Jedro

Strogo upoštevanje stališča, da vsak poseg v tujo lastnino za lastnika predstavlja škodo, ker ga prikrajša v njegovi razpolagalni pravici kot bistvenem elementu lastninske pravice, bi pripeljalo do popolnega izničenja razloga za izdajo začasne odredbe iz 3. odst. 270. člena ZIZ, saj ta v nobenem primeru ne bi bil podan, kadar bi bila kot vrsta začasne odredbe predlagana prepoved odtujitve ali obremenitve nepremičnin po 2. točki 271. člena ZIZ. Pri presoji tega zakonsko predvidenega pogoja in vrste začasne odredbe je treba zato upoštevati konkretne okoliščine primera, in sicer v okviru trditvene in dokazne podlage, ki jo v predlogu za izdajo začasne odredbe ponudi upnik.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnin drugi toženi stranki lastne nepremičnine do 1/4 parc. št. 90.S, vpisane v vložku št. 358 k.o. M na D.p., z vknjižbo te prepovedi v zemljiški knjigi. Tako je odločilo po ugotovitvi, da tožeča stranka ni izkazala verjetnosti, da bi druga tožena stranka s predlagano začasno odredbo pretrpela le neznatno škodo, pa tudi ne subjektivne nevarnosti, da bo brez izdane začasne odredbe uveljavitev terjatve onemogočena ali otežena.

Proti sklepu vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravdnega postopka. Predlaga spremembo sklepa z ugoditvijo predlogu s stroškovno posledico za toženo stranko, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve prvemu sodišču v novo odločanje. Ne strinja se z njegovo ugotovitvijo, da vsak poseg v tujo lastnino predstavlja za lastnika škodo. Meni, da je treba upoštevati konkretne okoliščine vsakega primera, ne pa izhajati iz splošnega stališča, da vsaka prepoved razpolaganja pomeni večjo škodo od neznatne. Če bi bilo tako, bi zakonodajalec izrecno izključil možnost izdaje začasne odredbe na podlagi pogoja iz 3. odst. 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) v zvezi z 271. členom ZIZ. Trditev sodišča, da je nastanek večje škode od neznatne posebej podan zato, ker drugi toženec ni izključni lastnik nepremičnine, ki je predmet predloga, je nerazumljiva in neobrazložena. Sodišče je prezrlo, da je toženec lastnik večjega števila nepremičnin, s katerimi bo kljub izdani začasni odredbi, ki je predlagana le na eno od njih, še naprej prosto razpolagal, jih odtujeval in obremenjeval ter na ta način pridobival finančna sredstva. Nezmožnost pridobivanja finančnih sredstev zaradi prepovedi razpolaganja pa je edina škoda, ki jo lastnik ob izdani začasni odredbi lahko utrpi. Ugotavljanje pogojev iz 2. odst. 270. člena ZIZ za izdajo začasne odredbe so irelevantni, ker je tožeča stranka ni predlagala na tej podlagi. Okoliščine v zvezi z blokado transakcijskih računov in predhodnih obremenitev nepremičnin obeh tožencev je navajala le v podkrepitev izkazovanja obstoja objektivne nevarnosti.

Pritožba je utemeljena.

Predmet tožbenega zahtevka je izpolnitev denarne obveznosti, ki naj bi izhajala iz posojilnega razmerja med tožečo in prvotoženo stranko oziroma poroštvenega razmerja med tožečo in drugotoženo stranko. Gre torej za uveljavljanje denarne terjatve, ki jo je mogoče zavarovati z začasno odredbo, če tožnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji in če za verjetno izkaže tudi nevarnost, da v primeru pridobitve izvršilnega naslova za uveljavitev te terjatve izvršba ne bo dosegla učinkovitega rezultata, ker v času izvršbe dolžnik ne bo imel več sredstev, s katerimi bi se izvršba lahko realizirala. Prvo sodišče je ugotovilo, da je tožeča stranka verjetnost terjatve prvega od zakonsko zahtevanih pogojev za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve (1. odst. 270. člena ZIZ), izkazala. Tega pritožba ne graja, kot pravilno pa to ugotovitev sprejema tudi prvo sodišče. Pritožniku pa je treba pritrditi, da se v predlogu za izdajo začasne odredbe ni skliceval na 2. odst. 270. člena ZIZ, po katerem mora zatrjevati in izkazati subjektivno nevarnost: da bo zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Zato se je prvo sodišče po nepotrebnem ukvarjalo s presojanjem, ali je ta zakonski pogoj izpolnjen.

