovanke ni izpodbijal višine in načina obračuna stroškov, kot zmotno navaja sklep pritožbenega senata, ampak se je pritožil zaradi nezmožnosti plačila. Sklep pritožbenega senata zato ni odgovoril na pritožbene navedbe. Uveljavlja tudi kršitve določb pravdnega postopka v smislu 2. in 14. odstavka 339. člena ZPP. Predlaga, da se sklep pritožbenega senata razveljavi ter vrne v ponovno odločanje ali pa naj se "stroške postopka poplača iz ustreznih sredstev".

Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti predlaga, da se ta zavrne. Zahteva ne zatrjuje takih okoliščin, ki bi kazale na pristranskost A.P., ki bi mogle vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Druge trditve pa pomenijo izpodbijanje dejanskega stanja, kar ne more biti predmet zahteve za varstvo zakonitosti.

Zahteva obs. S.J. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se lahko zoper pravnomočno sodno odločbo in sodni postopek, ki je tekel pred njo, po pravnomočno končanem kazenskem postopku vloži zahteva za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona ali zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev pa le, če so vplivale na zakonitost odločbe.

V zahtevi za varstvo zakonitosti (ki jo vložnik nepravilno naslavlja kot "revizija") obs. S.J. zatrjuje, da je bil predsedujoči pritožbenega senata sodnik A.P. pristranski že v pravdnem postopku, v katerem je bil obsojenec stranka, zato je zoper njega vložil več nadzorstvenih pritožb. Toda sodelovanje sodnika v pritožbenem senatu, ki bi bil moral biti izločen zaradi dvoma o nepristranskosti v smislu 6. točke 39. člena ZKP, je lahko bistvena kršitev določb kazenskega postopka le v primeru, če se pokaže, da je njegovo opravljanje sodniške funkcije v danem primeru vplivalo na zakonitost sodne odločbe. Zahteva smiselno zatrjuje, da je senat zaradi pristranskosti P.-ja zmotno razlagal obsojenčevo pritožbo in ni odgovoril na pritožbene navedbe. Vrhovno sodišče pa ugotavlja, da je ta trditev neutemeljena. Pritožbeno sodišče je povsem pravilno razlagalo bistvo obsojenčevih navedb v pritožbi zoper sklep in je nanje ustrezno odgovorilo.

Dejanska nezmožnost izvršitve sklepa o stroških ter zatrjevanih kršitev Zakona o pravdnem postopku se z zahtevo za varstvo zakonitosti v kazenskem postopku ne more uveljavljati.

Glede na premoženjske razmere obsojenca ga je Vrhovno sodišče oprostilo stroškov tega postopka.