Jedro

Statut Univerze v Mariboru ureja postopek odvzema znanstvenega naziva, kar pomeni, da se ZUP uporablja le glede tistih vprašanj, ki s statutom niso posebej urejena. V postopku odvzema znanstvenega naziva tako uporaba izrednih pravnih sredstev po ZUP ni mogoča.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom Senata Pravne fakultete Univerze v Mariboru je bil tožeči stranki odvzet znanstveni naslov magister znanosti s področja delovnega prava in prava socialne varnosti (1. točka izreka) ter odločeno, da se navedeni sklep in preklic veljavnosti izdanih listin o podelitvi znanstvenega naslova magister znanosti s področja delovnega prava in prava socialne varnosti objavi na oglasni deski Pravne fakultete Univerze v Mariboru in v Uradnem listu Republike Slovenije (2. točka izreka). V postopku, ki je bil voden na podlagi določb Statuta Univerze v Mariboru (Statut UM), je komisija za pregled magistrskega dela s primerjavo besedil oziroma originalnih virov, ki v nalogi niso bili citirani, ugotovila, da magistrsko delo tožeče stranke z naslovom „Pravna ureditev azbestoze kot poklicne bolezni in vidiki družbene odgovornosti do obolelih“, ki je bilo izdelano pod mentorstvom izr. prof. dr. A.A. in uspešno zagovarjano dne 16. 3. 2009, ni rezultat kandidatove lastne ustvarjalnosti in lastnih dosežkov. Senat Pravne fakultete (Senat PF) je v celoti sledil ugotovitvam komisije za pregled magistrskega dela in odločil, da je količina necitiranih besedil drugih avtorjev v magistrskem delu tako velika, da upoštevaje načelo sorazmernosti iz 2. člena Ustave RS, magistrskega dela kot celote ni mogoče šteti za rezultat lastne ustvarjalnosti in lastnih dosežkov tožeče stranke. Količina necitiranih besedil drugih avtorjev je tako številčna, da jih tudi glede na preostali del besedila magistrskega dela ni mogoče zanemariti kot neznatne. Pri necitiranih besedilih drugih avtorjev v magistrskem delu ne gre zgolj za posamezne besedne zveze, stavke ali povedi, temveč za celotne odseke besedil številnih različnih avtorjev, ki niso uporabljena zgolj v posameznem delu magistrskega dela, temveč se na različnih straneh pojavljajo skozi celotno magistrsko delo. Senat PF se v postopku ni ukvarjal z vsebinsko ustreznostjo magistrskega dela, na katero je tožeča stranka opomnila v svoji izjavi, saj to ni bil predmet postopka odvzema znanstvenega naslova magister znanosti, v katerem se izključno ugotavlja dejstvo, ali je magistrsko delo rezultat lastne ustvarjalnosti in lastnih dosežkov kandidata. Za spoštovanje avtorskih pravic drugih avtorjev, upoštevanje določb Statuta UM in ustaljenih standardov znanstvenega dela, je v prvi vrsti odgovoren študent oziroma kandidat, ki odda in zagovarja magistrsko delo. Stranko je kot študenta magistrskega študijskega programa zavezoval Statut UM, poleg tega pa se je v 3. členu Pogodbe o medsebojnih pravicah in obveznostih pri magistrskem študijskem programu delovno pravo in pravo socialne varnosti z dne 22. 10. 2001, ki jo je stranka sklenila s PF, tudi izrecno zavezala, da bo v času študija ravnala v skladu z določili Statuta UM. Stranka se je bila v postopku izdelave, oddaje in zagovora magistrskega dela dolžna seznaniti in spoštovati določila 132. člena Statuta UM, ki določa, da je magistrsko delo samostojno raziskovalno delo, ter določbo 5. a točke drugega odstavka 223. člena Statuta UM, ki plagiatorstvo pri seminarskih in diplomskih nalogah, programih in drugih pisnih izdelkih določa kot hujšo disciplinsko kršitev. Zgolj dejstvo, da necitirana besedila v magistrskem delu stranke s strani mentorja in ostalih članov komisije za oceno oziroma zagovor magistrskega dela niso bila ugotovljena že v postopku ocene oziroma z zagovorom magistrskega dela, ne pomeni, da stranka lahko obdrži znanstveni naslov, ki ga je pridobila na podlagi zagovora magistrskega dela, ki ni rezultat njene lastne ustvarjalnosti in lastnih dosežkov. Postopek odvzema magisterija po določbah 159., 160. in 161. člena v zvezi s prvim odstavkom 143. člena Statuta UM je namenjen prav situacijam, ko se šele po zagovoru magistrskega dela pojavi utemeljen sum, da magistrsko delo ni rezultat lastne ustvarjalnosti in lastnih dosežkov. Senat PF je tudi sklenil, da se predmetna odločitev objavi na oglasni deski PF in v Uradnem listu Republike Slovenije, pri čemer se zaradi varnosti pravnega prometa v Uradnem listu Republike Slovenije objavi tudi preklic veljavnosti izdanih potrdil o podelitvi znanstvenega naslova magister znanosti s področja delovnega prava in prava socialne varnosti B.B., ki jih je izdala PF. Sklep o preklicu diplome o magisteriju znanosti v skladu s petim odstavkom 161. člena v zvezi s prvim odstavkom 134. člena Statuta UM sprejme rektor Univerze v Mariboru. Navedeno odločitev je v pritožbenem postopku potrdil tudi Senat Univerze v Mariboru z odločbo, št. O 20-1/2013-526NP z dne 26. 3. 2013. V obrazložitvi je odgovoril na pritožbene navedbe, da naj se magistrska naloga obravnava tudi po vsebinski in ne samo po formalni plati. Pritrdil je ugotovitvi Senata PF UM, da je količina necitiranih besedil drugih avtorjev v magistrskem delu tako velika, da ga ob upoštevanju načela sorazmernosti magistrskega dela kot celote ni mogoče šteti kot rezultat njegove lastne ustvarjalnosti in lastnih dosežkov. Pri necitiranih besedilih drugih avtorjev gre za celotne odseke besedila številnih različnih avtorjev, ki niso uporabljena zgolj v posameznem delu magistrskega dela, temveč se na različnih straneh dela, pojavljajo skozi celotno magistrsko delo. Ugotovil, je tudi, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen in da je sklep pravilen ter na zakon utemeljen, zato je pritožba neutemeljena in jo je bilo potrebno zavrniti.

