24. 6. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe Mestne občine A., ki jo zastopa B. B., odvetnica v Ž., na seji senata dne 3. junija 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba Mestne občine A. zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 844/2001 z dne 18. 7. 2001 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani št. VI P 410/94 z dne 19. 9. 2000 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Izpodbijani sodbi pravnomočno zavezujeta ustavno pritožnico, da mora tožniku izročiti določeno ali drugo enakovredno stanovanje v uporabo za nedoločen čas. Sodišči sta namreč presodili, da v obravnavanem primeru tožniku zaradi preselitve v drugo stanovanje, ki mu je bilo nezakonito dodeljeno, ni prenehalo stanovanjsko razmerje.

2.Ustavna pritožnica navaja, da ne oporeka tožniku pravice do stanovanja. A to v nadaljevanju vendarle stori z utemeljitvijo, da je bila stvar njegove odločitve, ali bo ostal v prvem stanovanju ali pa se preselil, in da je pri tem pač ravnal v skladu s svobodo gibanja, ki mu jo zagotavlja 32. člen Ustave.

3.Predvsem ustavna pritožnica meni, da bi morali sodišči odločiti, naj tožniku zagotovi stanovanje država, "ki je sprejemala akte". Za katere akte gre, ne pojasni. Iz prilog bi bilo mogoče sklepati, da misli na Zakon o ustanovitvi občin in določitvi njihovih območij (Uradni list RS št. 60/94 - ZUODNO), na Zakon o denacionalizaciji (Uradni list RS št. 27/91-I. in nasl. - ZDen) ali na Stanovanjski zakon (Uradni list RS št. 18/91-I. in nasl. - SZ). Na podlagi teh predpisov je namreč postala lastnica spornega stanovanja, ki je bilo nato denacionalizirano, a je še zmeraj dolžna zagotoviti tožniku to ali enakovredno stanovanje. Ustavna pritožnica meni, da gre "za napake, katere stori država" in za katere mora zdaj odgovarjati ona, kar se ji zdi nesprejemljivo "ob dejstvu, da so stanovanja iz stanovanjskega fonda prešla na državo, ni pa ga prejela pritožnica". Pri tem misli pritožnica morda na stanovanje, ki ga je nezakonito prejel tožnik, a ga je moral vrniti.

4.Ustavna pritožnica meni, da ji je z izpodbijanima sodbama kršena pravica do zasebne lastnine (33. člen Ustave), saj da je s tem, ko je tožnik stanovanje vrnil, pridobila na njem prosto pravico razpolaganja. Zato naj Ustavno sodišče obe sodbi razveljavi in zadevo vrne Okrajnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.

B.

5.Vprašanje pasivne legitimiranosti v pravdi je vprašanje o uporabi materialnega prava. Ustavna pritožba ni priložnost za presojo, ali je bilo v pravdi materialno pravo pravilno uporabljeno, in tudi ne za presojo, ali ni država kot zakonodajalec napravila napake, kot zatrjuje pritožnica. V ustavni pritožbi sodišče le presoja, ali ni bila stranki kršena katera od človekovih pravic ali temeljnih svoboščin. Zato tudi vprašanje, ali je tožnik s preselitvijo v drugo stanovanje izgubil stanovanjsko pravico na spornem stanovanju ali ne, samo po sebi ne more biti niti predmet ustavne pritožbe, niti argument za njeno utemeljenost.

6.Človekova pravica (33.člen Ustave), o kateri ustavna pritožnica zatrjuje, da ji je bila kršena, je pravica do zasebne lastnine. Ta trditev pa je očitno neutemeljena. Ne glede na to, ali je občina sploh lahko nosilka omenjene ustavne pravice (glede česar se Ustavno sodišče ob tej priložnosti ne opredeljuje), je namreč očitno, da v pravdi ni šlo za vzpostavljanje stanovanjske pravice kot bremena na premoženju, ki ga je s prej omenjenimi predpisi dobila v last ustavna pritožnica. Sodišči sta zahtevku tožnika ugodili, ker sta presodili, da njegova stanovanjska pravica še zmeraj obstaja, da torej ni prenehala. Že zato o kršitvi pravice do zasebne lastnine, ki bi jo zagrešili izpodbijani sodbi, ne more biti govora.

7.Preizkus ustavne pritožbe je pokazal, da očitno ne gre za kršitev zatrjevane človekove pravice. Zato Ustavno sodišče pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger