Jedro

Tožnik od pravnega naslednika lastnice hiše zahteva povračilo vlaganj v poslovni prostor. Pri tem se ni izkazal z najemno pogodbo, ampak je kot podnajemnik imel trgovino v prostorih, kar je najela najemnica. Ker ne uveljavlja obogatitvenega zahtevka, na podlagi pogodbe z najemnico ne more dobiti zatrjevanih dogovorjenih revaloriziranih vlaganj.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom dovolilo spremembo tožbe. S sodbo je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je zahtevala tožeča stranka plačilo od tožene stranke 30.000,00 EUR s pripadki. O nasprotnem tožbenem zahtevku tožene stranke pa še ni odločilo.

2. Proti sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka. Najprej graja stvarno pristojnost okrajnega sodišča in meni, da je po 32. členu ZPP pristojno okrožno sodišče. Uveljavlja tudi pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Povzema ugotovitve sodišča prve stopnje in poudarja, da je v zvezi s temi ugotovitvami sodišče napačno sklepalo. Uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb ZPP iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena. Sodišče naprej zaključi, da tožnik ni dokazal, da bi se pravni učinki dogovora iz najemne pogodbe raztezali tudi nanj, kar pa je protislovno, preuranjeno in napačno. Že naslov druge pogodbe 15. 5. 1991 je "odstop najemniške pogodbe za poslovni prostor" in sodišče ni obrazložilo, na podlagi česa sklepa, da je to podnajemno razmerje. Tega iz pogodbe ne izhaja. Obe pogodbi sta sestavljale osebe, ki nimajo pravnega znanja. Sodišče ni ugotavljalo prave volje. Življenjsko gledano je malo verjetno, da bi v primeru odpovedi najemne pogodbe tožnik zastonj investiral in s tem obogatil novega lastnika. Ni privolil v prikrajšanje. Prava tožnikova volja je bila, da stopi namesto A. A. in tako sta se tudi dogovorila A. A. in B. B. v pogodbi 7. 1. 1991. Z drugo pogodbo je prevzel vse obveznosti in stroške za pridobitev dokumentacije. Če ne bi pogodbe podpisal lastnik, si tožnik kot podnajemnik na podlagi podnajemne pogodbe ne bi mogel zagotoviti nobenih pravic.

3. Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka najprej trdi, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev določb postopka iz 4. točke prvega odstavka 339. člena ZPP in trdi, da o tej zadevi ne sme odločati okrajno sodišče, temveč okrožno. Uvodoma je treba ugotoviti, da gre v predmetni zadevi za izločeno nasprotno tožbo tožnika proti toženi stranki iz pravde IV P 2908/2013 in ima sedaj opr. št. III P 555/2014. Sodišče je sprejelo sklep, da se vse listine in dokazi iz prvega dela upoštevajo tudi v tej zadevi. Zato je treba ugotoviti, da je o problemu pristojnosti za plačilo 30.000,00 EUR v zadevi bilo že odločeno s sklepom o sporu o pristojnosti med Okrajnim sodiščem v Ljubljani in Okrožnim sodiščem v Ljubljani. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom R 22/2014, z dne 19. 2. 2014 odločilo, da je pristojno Okrajno sodišče v Ljubljani (list. št. 33 tega spisa). Zato gre za že odločeno stvar. Sicer pa je podana pristojnost po 3. točki 30. člena ZPP.

6. Pritožba nadalje povzema ugotovitve sodišče prve stopnje iz izpodbijane sodbe in nekatere ugotovitve podčrta in navaja, da gre pri podčrtanih številnih ugotovitvah za napačno sklepanje sodišča prve stopnje. Meni, da je že zaradi teh napačnih sklepov podana absolutna bistvena kršitev določb ZPP iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodba ima razloga o pravno relevantnih dejstvih. Katera so ta dejstva narekuje materialno pravo in pogodbe, ki so v spisu pod B2, B1, aneks pod B8, izjava B. B. pod B6. Razlogi sodbe niso v nasprotju in sklepanje sodišča je logično in pravilno. Zato očitane bistvene kršitve določb ZPP niso podane.