Z izpodbijanim sklepom rektorja univerze št. S 166/2013-526 NP z dne 25. 4. 2013 je le-ta na podlagi 287. člena in ob smiselni uporabi 5. odstavka 161. člena Statuta UM preklical magisterij Pravne fakultete Univerze v Mariboru, št. M 0000158 z dne 16. 3. 2009, s katerim je B.B. pridobil znanstveni naslov magister znanosti s področja delovnega prava in prava socialne varnosti (1. točka izreka). Z 2. točko izreka je odločil, da se citirani magisterij Pravne fakultete izbriše iz uradne evidence – knjige magistrantov, s 3. točko izreka pa da je imenovani dolžan originalno listino vrniti Pravni fakultete UM v roku 15 dni od prejema sklepa. V obrazložitvi povzema odločitev Senata PF in zaključuje, da ob smiselni uporabi petega odstavka 161. člena Statuta UM rektor, po predhodni seznanitvi z odločitvijo senata članice Univerze v Mariboru o odvzemu znanstvenega naziva, sprejme sklep o preklicu diplome o magisteriju in odredi njen izbris iz knjige magistrantov.

Tožeča stranka s tožbo izpodbija odločitev Senata PF o odvzemu znanstvenega naziva zaradi nepravilne uporabe zakona, ker se v postopku ni ravnalo po pravilih postopka in ker dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno. Navaja, da ji je bil z diplomo priznan znanstveni naslov magister znanosti s področja delovnega prava in prava socialne varnosti v skladu s 166. in 169. členom Statuta UM. Diploma pa je individualni upravni akt oziroma potrdilo o potrditvi znanstvenega strokovnega naziva, tožena stranka pa ni izvedla nobenega postopka v skladu z Zakonom o splošnem upravnem postopku (ZUP), s katerim bi navedeni pravnomočni upravni akt spremenila. Ko posledično ni mogoče ugotoviti za katero izredno pravno sredstvo gre, kdo je upravičeni predlagatelj, kdo vodi postopek in kakšna pravna sredstva je imela tožeča stranka na voljo glede na vrsto postopka, je očitno, da ni postopala v skladu z določili ZUP. Prav tako opozarja na nezakonitost določb Statuta UM v zvezi z odvzemom znanstvenega naslova magister znanosti. Nezakonitost je podana zato, ker Statut UM ne določa za kakšno izredno pravno sredstvo gre v primeru glede na določbe ZUP, ampak uveljavlja neko novo izredno pravno sredstvo, s katerim se odloča o pravicah in obveznostih strank v upravnem postopku, kar pa je prepuščeno samo zakonodajalcu. Postopek je potekal na podlagi določil 159. do 161. člena Statuta UM, ki se sicer nanaša na postopek odvzema doktorata. Iz določb Statuta UM pa ni mogoče razbrati, da se za postopek odvzema magistrskega naslova uporabljajo iste določbe kot za odvzem doktorata, pa tudi če bi se, le-te niso v skladu z določili ZUP. Z 2. točko izpodbijanega sklepa je bilo nezakonito odločeno o preklicu izdanih listin, glede na to, da je to stvar iz pristojnosti rektorja univerze.

Nadalje navaja, da sporni oziroma pomanjkljivo citirani deli magistrske naloge niso njeno bistvo in da magistrska naloga tudi brez teh delov ne izgubi ničesar na ugotovitvah in zaključkih, ki predstavljajo sintezo vseh uporabljenih znanstveno raziskovalnih metod. Do istega zaključka je prišel tudi mentor tožeče stranke prof. dr. A.A., ki je opravil ponovno recenzijo magistrskega dela. Podobno mnenje je podal tudi somentor dr. C.C. Glede na navedeno in še posebej glede na mnenja obeh mentorjev je ugotovitev tožene stranke, da magistrsko delo ni rezultat lastnega dela pravno zmotna. Tožeča stranka je prepričana, da bi pri pregledu diplomskih oziroma magistrskih del iz obdobja, ko je sama sestavljala delo ter tudi v kasnejših obdobjih, prišli do ugotovitve, da se te napake v citiranju pojavljajo v veliki meri in da so bile zahteve glede oblike bistveno različne od današnjih. Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep Senata PF v zvezi z odločbo Senata UM odpravi in da se tožeči stranki znanstveni naziv magister znanosti s področja delovnega prava in prava socialne varnosti vrne ter se predmetni izrek sodbe objavi na oglasni deski Pravne fakultete Univerze v Mariboru in v Uradnem listu RS. Predlaga tudi povračilo stroškov postopka.

Dne 10. 6. 2013 je tožeča stranka z razširitvijo tožbe predlagala tudi odpravo sklepa Rektorja UM št. S 166/2013-526 NP z dne 25. 4. 2013. Ponovila je tožbene trditve, da ni pravne in dejanske podlage za odvzem znanstvenega naslova in posledično tudi ne za izdajo sklepa o preklicu ter izbrisu magisterija.