Pač pa je tožeča stranka trdila in s predloženimi izpiski iz zemljiške knjige dokazovala, da je drugi toženec lastnik večjega števila nepremičnin in da mu zato s predlagano začasno odredbo, s katero naj bi se mu prepovedalo odtujevanje in obremenjevanje le en od njih, ne bo nastala večja škoda od neznatne. Gre za pravno podlago iz 3. odst. 270. člena ZIZ, po katerem upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, ali bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo. Sodišče je predlog zavrnilo, češ da tožeča stranka tega pogoja ni izkazala. Pojasnilo je, da že vsak poseg v tujo lastnino predstavlja za lastnika škodo, ker ga prikrajša v njegovih razpolagalnih pravicah kot bistvenem elementu lastninske pravice. Strogo upoštevanje tega stališča oziroma vseh atributov lastninske pravice bi pripeljalo do popolnega izničenja razloga za izdajo začasne odredbe iz 3. odst. 270. člena ZIZ, saj ta v nobenem primeru ne bi bil podan, kadar bi bila kot vrsta začasne odredbe predlagana prepoved odtujitve oziroma obremenitve nepremičnin po 2. točki 271. člena ZIZ. Pritožbeno sodišče se zato strinja s pritožnico, da je pri presoji tega zakonsko predvidenega pogoja in vrste začasne odredbe treba upoštevati konkretne okoliščine primera. ZIZ določa, da mora upnik dolžnikovo neznatno škodo verjetno izkazati. Standard verjetnosti je podan, če je argumentov za nek sklep več kot nasprotnih. Pomembno je, da mora biti verjetnost izkazana že s trditveno in dokazno podlago, opredeljeno v predlogu za izdajo začasne odredbe (2. odst. 7. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Kot že rečeno, je tožeča stranka navajala in s predloženimi zemljiškoknjižnimi izpiski dokazovala, da je drugi toženec lastnik večjega števila nepremičnin in da zato s predlagano začasno odredbo, ki meri le na eno od njih, ne bo utrpel večje škode, saj bo za morebitno pridobivanje finančnih sredstev še vedno lahko prosto razpolagal z vsemi drugimi svojimi nepremičninami. Predlagala je tudi toženčevo zaslišanje v zvezi z nastankom večje škode zaradi izdaje začasne odredbe, če predložene listine ne bi zadoščale. Vendar so razlogi sodišča v zvezi z opredelitvijo do zemljiškoknjižnih izpisov nejasni (češ da toženec ni izključni lastnik nepremičnin), do ponujenega zaslišanja tožene stranke, pa se ni niti opredelilo. Gre za absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ in nepravilno uporabo 272. člena ZIZ. Glede na naravo kršitve in značilnosti postopka zavarovanja (predvideni ugovor v primeru ugoditve predlogu za izdajo začasne odredbe) je bilo treba zato izpodbijani sklep razveljaviti (1. odst. 354. člena ZPP in 355. člen ZPP v zvezi s 15. in 339. členom ZIZ) in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

V njem naj sodišče prve stopnje oceni celotno trditveno in dokazno podlago tožeče stranke, po lastni oceni, če bo menilo, da za pravilen zaključek trditve listine ne zadoščajo, pa naj izvede tudi predlagano zaslišanje druge tožene stranke in nato o predlogu znova odloči ter za svojo odločitev navede jasne in pregledne razloge.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ.