Jedro

Po določbi 49. člena SPZ se za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s pravnim poslom zahteva vpis v zemljiško knjigo, zato tožnik domneve iz 1. odstavka 11. člena SPZ, da je lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo, ni mogel uspešno izpodbiti zgolj s predložitvijo enajst let stare prodajne pogodbe, ob čemer niti ne zatrjuje, da bi bila ta pogodba do časa odločanja vsaj predlagana za vpis v zemljiško knjigo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Davčna uprava RS, Davčni urad Ljubljana, je z izpodbijano odločbo kot prvostopenjski organ tožniku odmeril nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2009 in sicer za zemljišče s parc. št. 201 k.o. ... s površino 5.980,00 m2, v znesku 444,91 EUR. V obrazložitvi povzema pravno podlago za odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča in elemente, ki so bili upoštevani pri odmeri, česar pa tožnik v tej zadevi niti ne izpodbija.

Ministrstvo za finance je kot drugostopenjski organ z uvodoma navedeno odločbo zavrnilo pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo. V obrazložitvi poleg ostalih pravnih podlag za odmero navaja tudi, da po določbi 1. alinee 56. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list RS, št. 44/97, dalje ZSavbZ) se po uveljavitvi tega zakona, po določbi 1. odstavka 180. člena Zakona o urejanju prostora (Uradni list RS, št. 110/02 in nadaljnji, dalje ZUreP-1) za odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča uporabljajo določbe VI. poglavja o nadomestilu za uporabo zemljišča Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list RS, št. 18/84 in nadaljnji, dalje ZSZ). Po določbi 62. člena ZSZ mora nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča plačati neposredni uporabnik zemljišča oziroma stavbe ali dela stavbe, imetnik pravice razpolaganja oziroma lastnik, najemnik stanovanja oziroma poslovnega prostora in imetnik stanovanjske pravice. Dalje navaja, da so bili spisu priloženi podatki iz zemljiške knjige, na podlagi katerih je razvidno, da je tožnik lastnik parc. št. 201 v k.o. ... Za prenos lastninske pravice na nepremičnini je namreč po 49. členu Stvarnopravnega zakonika (Uradni list RS, št. 87/02, dalje SPZ) poleg pravnega posla, kot je npr. sklenjena kupoprodajna pogodba, potreben tudi vpis v zemljiško knjigo. Ker ta vpis ni bil izveden, ostaja tožnik lastnik parcele. Da je tako, izhaja tudi iz notarskega zapisa o ustanovitvi hipoteke iz leta 2005. Zato je mogoče ugotoviti, da je tožnik kot lastnik parcele njen neposredni uporabnik, tako da mu je prvostopenjski organ pravilno odmeril nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča skladno z zakonom.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo „zaradi absolutnih procesnih kršitev, zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitve materialnega prava“. Navaja, da je izrek najpomembnejši sestavni del odločbe, kajti ta postane izvršljiv, dokončen in pravnomočen. Izrek izpodbijane odločbe pa ni popoln, določen in jasen, zlasti pa nasprotuje samemu sebi ter razlogom odločbe. Odločba v bistvenih delih sploh nima razlogov, predvsem pa odločilnih dejstev, na katerih temelji uporaba materialnega in formalnega predpisa. Za pravilno odločitev morajo biti dejstva pravilno in popolno ugotovljena oziroma morajo imeti določeno kvaliteto.

Dalje tožnik navaja, da je nepremičnino, za katero mu je bilo odmerjeno nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, že leta 1998 prodal pokojnemu A.A. Zaradi nesrečnega spleta okoliščin zadeva še ni zemljiško knjižno urejena. Poleg tega je kupec sam uredil spremembo iz kmetijskega v stavbno zemljišče, kar je razvidno iz priložene dokumentacije – lokacijske informacije, to pa ne bi bilo mogoče, če ne bi bil lastnik zemljišča. V letih 2007 in 2008 je Ministrstvo za finance tožnikovi pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo ugodilo, tako da je povsem nelogično, da je za leto 2009 svoje mnenje spremenilo, ker tožnik nikakor ne more biti zavezanec za plačilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Iz navedenih razlogov sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in odloči o plačilu stroškov.