V odgovoru na tožbo tožena stranka poudarja, da je Univerza v Mariboru v skladu z 58. členom Ustave RS avtonomna. Avtonomija pomeni, da je njen nosilec sam svoj zakonodajalec, da torej sam ureja svoje zadeve v organizacijskem in funkcionalnem smislu. V tem kontekstu je tožena stranka postopek odvzema magisterija dosledno in natančno uredila v Statutu UM. Na podlagi določb 159., 160. in 161. člena v zvezi s prvim odstavkom 134. člena Statuta UM, se ugotavlja, ali gre pri magistrskem delu za samostojno delo avtorja ter ali je avtor ideje in besedila drugih avtorjev, zapisanih v magistrski nalogi, v skladu z ustaljenimi standardi znanstvenega dela ustrezno označil. Statut UM v 159. členu natančno opisuje, kako se začne postopek, ko se pojavi utemeljen sum, da magistrska naloga ni rezultat kandidatove lastne ustvarjalnosti in lastnih dosežkov. Tako so vsa namigovanja tožeče stranke o odpravi posamičnega upravnega akta in tem, da tožena stranka ni postopala v skladu z določili ZUP nerelevantna. Statut UM je tisti pravni akt, ki specialno postopkovno ureja odvzem znanstvenega naslova in se zakon, ki ureja splošni upravni postopek uporabi samo v vprašanjih, ki niso urejena s Statutom UM. Tožeči stranki so bila v tem postopku zagotovljena vsa jamstva in pravna sredstva, ki jih določa ZUP. Neutemeljeni pa so tudi očitki, ki se nanašajo na nezakonitost določil Statuta UM, ki naj bi bila tudi v nasprotju z Ustavo RS. Določila Statuta UM so pisana ravno na podlagi ustavno varovanih kategorij in zakonskih okvirjev in samo podrobneje specifično obravnavajo določen segment. Za uspešno izdelavo in zagovor magistrskega dela si študent v skladu s prvim odstavkom 32.a člena Zakona o visokem šolstvu (ZViS) pridobi javno veljavno izobrazbo in dobi diplomo, ki je javna listina. Ravno zaradi pomena, ki ga ima javno veljavna izobrazba in avtorske pravice, ki so ustavno varovana kategorija, Statut UM ureja postopek odvzema znanstvenega naslova magister znanosti, če se po zagovoru magistrskega dela pojavi utemeljen sum, da delo ni rezultat kandidatove lastne ustvarjalnosti in lastnih dosežkov. ZViS v 66. členu natančno določa katere postopke in pravila visokošolski zavodi uredijo s statutom.

V zvezi s tožbenimi ugovori, ki se nanašajo na vsebinsko odločitev o ugotovljenem dejanskem stanju glede plagiatorstva magistrskega dela, tožena stranka poudarja, da je v skladu z drugim odstavkom 160. člena v zvezi s prvim odstavkom 134. člena Statuta UM preverjala sum, da magistrska naloga tožeče stranke ni plod njegove lastne ustvarjalnosti in lastnih dosežkov in je iskala originalne vire, ki v nalogi niso citirani. Ob primerjavi besedil je dobila šokantne rezultate, ki jih je Komisija za pregled magistrskega dela (Komisija) v svojem poročilu z dne 1. 10. 2013 tudi natančno zapisala. V nadaljevanju podrobneje navaja ugotovitve Komisije, ki se nanašajo na prepisana besedila različnih tujih del, ki pa jih tožeča stranka ni citirala oziroma ni navajala avtorjev prepisanega besedila. Podrobneje navaja tudi ugotovitve Komisije glede prepisovanja iz diplomske naloge D.D. Posebej poudarja, da je v celotni nalogi tožeča stranka uporabljala način citiranja iz diplomske naloge D.D. (Univerza v Ljubljani, Ekonomska fakulteta). V zvezi z navedbami tožeče stranke, da so pravna pravila citiranja relativno nedoločena in da PF v Mariboru v času nastajanja magistrske naloge ni imela veljavnega splošnega akta, ki bi določal način citiranja avtorja, tožena stranka odgovarja, da se kandidat, ki odda in zagovarja magistrsko delo s področja pravnih znanosti, ne more izgovarjati, da mu ni bilo znano, da mora besedila drugih avtorjev, ki jih uporablja v svojem magistrskem delu, na ustrezen način označiti kot avtorskega dela drugih avtorjev. Zato se neutemeljeno sklicuje, da je njegova edina napaka pri sestavi magistrske naloge bila formalno postopkovne narave in predstavlja kršitev pravil citiranja. Glede tožbenih očitkov, da se ni upoštevalo mnenje mentorja in somentorja pri magistrski nalogi tožena stranka poudarja, da je tožeča stranka skozi celotno magistrsko delo prepisovala dobesedno ali v pretežni meri dela drugih avtorjev in jih ob tem ni navajala kot avtorja, iz česar nedvomno izhaja, da naloga ni samostojno raziskovalno delo tožeče stranke. Statut UM v drugem odstavku 132. člena določa, da je magistrsko delo samostojno raziskovalno delo, s katerim kandidat dokazuje, da obvlada določeno področje stroke in znanosti. Tožena stranka še poudarja, da ugotovitve Komisije in s tem Senata PF Univerze v Mariboru temeljijo na natančnem in skrbnem pregledu magistrskega dela ter podrobni primerjavi magistrskega dela tožeče stranke z besedili drugih avtorjev starejšega datuma kot je magistrsko delo. Tako ugotovitev Komisije ni bilo mogoče ovreči z drugimi dejstvi in dokazi. Količina necitiranih besedil drugih avtorjev v magistrskem delu tožeče stranke je tako velika, da je tudi glede na preostali del besedila magistrskega dela ni mogoče zanemariti kot neznatne in da, upoštevaje načelo sorazmernosti iz 2. člena Ustave RS, magistrskega dela kot celote ni mogoče šteti za rezultat njene lastne ustvarjalnosti in lastnih dosežkov. Pri necitiranih besedilih drugih avtorjev v magistrskem delu ne gre zgolj za posamezne besedne zveze, stavke ali povedi, temveč za celotne odseke besedil številnih različnih avtorjev, ki niso uporabljena zgolj v posameznem delu magistrskega dela temveč se na različnih straneh pojavlja skozi celotno magistrsko delo. Predlaga, da sodišče tožbo (vključno s predlogom za razširitev tožbe) kot neutemeljeno zavrne. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

Tožba ni utemeljena.

Predmet spora v obravnavani zadevi je odločitev Senata PF Univerze v Mariboru, da se tožeči stranki odvzame znanstveni naslov magister znanosti s področja delovnega prava in prava socialne varnosti iz razloga, ker magistrsko delo tožeče stranke z naslovom „Pravna ureditev azbestoze kot poklicne bolezni in vidiki družbene odgovornosti do obolelih“ ni rezultat kandidatove (tožnikove) lastne ustvarjalnosti in lastnih dosežkov.

V skladu z ZViS je univerza avtonomni, znanstveno raziskovalni, umetniški in izobraževalni visokošolski zavod s posebnim položajem. Avtonomija pa v smislu drugega odstavka 6. člena ZViS med drugim pomeni tudi samostojno urejanje notranje organizacije in delovanja s statutom v skladu z zakonom. V tem kontekstu je tožena stranka imela podlago, da postopek odvzema znanstvenega naziva uredi v Statutu UM. Statut UM tako v 159., 160. in 161. členu postopkovno ureja odvzem znanstvenega naslova v primeru, ko se pojavi utemeljen sum, da doktorska disertacija ni rezultat kandidatove lastne ustvarjalnosti in lastnih dosežkov. Upoštevaje določbo 134. člena Statuta UM, se navedene določbe uporabljajo tudi v postopku odvzema magisterija. V skladu s 160. členom Statuta UM tako Senat članice univerze (to je v konkretnem primeru Senat PF) imenuje komisijo treh članov z nalogo, da preuči utemeljenost suma da znanstveno delo ni rezultat kandidatove lastne ustvarjalnosti in lastnih dosežkov. V primeru, ko ugotovi, da je sum utemeljen, predlaga odvzem znanstvenega naziva. O tem dekan obvesti tudi osebo, ki se ji pridobljeni znanstveni naziv oporeka. Poročilo komisije mora v skladu s 161. členom Statuta UM (v tridesetih dneh) obravnavati Senat članice univerze in o predlogu komisije odločiti (prvi odstavek). Na sejo se vabi oseba, ki se ji oporeka znanstveni naziv. Če ta ne pride in svojega izostanka ne opraviči, lahko senat članice odloči tudi brez njene navzočnosti (drugi odstavek). O odvzemu odloči Senat članice z večino glasov vseh članov (tretji odstavek). O odvzemu znanstvenega naslova obvesti dekan članice univerze rektorja univerze (četrti odstavek). Rektor univerze sprejme sklep o preklicu diplome o znanstvenem nazivu in odredi izbris iz knjige doktorandov oziroma magistrantov (peti odstavek).

Po presoji sodišča je bil postopek odvzema magistrskega naziva izveden v skladu s citiranimi določbami Statuta UM. Neutemeljen je zato tožbeni ugovor, da tožena stranka ni postopala v skladu z določili ZUP. Statut UM postopkovno ureja odvzem znanstvenega naslova in ZUP se uporablja samo glede tistih vprašanj, ki s Statutom UM niso posebej urejena. Uporaba izrednih pravnih sredstev po ZUP zato v obravnavanem primeru ne pride v poštev in so zato tožbene navedbe oziroma ugovori v zvezi s tem za odločitev nerelevantni.

