Jedro

Tožeči stranki ni treba navajati pravne podlage, in nanjo, tudi v primeru, če je navedena, sodišče pri odločanju ni vezano.

Ni dolžnost sodišča, da ugodi vsem dokaznim predlogom strank. Če oceni, da je zadeva že dovolj raziskana za sprejem odločitve, lahko ostale dokazne predloge zavrne.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razvezalo pogodbo o dosmrtnem preživljanju, sklenjeno v notarskem zapisu SV 389/05, z dne 6. 7. 2005 med tožnico kot preživljanko in tožencem kot preživljalcem. Tožencu je naložilo, da je dolžan tožnici izstaviti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo pri nepremičninah, ki so predmet pogodbenega prenosa, izbrisala vknjižba prepovedi odtujitve in obremenitve na ime in v korist S. M. Tožencu je tudi naložilo, da je dolžan tožnici povrniti njene pravdne stroške v znesku 2.586,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo toženec iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Odločitev sodišča je v nasprotju s trditveno podlago tožnice, ki je zahtevala razvezo pogodbe zaradi neizpolnjevanja in ne zaradi spremenjenih okoliščin. Razlogi sodišča v tem delu so med seboj v nasprotju in v nasprotju z odločilnimi dejstvi, kar predstavlja kršitev 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pogodba o dosmrtnem preživljanju je obligacijsko pravna pogodba, ki ustvarja obveznosti za obe pogodbeni stranki. Vsaka od njih lahko zahteva razvezo, če druga stranka ne izvršuje svoje obveznosti. Sodišče je v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja ugodilo zahtevku, pri tem pa istočasno ugotovilo, da razlogi za neizvrševanje pogodbe izhajajo iz osebnostne sfere tožnice. Ta je od pričetka zveze z V. M. pričela zavračati stike s tožencem, kar mu onemogoča izvrševanje pogodbe. Razveza pogodbe o dosmrtnem preživljanju ne pride v poštev, če pogodbenik drugemu onemogoča izpolnjevanje obveznosti, kar izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 698/2007. Razmere so praktično enake, kot so bile ob sklenitvi pogodbe, ko tožeča stranka ni potrebovala pomoči. Te ne potrebuje niti ob vložitvi tožbe, saj se je odločila, da bo živela skupaj s partnerjem. Stanje glede potrebne pomoči se je spremenilo v letu 2008, ko je tožnica zbolela, pri njej pa je takrat že živel V. M., zato je bilo tožencu onemogočeno izvrševanje pogodbe. Na spremenjeno voljo tožnice toženec ne more vplivati. Tožnica je jasno izpovedala, da ji toženec nima kaj pomagati in da ga za pomoč ni nikoli prosila, saj ima ob sebi moževega brata. Tožnica je tudi navajala, da je toženca opozarjala na izvrševanje pogodbe, ko pa je bila zaslišana, je navedla, da ni zahtevala, da ji mora toženec kaj narediti. Dokazni postopek je pokazal, da je prišlo do spora med M. in tožencem, ko ga je opomnil na izvrševanje pogodbe o dosmrtnem preživljanju, pri čemer je resnična trditev toženca, da mu je rekel, da v hiši nima kaj iskati. Kako naj bi torej toženec pogodbo izvrševal, če mu je bilo zagroženo, da v Š. nima kaj iskati. Sodišče bi moralo zaslišati tudi ostale predlagane priče, ki niso v sorodstvenem razmerju s pravdnimi strankami. Toženec je ob zaslišanju poudarjal, da je njegov vikend od prebivališča tožnice oddaljen le 7 km in tako spremenjena lokacija bivanja ne predstavlja ovire za izvrševanje pogodbe. To je še pripravljen izvrševati na način, kot sta se pogodbeni stranki dogovorili.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila in prerekala podane pritožbene navedbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu z razpravnim načelom (7. in 212. člen ZPP) mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotne stranke. Ob tem nosi tožnik trditveno breme za tista pravotvorna dejstva, ki so potrebna za nastanek uveljavljane pravne posledice. Trditveno breme pa se ne nanaša na pravo podlago, ki je tožeči stranki ni treba navajati, in nanjo, tudi v primeru, če je navedena, sodišče pri odločanju ni vezano. V obravnavani zadevi je tožeča stranka zahtevala razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju, pri čemer je navedla, da toženec pogodbe ne izvršuje, oskrbovanje tožnice pa mu je onemogočeno tudi zaradi drugih razlogov, ki so v nadaljevanju trditvene podlage opisani (prenehanje skupnega življenja, odtujitev, pomoč V. M.). Sodišče prve stopnje je zato pravilno presojalo obstoj pogojev za razvezo pogodbe med pravdnima strankama tako po določilu 561. kot 562. člena OZ, pri čemer tudi ni zagrešilo pavšalno očitane absolutno bistvene kršitve določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