7. Pritožba bolj konkretizira svoje navedbe tako, da je napačen sklep sodišča, da tožnik ni dokazal, da bi se pravni učinki dogovora iz prve najemne pogodbe (7. 1. 1991, III. točka) raztezali tudi nanj. Sodišče prve stopnje je pravilno presojalo vsebino pogodb in zaslišanje tožnika. Treba je ugotoviti, da ni bilo več mogoče zaslišati B. B., A. A. pa tožnik ni predlagal kot priče. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, zakaj je razlagalo pogodbo tako, da se III. točka prve pogodbe ne nanaša na tožnika. Odgovor je preprost: v prvi pogodbi piše, da se najemniku ob morebitni odpovedi poslovnega prostora povrnejo revalorizirani stroški renoviranja. V pogodbi z dne 15. 5. 1991, tega stavka ni. Tožnik pa ni dokazal, da so se dogovorili drugače. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da tožnik ni dokazal, da bi lastnica B. B. prejela enkratni znesek kot nadomestilo za nerenoviran prostor v višini 40.000 DIN. Treba je tudi ugotoviti, da je propadel v pravdi na ugotovitev lastninske pravice. Pritožba trdi, da je jasno, da gre za prenos pogodbe oz. odstop celotne najemniške pogodbe, saj je obe pogodbi očitno sestavljala ista oseba in to oseba, ki ji ni čisto jasno pravno izrazoslovje. Vendar je sodišče pravilno ugotovilo, da je marsikaj iz pogodbe prepisano v drugi pogodbi, vendar nikakor pa ne stavek o tem, da se ob odpovedi poslovnega prostora povrnejo revalorizirana sredstva. Sodišče je ugotavljalo pogodbeno voljo pogodbenih strank in sicer na podlagi dokazov, ki jih je imelo na voljo. Ni pa moglo zaslišati nepredlagane priče A. A. in tudi ne že umrle lastnice B. B. Šlo je za pogodbi iz leta 1991 in sta se dolgo izvajali.

8. Pritožba nadalje piše o tem, da je tožnik prikrajšan. Vendar je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo, da je izrecno vprašalo tožečo stranko, kako dokazuje svoje trditve. Tožeča stranka je to pojasnila na glavni obravnavi 19. 10. 2016. Ne glede na to pa je vse te trditve podala že v tožbi, zato je sodišče prve stopnje pravilno zapisalo, da tožnik ne uveljavlja obogatitvenega zahtevka in zato ni mogoče ugotavljati obogatitve oz. prikrajšanja. Gre za pogodbeno podlago oz. dogovor med pravdnimi strankami.

9. Sodišče prve stopnje je tudi presojalo pravno podlago po Zakonu o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih in tudi pravilno ugotovilo, da tudi iz tega naslova tožnik ne more zahtevati od pravnih naslednikov B. B. povrnitev svojih vlaganj (razlogi sodbe pod točko 10 in 14). Tako se izkaže, da po nobeni uveljavljani podlagi tožnik ne more uspeti s svojim zahtevkom. Obogatitvenega zahtevka pa ni podal. 10. Pritožba še graja ugotovitev sodbe, da je imel tožnik status podnajemnika. Sodišče prve stopnje je pravilno razložilo učinke pogodb oz. poudarilo, da pogodbe učinkujejo med strankami pogodb. Pogodba med tožnikom in A. A. v tistem delu, ko želi tožnik, to je o povrnitvi vlaganj, ne more biti najemna pogodba, ki jo sklene najemnik in lastnik. Dejstvo, da je s pogodbo bila seznanjena B. B. (vendar ni navedena kot pogodbena stranka) in se v pogodbi ne omenja povrnitev revaloriziranih sredstev v primeru odpovedi pogodbe, ne more pripeljati do tistih rezultat v pravdi, kot si želi tožnik in sicer, da je pravni naslednik B. B. dolžan na podlagi pogodbe plačati 30.000,00 EUR.

11. Ker je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP in tudi ne tistih, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).