Jedro

Toženec je sicer veliko delal na kmetiji Z., pri tem pa ni šlo za "skupno pridobivanje in gospodarjenje s pridobljenim premoženjem oziroma dohodkom in skupno življenje iz pridobljenega dohodka".

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Vsaka stranka nosi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da mora toženec tožnikom izročiti v posest in užitek nepremičnine, vpisane v vl. št. 520, ki obsegajo parc. št. 664 sadovnjak, parc. št. 46/4 hiša, kozolec in hlev s podom, nepremičnine vl. št. 1275 in sicer parc. št. 173 njiva ter pri vl. št. 966 pripisano parcelo št. 370/2 - njiva, vključno s pritiklinami, ki se na nepremičninah nahajajo. Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo z navedbo revizijskih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj revizijsko sodišče sodbi nižjih sodišč razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vendar pa se revizijsko izpodbijanje nanaša le na odločitev o izpraznitvi in izročitvi hiše, kozolca in hleva, ki stoje na praceli št. 46/4. V postopku na nižjih stopnjah ni bilo zanesljivo ugotovljeno, kakšen status je imel toženec ob smrti pokojne Z.F. kot uporabnik stanovanjske hiše. Med pokojnico in tožencem je namreč obstojala življenjska skupnost, ki ni obsegala samo ekonomske pomoči, ki jo je nudil toženec pokojni, temveč tudi fizično življenjsko pomoč, brez katere oslabela in bolna Z. sploh ni mogla živeti. Ta dejstva so bila potrjena v zapuščinskem postopku in v pravdi, v kateri je toženec od tožnikov zahteval plačilo denarne protivrednosti za svoje storitve; v tem postopku pa se ti dokazi niso izvajali. Ker je življenjska skupnost med tožencem in pokojnico trajala več kot dve leti, je ob njeni smrti imel toženec stanovanjsko zaščito v skladu z določbami zakona o stanovanjskih razmerjih.

Tožeča stranka je na revizijo odgovorila, predlagala njeno zavrženje, ker ni dovoljena, ali pa njeno zavrnitev, ker ni utemeljena, Javni tožilec Republike pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

V premoženjskopravnem sporu je za presojo dovoljenosti revizije odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožeča stranka v znesku tedanjih 1,200.000,00 din navedla v tožbi z dne 26.3.1987 (2. odstavek 40. člena in 3. odstavek 382. člena ZPP). Postopek se je začel (185. člen ZPP) s tožbo v času veljavnosti novele ZPP iz leta 1982 (Uradni list SFRJ, št. 69/82), ki velja od 7.11.1982. Za presojo dovoljenosti te revizije je zato treba upoštevati mejno vrednost spornega predmeta v znesku tedanjih 50.000,00 din. Ker je bila ta z navedbo zneska 8,000.000,00 din zvišana preko v tožbi ocenjene vrednosti šele z novelo ZPP iz leta 1989 (Uradni list SFRJ, št. 57/89), ki pa velja od 7.10.1989 dalje, torej v tožbi z dne 26.3.1987 na 1,200.000,00 din označena vrednost spornega predmeta za dovoljenost revizije zadostuje. Kolikor pa gre le za spor o obstoju stanovanjske pravice na stanovanju v hiši (in ne samo za izročitev hiše, hleva in skednja) pa v tem obsegu ne gre za premoženjskopravni spor, zaradi česar navedba vrednosti spornega predmeta za dovoljenost revizije ni odločilna.

Sicer pa revizija ni utemeljena. Toženec se upira izročitvi stanovanja v hiši na parceli št. 46/4 s trditvijo, da uživa glede njegove uporabe zaščito po prej veljavnih predpisih zakona o stanovanjskih razmerjih. Takšen ugovor je sicer omejen in se glede na trditveno revizijsko podlago ne more raztezati na kozolec in hlev, ki stojita na isti parceli. Vendar pa ne glede na to ni utemeljeno revizijsko očitanje, da status toženca v stanovanju v hiši ni raziskan. Vsebinski očitek gre namreč v tej smeri tako na področje bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP (pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih) kot tudi na področje zmotne uporabe materialnega prava. Toženčev status ob smrti F.Z. je bil na nižjih stopnjah ne samo izčrpno ugotavljan, temveč v razlogih sodb sodišč prve in druge stopnje glede odločilnih dejstev zadostno obrazložen. Zato je izpodbijano sodbo mogoče preizkusiti - v nasprotju z revizijskimi trditvami se ukvarja tudi s podatki zapuščinskega postopka po pok. F.Z. in podatki spisa P .../88 prvega sodišča (obravnavanje toženčeve terjatve iz naslova vloženega dela v zapustničino kmetijo). Ocena dejstev dejanskega stanja ni omogočila pravne razlage o obstoju "življenjske skupnosti" med tožencem in pok. Z. Le takšna (ekonomska) skupnost bi tožniku morda zagotovila stanovanjsko zaščito v skladu z določbo 1. odstavka 5. člena zakona o stanovanjskih razmerjih. Uporaba omenjenega prava je seveda vezana na ustrezno dokazno oceno. V tem primeru se je izkazalo, da je toženec sicer veliko delal na kmetiji Z., da pa pri tem ni šlo za "skupno pridobivanje in gospodarjenje s pridobljenim premoženjem oziroma dohodkom in skupno življenje iz pridobljenega dohodka". Omenjeno dejansko in pravno sklepanje je bilo sprejeto na podlagi ocene dejstev, zaradi česar ne drži revizijska trditev, "da dokazov sodišče v tej pravdi ni izvajalo, pa bi jih moralo". Kolikor pa je v tej smeri izpodbijani sodbi očitana zgrešena dokazna ocena, pa revizijo zadevajo posledice njene nedovoljenosti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odstavek 385. člena ZPP). Revizijsko sodišče je namreč vezano na dejansko podlago, ugotovljeno na nižjih stopnjah. Ta pa omogoča le sklepanje o tem, da je toženec, ki je nesporno redno delal na kmetiji, do dedičev - prevzemnikov kmetije pridobil le premoženjskopravna upravičenja.

Ker niso bili podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, jo je bilo treba zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 1. odstavka 154. člena, 1. odstavka 155. člena in 1. odstavka 166. člena ZPP. Tožeča stranka nosi stroške revizije, ker z njo ni uspela, tožena stranka pa stroške odgovora na revizijo, ker z navedbami v njem ni prispevala k odločitvi o reviziji.

Določbe ZPP, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).