Jedro

Ker sporni članek ne posega ne v osebne ne v premoženjske pravice ali interese tožnice, ta neutemeljeno uveljavlja pravico do objave popravka.

Izrek

Revizija se zavrne.

a) Tožeča stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

b) Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 248,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala od toženke, da v dnevnem časopisu A. objavi besedilo z oznako "prikaz nasprotnih dejstev", z naslovom "Skupščina zavrnila nagrado nadzornikom" in besedilom " Skupščina družbe v sredo 11. 6. 2008 ni tekla gladko, kot je bilo moč razbrati v nepodpisanem prispevku "A. z dobičkom", objavljenim 12. 6. 2008. Čeprav je bil čisti dobiček poslovnega leta manjši od načrtovanega, je znašal 14.4000,00 EUR, ter je končni dobiček v višini 104.916,00 EUR prikazan na račun odloženih davkov, sta poslovodstvo in nadzorni svet skupščini predlagala izplačilo nagrad v višini 27.250,00 EUR zgolj sebi. Pri tem predlogu sta popolnoma zanemarila tako lastnike kot zaposlene. Zato sta bila na skupščini predlagana dva nasprotna sklepa: eden, da se del dobička nameni poslovodstvu in družbenikom, ter drugi, da dobiček v celoti ostane nerazporejen, saj prodaja časopisa še vedno pada in položaj v družbi ni povsem stabilen. Za predlog poslovodstva in nadzornega sveta ni glasoval niti en družbenik, podprt pa je bil predlog družbenika D., kar je pokazalo na nezadovoljstvo družbenikov z delom nadzornega sveta." Odločilo je še, da je tožnica dolžna toženki povrniti odmerjene pravdne stroške.

2. Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. 3. Proti sodbi pritožbenega sodišča je vložila revizijo tožnica zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Trdi, da sta sodišči zmotno uporabili določbe ZMed in ustave. Ker s svojo zahtevo ne posega v nobeno pravico drugega, zavrnilna sodba predstavlja neposredno kršitev prvega odstavka 15. člena ustave. V pritožbi je opozorila, da je prvostopenjsko sodišče nepopolno citiralo četrti odstavek 26. člena Zmed. Kljub temu, da gre za napačno uporabo materialnega prava, se pritožbeno sodišče do teh pritožbenih navedb ni opredelilo. Trdi, da v konkretnem primeru ne gre za neupravičen poskus dostopa do medijev, saj je argumentirano obrazložila in upravičila svoj interes in pravico do popravka. Pritožbeno sodišče zmotno zaključuje, da z objavljenim člankom ni prizadet interes, ki je varovan s pravico do popravka in da tožnica svojega interesa ne more more uveljaviti z uporabo pravice do popravka. Trdi, da je to edini način, s katerim lahko s sredstvi medijskega prava utemeljeno prikaže nasprotna dejstva, ki so neposredno povezana z njenimi premoženjskimi in korporacijskimi pravicami ter nasproti medijem doseže enakopravnejši položaj. Ustava in ZMed s pravico do popravka ne varujeta le osebnostnih pravic, zato njihova kršitev ni predpostavka te pravice. S popravkom je hotela opozoriti, da vprašanje dobička družbe ni enostavno, da je dobičkonosnost relativna in da družbeniki niso tako zlahka prišli do dobička, kot je prikazano v objavljenem članku. Trdi, da ima interes in pravico, da ob sporočilih javnosti o kvaliteti poslovanja družbe in o poteku odločanja skupščine izrazi svoje videnje zadeve, še posebej v situaciji, ko družba, katere lastnica je, javnosti plasira določene informacije in svoja lastna videnja poslovanja. S člankom je bilo poseženo v njeno zasebno ali premoženjsko sfero, saj je kot lastnica upravičena do dividende. Prav pravica lastnikov do dobička pa je bila tema odločanja na skupščini in vsebina objavljenega članka kot tudi popravka. Poudarja svoj legitimen interes za poslovanje družbe in za to, da javnost v zvezi z njim dobi realno in objektivno sliko, in ne le sliko, ki jo ponuja uprava družbe. Ker je poslovanje odvisno od prodaje časopisa, je v njenem interesu, da je časopis do bralcev spoštljiv, korekten, da spoštuje zakonodajo in da bralci zaupajo posredovanim informacijam. Opozarja tudi, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do 398. člena ZGD in da je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker ni pojasnilo, zakaj ta določba ni pomembna. Ker je s svojo zahtevo nedvomno dopolnila oziroma predstavila drugo plat informacij, je nepravilno stališče o uporabi 2. točke prvega odstavka 31. člena ZMed. Revizijskemu sodišču predlaga, da izpodbijani sodbi spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa ju razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki v odgovoru obrazloženo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na revizijo.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Nižji sodišči nista zgrešili v reviziji zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče se je opredelilo do materialnopravnega stališča prvostopenjskega sodišča, zgolj s tem, ko ni izrecno odgovorilo na pritožbene trditve o nepopolnem povzemanju zakonske določbe, pa ni kršilo določb pravdnega postopka. Tudi razlogom pritožbenega sodišča, da v tej zadevi ni pravno pomembna določba 398. člena Zakona o gospodarskih družbah, ki navaja posledice razveljavitve skupščinskega sklepa ali ugotovitev njegove ničnosti, ni kaj dodati. Izpodbijana sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti.

7. Revizija zmotno zaključuje, da je tožnica upravičena do objave popravka že zato, ker s tem ne bi posegla v pravice drugih. Prvi odstavek 15. člena Ustave res določa, da se človekove pravice in temeljne svoboščine uresničujejo neposredno na podlagi ustave. Vendar tako ustava v 40. členu kot tudi Zakon o medijih (ZMed v nadaljevanju) v prvem odstavku 26. člena pravico do popravka pogojujeta s prizadetostjo posameznikove pravice ali interesa. Nižji sodišči pa sta pravilno presodili, da sporni članek ne posega v tožničine pravice ali interese.

8. Iz njunih ugotovitev izhaja, da je v članku povzet potek skupščine A., d.o.o. K., katerih družbenica je tudi tožnica. Kratko povzema sprejete skupščinske sklepe, zaključuje, da družba posluje pozitivno ter napoveduje nadaljnje uspešno poslovanje. Sodišči sta pravilno ocenili, da članek objektivno ni takšen, da bi lahko prizadel interes ali pravico tožnice oziroma njeno zasebno sfero. Ker se ne nanaša na tožnico samo, nima potrebne osebnostne note in moči, da bi jo osebno prizadel. Članek pa tudi ne posega v tožničine premoženjske pravice. Te so lahko bile prizadete s sprejetjem posameznih skupščinskih sklepov, ni pa mogla nanje vplivati sama objava že sprejetih sklepov. Neprepričljivo je nadalje sklepanje tožnice, da bi z objavo zahtevanega popravka, v katerem skuša ustvariti vtis o selektivnem in enostranskem obveščanju javnosti v A., pozitivno vplivala na poslovanje svoje družbe in na svoj premoženjski položaj. Ob tem pa je treba še upoštevati, da pravica do popravka ne zagotavlja civilnopravne sankcije. Je le način, na katerega lahko posameznik s sredstvi medijskega prava brani svoje pravice in interese z učinkovitim sodelovanjem v javni razpravi, a le ob predpostavki, da je bilo z objavo poseženo v njegove pravice ali interese. Ker sporni članek ne posega ne v osebne ne v premoženjske pravice ali interese tožnice, je odločitev nižjih sodišč o zavrnitvi tožničinega zahtevka pravilna (drugi odstavek 35. člena ZMed). Ob upoštevanju navedenega ni pomembno, ali so podani tudi razlogi za zavrnitev tožničine zahteve po 2. alineji prvega odstavka 31. člena ZMed.

9. Tožnica svoj zahtevek utemeljuje tudi z interesom javnosti za celovito in objektivno informiranje. Tak interes je lahko pod pogoji iz 42. člena ZMed podlaga za pravico do objave odgovora. Vendar vsebina spornega članka kot tudi zahtevanega popravka, ki prikazuje predvsem potek uveljavljanja pravic lastnikov družbe do dobička, ne vsebuje za javnost pomembnih sporočil, ki bi upravičila objavo odgovora. Poleg tega ne gre spregledati, da poskuša tožnica s sklicevanjem na interes javnosti po objektivnem in celovitem informiranju utemeljiti predvsem prizadetost lastnih interesov in pravico do popravka, ne pa do odgovora.

10. Ker niso podani uveljavljani revizijski razlogi, je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo skupaj s priglašenimi revizijskimi stroški zavrnilo (378. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP v nadaljevanju).

11. Tožnica z revizijo ni uspela, zato svoje revizijske stroške krije sama, toženki pa je dolžna povrniti njene stroške odgovora na revizijo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Revizijsko sodišče je toženki priznalo zahtevanih 450 točk za sestavo odgovora na revizijo ter 20% DDV na odvetniške storitve, to je skupaj 540 točk oziroma 248,40 EUR. Ni ji priznalo stroškov za sodno takso za odgovor na revizijo, saj po veljavnem Zakonu o sodnih taksah (ZST-1, Uradni list RS, št. 37/2008) takšna taksna obveznost ne obstaja (18. člen ZST-1). Iz spisa tudi ne izhaja, da je toženka takso plačala. Tožnica je dolžna toženki povrniti odmerjene stroške revizijskega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obresti, ki tečejo od šestnajstega dne po vročitvi te sodbe tožnici do plačila.