Sodišče je tožbo vročilo toženi stranki in Občini L. kot prizadeti stranki. Tožena stranka je sodišču dostavila upravne spise, ki se nanašajo na obravnavano zadevo, na tožbo pa vsebinsko ni odgovorila. Prizadeta stranka v odgovoru na tožbo povzema bistvene podatke o zadevi in navaja, da je tožeča stranka še vedno zemljiškoknjižni lastnik predmetnega zemljišča. Predložena kupoprodajna pogodba ne more biti podlaga za prenos lastništva, saj je tožnik nepremičnino naknadno obremenil, kupoprodajne pogodbe pa ni izvedel. Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da tožnik svojih navedb o pomanjkljivostih izreka izpodbijane odločbe v ničemer ne obrazlaga oziroma konkretizira, prav tako pa ostajajo povsem pavšalne tudi njegove navedbe o tem, da izpodbijana odločba v bistvenih delih nima razlogov in da niso navedena odločilna dejstva, na katerih temelji uporaba materialnega in procesnega prava. Sodišče zato ni moglo preizkusiti utemeljenostih teh navedb, izpodbijana odločba pa tudi nima očitnih materialno- ali procesnopravnih pomanjkljivosti.

Kot je pravilno navedla že toženka, je pravna podlaga za ugotovitev zavezanca za plačilo nadomestila 62. člen ZSZ, ki določa, da mora nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča plačati neposredni uporabnik zemljišča. Toženka je svojo odločitev oprla na ugotovitev, da je tožnik kot lastnik zemljišča njegov neposredni uporabnik in s tem po navedeni določbi ZSZ tudi zavezanec za plačilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Tožnik v tem pogledu z navedbami, da ni lastnik predmetnega zemljišča, ugovarja izključno dejanskemu stanju, kot ga je ugotovila toženka.

Toženka svoje ugotovitve o lastništvu predmetnega zemljišča v obrazložitvi drugostopenjske odločbe sicer skopo, vendar po presoji sodišča povsem jasno in nedvoumno, opira na zemljiškoknjižno stanje, po katerem je tožnik ne le lastnik zemljišča, temveč je več let po zatrjevani odsvojitvi to zemljišče tudi obremenil s hipoteko, ki je bila v času odločanja še vedno vpisana v zemljiško knjigo. Glede na pomen, ki ga ima po določbi 49. člena SPZ, na katero pravilno opozarja tudi toženka, za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini vpis v zemljiško knjigo, se sodišče strinja s presojo toženke, da je na podlagi navedenih zemljiškoknjižnih podatkov za potrebe ugotovitve zavezanca za plačilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča treba šteti tožnika.

Sodišče dodaja še, da se po določbi 1. odstavka 11. člena SPZ domneva, da je lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo. Glede na zgoraj navedene razloge tožnik te domneve ni mogel uspešno izpodbiti zgolj z predložitvijo enajst let stare prodajne pogodbe, ob čemer niti ne zatrjuje, da bi bila ta pogodba do časa odločanja vsaj predlagana za vpis v zemljiško knjigo. Povsem enako je mogoče sklepati tudi na podlagi ravnanja tožnika, ki je sedem let po sklenitvi te pogodbe nepremičnino obremenil s hipoteko kot zemljiškoknjižni lastnik. Po presoji sodišča je zato toženka dejansko stanje glede lastništva predmetnega zemljišča ugotovila pravilno in svoje ugotovitve tudi ustrezno obrazložila, tako da so po presoji sodišča navedbe tožnika v tej smeri neutemeljene.

Sodišče je iz vseh navedenih razlogov ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in utemeljena na zakonu, tožbene navedbe pa neutemeljene, zato je v skladu s 1. odstavkom 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo. V tožbi niso bila navedena nobena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, zato je sodišče v skladu z določbo 2. alinee 2. odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.