Jedro

Toženka je za namene ugotavljanja upravičenosti do otroškega dodatka Centru za socialno delo posredovala napačne podatke o svojem dohodku, zaradi česar je v spornem obdobju neupravičeno prejela določen denarni znesek. Zato tožeča stranka v tem sporu od toženke utemeljeno terja vrnitev preveč izplačanih sredstev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženo stranko zavezalo, da je dolžna plačati tožeči stranki 107,96 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 14. 7. 2010 dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo.

Zoper zamudno sodbo se pritožuje tožena stranka. V pritožbi navaja, da je bila Centru za socialno delo A. zaradi neopravičenih izplačil dolžna povrniti 199,28 EUR. Ta znesek je poračunala z otroškim dodatkom, do katerega je bila upravičena na podlagi nove odločbe za mesec avgust, september in oktober v višini 91,32 EUR in je bila tako dolžna vrniti še vtoževani znesek 107,96 EUR. Januarja 2013 je prejela zahtevek za plačilo 107,96 EUR, ki ga je plačala 6. 2. 2013. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Na podlagi opravljenega preizkusa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. V skladu z 2. odstavkom 338. člena ZPP se zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tožena stranka v pritožbi izpodbija ravno zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ko trdi, da toženka ni bila tožeči stranki dolžna ničesar več iz naslova neopravičenih izplačil otroškega dodatka, ker naj bi znesek 107,96 EUR plačala tožeči stranki 6. 2. 2013. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka poziv s tožbo prejela dne 16. 1. 2013, kot to izhaja iz vročilnice v spisu, vendar v zakonsko določenem roku 30 dni na tožbo ni odgovorila, kljub temu, da jo je sodišče s pozivom na to posebej pozvalo.

Poleg dejstva, da toženka ni odgovorila na tožbo, so bili izpolnjeni tudi ostali zakonski pogoji za izdajo zamudne sodbe, določeni v 318. členu ZPP. Utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi, dejstva na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka ali z dejstvi, ki so splošno znana, prav tako ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da je tožba sklepčna tako po temelju kot po višini in da obstaja pravna podlaga za ugoditev tožbenemu zahtevku, ki je v 3. odstavku 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami). Po tej določbi obstaja dolžnost vračila, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. V danem primeru gre ravno za situacijo, ko je odpadla pravna podlaga za upravičenje do otroškega dodatka, saj je bilo ugotovljeno, da tožena stranka v vlogi in prilogi podanem Centru za socialno delo, ki je bil temelj do odločitve, da je toženka upravičena do otroškega dodatka od 1. 11. 2009 do 31. 10. 2010 v skupni višini 47,47 EUR, tožena stranka ni pravilno navedla dohodka. V navedenem obdobju je skupaj prejela 379,76 EUR, upravičena pa je bila le do 180,48 EUR in je tako neupravičeno prejela iz tega naslova 199,28 EUR, kar ji je tožeča stranka poračunala z otroškim dodatkom, do katerega je bila toženka upravičena na podlagi nove odločbe za mesec avgust, september in oktober v višini 91,32 EUR. Toženka pa je kljub takšnemu poračunu ostala tožeči stranki dolžna še vtoževani znesek 107,96 EUR, kar je tožeča stranka zahtevala s tožbo.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo zamudnih obresti skladno z določbo 193. člena OZ, ki določa, da je treba kadar se vrača tisto, kar je bilo neopravičeno pridobljeno, vrniti in plačati zamudne obresti in sicer, če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka.

Tožena stranka, kakor je pritožbeno sodišče že navedlo, se pritožuje zaradi tega, ker meni, da je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje glede obveznosti vrnitve 107,96 EUR. Navedeni ugovor bi tožena stranka lahko podala v odgovoru na tožbo, pritožbeno sodišče ga iz prej navedenih razlogov v pritožbi ne more upoštevati. Takšen ugovor pa bo tožena stranka ponovno lahko uveljavljala v primeru, da bo tožeča stranka na podlagi zamudne sodbe zoper toženo stranko uvedla postopek izvršbe.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo zamudno sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.