V zvezi s tožbenimi ugovori, ki se nanašajo na vsebinsko odločitev o ugotovljenem dejanskem stanju glede ugotovitev komisije, ki je pregledala magistrsko delo in ugotovila, da magistrska naloga ni plod tožnikove lastne ustvarjalnosti in lastnih dosežkov pa sodišče pojasnjuje, da gre za izključno strokovno oceno, v katero pa sodišče ne more in ne sme posegati, saj gre za pedagoško strokovno opravilo. Obseg sodne kontrole je zato v tovrstnih postopkih omejen le na vprašanje pravilnosti postopka ter pravilne uporabe materialnega prava. Vendar v tem kontekstu (ob zadržani sodni presoji) sodišče ne vidi razlogov, ki bi vzbujali dvom v pravilnost opravljenega dela in iz tega izvirajoče zaključke. Sodišče ugotavlja, da je v obravnavani zadevi postopek bil izpeljan v skladu s citiranimi določbami Statuta UM. Odločitev komisije, da magisterij ni rezultat tožnikove lastne ustvarjalnosti in lastnih dosežkov je kot že rečeno, strokovno opravilo, ki pa ga je komisija po presoji sodišča izpeljala v skladu z drugim odstavkom 160. člena (v zvezi s prvim odstavkom 134. člena Statuta UM), tako da je iskala originalne vire, ki v nalogi nisi citirani, na način, da je magistrsko delo primerjala s starejšimi besedili drugih avtorjev, ter ugotovila, da je količina necitiranih besedil takšna, da upoštevaje ustavno načelo sorazmernosti magistrskega dela kot celote ni mogoče šteti za rezultat avtorjeve lastne ustvarjalnosti in lastnih dosežkov. Sodišče zato nima pomislekov v odločitev Senata PF, ki je v celoti sledil ugotovitvam komisije za pregled magistrskega dela. Ugotovitev komisije pa po presoji sodišča tudi tožniku ni uspelo ovreči z drugimi dejstvi in dokazi. Pravilno je tudi stališče Senata PF, ki se v tem postopku ni ukvarjal z vprašanjem vsebinske ustreznosti magistrskega dela, na kar se je sklicevala tožeča stranka v postopku. Zato so tožbeni ugovori, da sporni oziroma pomanjkljivo citirani deli magistrske naloge niso njeno bistvo in da naloga tudi brez teh delov ne izgubi ničesar, ter da je tudi na podlagi mnenja mentorja in somentorja ugotovitev tožene stranke, da magistrsko delo ni rezultat lastnega dela pravno zmotna, nerelevantni. Statut UM v drugem odstavku 132. člena izrecno določa, da je magistrsko delo samostojno raziskovalno delo. Poleg tega za uspešno izdelavo zagovora magistrskega dela študent v skladu s prvim odstavkom 32.a člena ZVis pridobi javno veljavno izobrazbo in dobi diplomo, ki je javna listina. Prav zaradi pomena, ki ga ima javno veljavna izobrazba, v konkretnem primeru znanstveni naslov magister znanosti, je upoštevanje študijskih obveznosti pri izdelavi magistrskega dela, zlasti z ustaljenimi standardi znanstvenega dela (med katere nedvomno sodi tudi navedba oziroma dosledna označitev avtorskih del in idej drugih avtorjev), med osnovnimi in najpomembnejšimi obveznostmi, ki se jih je tožeča stranka zavezala izpolnjevati v času magistrskega študija pri programu delovno pravo in pravo socialne varnosti.

Glede na navedeno je zato izpodbijana odločitev po presoji sodišča pravilna in zakonita, Senat PF in Senat UM pa sta v svoji obrazložitvi navedla tudi pravilne razloge za sprejeto odločitev na katere se sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1).

Ker je po povedanem izpodbijana odločitev Senata PF (ki jo je potrdil Senat UM) pravilna in zakonita, je v skladu s petim odstavkom 161. člena Statuta UM pravilna in zakonita tudi odločitev Rektorja UM s katerimi je preklical diplomo o magisteriju in odredil njegov izbris iz knjige magistrantov ter objavo preklica v Uradnem listu RS.

Sodišče je po povedanem presodilo, da je treba tožbo kot neutemeljeno zavrniti na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.