Jedro

O prenehanju delovnega razmerja tajniku občine lahko odloči organ, ki ga je imenoval (3. člen ZFDO - Zakon o funkcionarjih v državni upravi, Uradni list RS, št. 30/90 - 18/94) - to je občinski svet, in ne župan občine.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep župana Občine Š. z dne 28.3.1997, na podlagi katerega je tožniku z dnem 16.5.1997 prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki in nadalje odločilo, da ta stranka sama nosi svoje stroške postopka.

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava po določbah 2. in 3. tč. 1. odst. 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90, ki se v RS uporablja kot republiški predpis). Navaja, da je tožniku prenehalo delovno razmerje iz razloga, ker mu ni bilo mogoče zagotoviti delovnega mesta, ki bi ustrezalo stopnji njegove izobrazbe za določeno vrsto poklica, niti se tožnik ni mogel vrniti na delo k svojemu prejšnjemu delodajalcu. Poleg tega je izpodbijani sklep samo ugotovitvene narave, pri čemer se lahko izpodbija le izrek, ne pa tudi njegova obrazložitev. Tožniku je prenehalo delovno razmerje z dnem 16.5.1997 in takšno ugotovitev sodišče ni bilo upravičeno razveljaviti. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno razsodilo. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v celoti potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 354. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 365. čl. ZPP). Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje ob popolno ugotovljenem dejanskem stanju pravilno uporabilo materialno pravo in svojo odločitev v tej smeri pravilno obrazložilo v razlogih sodbe, na katere se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju tudi sklicuje. Zato v zvezi s pritožbenimi navedbami le še dodaja: Po določbi 100.b čl. Zakona o lokalni samoupravi (ZLS, Ur. l. RS, št. 72/93 - 44/96) se za zaposlene v občinski upravi uporabljajo predpisi o delovnih razmerjih in plačah, ki veljajo za delavce v državni upravi, za člane občinskega sveta, župana, podžupana in tajnika pa se uporabljajo določbe Zakona o funkcionarjih v državnih organih (ZFDO, Ur. l. RS, št. 30/90 - 18/94). Po določbi 3. čl. ZFDO odloča o plačah in drugih pravicah iz delovnega razmerja funkcionarjev organ, pristojen za njihovo izvolitev oz.

imenovanje. Ker je bil tožnik v spornem obdobju tajnik pri toženi stranki, je bil v skladu z navedeno zakonsko določbo in v zvezi z določbo 19. čl. statuta pristojen za njegovo razrešitev oz. za odločitev o prenehanju delovnega razmerja samo organ, ki ga je imenoval na takšno funkcijo, to je svet tožene stranke. Zato njen župan ni bil upravičen izdati sklep z dne 28.3.1997, na podlagi katerega je tožniku dne 16.5.1997 prenehalo delovno razmerje. V konkretnem primeru je tako takšno odločitev izdal nepristojen organ tožene stranke, zaradi česar je sodišče prve stopnje pravilno razsodilo, ko je razveljavilo izpodbijani sklep že iz tega razloga.

Ne glede na navedena dejstva pa je tožena stranka z izpodbijanim sklepom z dne 28.3.1997 tožniku neutemeljeno določila datum prenehanja delovnega razmerja z dnem 16.5.1997, saj je bil tožnik takrat v postopku ugotavljanja invalidnosti, pri čemer pa v času izdaje sklepa še ni bilo znano, da bo postal invalid I. kategorije.

Poleg tega je imel v skladu z določilom 3. odst. 14. čl. ZFDO še pravico do podaljšanega prejemanja nadomestila plače za čas 9 mesecev in tako v tem obdobju tudi do priznanja delovnega razmerja. Tožena stranka bi bila upravičena ugotoviti prenehanje delovnega razmerja tožnika šele po izdaji dokončne odločbe pristojnega organa ZPIZ z dne 15.10.1997, na podlagi katere je postal tožnik invalid I. kategorije, ne pa tako, kot je ravnala v konkretnem primeru, ko je to predhodno ugotovila že z izpodbijanim sklepom. Nadalje se v sodnem postopku preizkuša pravilnost postopka pri delodajalcu, ki odloča o pravicah, obveznostih in odgovornostih delavcev, pri čemer se glede tega presoja zakonitost izdanega sklepa v celoti. Zato pritožbena navedba, da se lahko izpodbija samo izrek sklepa o prenehanju delovnega razmerja, ne pa tudi ostala vsebina takšne odločitve, ne more biti upoštevana. Sklep mora vsebovati obrazložitev z navedbo odločilnih razlogov o prenehanju delovnega razmerja, kot tudi pravni pouk o pravici do ugovora. Izpodbijani sklep pa ob tem, da tožniku ni bil pravilno vročen, ni utemeljen v odločilnih razlogih, nima pa tudi pravnega pouka, zaradi česar se ga ne more smatrati za zakonitega.

Ker pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in v celoti potrdilo izpodbijano sodbo (168. čl. ZPP).

Tožena stranka je v zvezi s pritožbo priglasila stroške. Ker z njo ni uspela, je pritožbeno sodišče odločilo, da sama trpi svoje pritožbene stroške (1. odst. 166. čl. ZPP). Ne glede na to pa tožena stranka v zadevi ni upravičena do stroškov, saj v skladu z določbo 2. odst. 22. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS št. 19/94) v postopkih o prenehanju delovnega razmerja trpi delodajalec svoje stroške, ne glede na izid postopka.