6. Po določilu 562. člena OZ lahko stranka zahteva razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju, če se po sklenitvi pogodbe razmere tako spremenijo, da postane izpolnitev znatno otežkočena, pri čemer mora upoštevati vse okoliščine primera. Razvezo pogodbe iz omenjenega razloga lahko zahteva tako stranka, ki je povzročila spremenjene razmere, kot tudi nasprotna stranka. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da toženec že več let ne izpolnjuje prevzetih pogodbenih obveznosti, čeprav preživljanka pomoč potrebuje. Razlogi za neizpolnjevanje so na obeh strankah postopka, saj so se razmere od sklenitve pogodbe močno spremenile. Da gre za spremenjene razmere, ki jih stranki ob sklenitvi pogodbe nista predvideli, soglaša tudi pritožbeno sodišče. Tožnica je namreč zaživela skupaj s svojim svakom, ki pa s tožencem prihaja v stalna nesoglasja. Zato se je tožnica za pomoč obračala na druge in ne na toženca. Ta se je popolnoma odselil iz skupnega gospodinjstva, svoje stanovanje pa prepustil sinu, ki za tožnico ne skrbi. Ni mogoče soglašati s pritožbo, da so omenjene razmere praktično enake, kot so bile ob sklenitvi pogodbe. Ugotovljeno je bilo, da je tožnica sedaj resno bolna, da sama ne more skrbeti zase, ne za gospodinjstvo (kar je ob sklenitvi pogodbe lahko) ter ji morajo pomoč nuditi drugi. Zmotno je toženčevo stališče, da bi ga morala tožnica za pomoč zaprositi, saj gre za njegovo pogodbeno dolžnost. Toženec bi lahko, če je mnenja, da zaradi neujemanja s tožničinim svakom pogodbenih obveznosti ne more več izpolnjevati, v tem postopku zahteval, da se pogodbeno razmerje preoblikuje tako, da bi pomoč namesto v naravi nudil v denarju ter s tem ohranil pogodbeno razmerje. Tega pa ne zahteva. Ne more pa se odgovornosti za neizpolnjevanje pogodbe v celoti rešiti ter jo prevaliti na tožnico, ki naj bi bila za takšno stanje odgovorna, zaradi odločitve, da bo zaživela skupaj z V. M. Ob ugotovitvi o obstoju spremenjenih razmer tudi ni bistveno, ali in na kakšen način je tožnica od toženca zahtevala izpolnitev pogodbenih obveznosti. Pritožbeno sodišče zgolj dodaja, da pritožba selektivno secira posamezne dele izpovedb zaslišanih strank in prič ter jih prilagaja pritožbenemu namenu. Ne drži tako, da bi V. M. preprečeval tožencu izpolnjevanje pogodbenih obveznosti, češ da slednji v hiši nima kaj iskati, temveč je priča izpovedala, da je prav toženec od njega zahteval, naj se izseli in mu celo grozil. Res pa je, da je že po vložitvi tožbe tudi sam tožencu omenil, naj se odstrani.

7. Pritožba graja odločitve sodišča, ki ni zaslišalo vseh predlaganih prič, pri čemer ne izpostavi, katera priča bi lahko glede okoliščin izvrševanja pogodbe povedala drugače, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje. Ni dolžnost sodišča, da ugodi vsem dokaznim predlogom strank. Če oceni, da je zadeva že dovolj raziskana za sprejem odločitve, lahko ostale dokazne predloge zavrne. Toženec bi moral zato v pritožbi v primeru nasprotnega stališča navesti, katera od prič, ki jih sodišče ni zaslišalo, bi drugače izpovedala o pravno relevantnih dejstvih, tega pa v pritožbi ni storil. Zato sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka v zvezi z (ne)izvedbo dokazov.

8. Ker v pritožbi zatrjevane pritožbene navedbe niso utemeljene, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo po uradnih dolžnosti upoštevnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je višje sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 353. člena ZPP.

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 154. in 155. členu ZPP. Obe stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka, toženec, ker s pritožbo ni uspel, tožnica pa zato, ker z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k odločitvi pritožbenega sodišča in strošek s tem pravnim sredstvom ni bil potreben.