Jedro

Raztovarjanje plastičnih cevi, dolžine 12 m in teže 250 kg, predstavlja nevarno dejavnost v smislu 149. člena OZ, saj gre za delo, pri opravljanju katerega lahko nastopijo okoliščine, ki jih kljub skrbnosti ni mogoče vedno imeti pod kontrolo.

Izrek

Pritožbe tožeče stranke, prvotožene in drugotožene stranke se zavrnejo in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranke same krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sta toženi stranki dolžni tožniku plačati 36.000,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 3. 2009 dalje do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo (I. točka). Odločilo je, da sta toženi stranki dolžni tožniku plačati nastalo materialno škodo v znesku 2.170,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2009 dalje do plačila (II. točka).

V nadaljevanju je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek v delu: - ki presega 36.000,00 EUR, vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 3. 2009 dalje, - ki se nanaša na plačilo materialne škode v znesku, ki presega 2.170,00 EUR, vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2009 dalje, - v delu, ki se nanaša na plačilo rente v višini 225,00 EUR mesečno za čas od 1. 2. 2009 do 31. 12. 2009, v višini 372,70 EUR mesečno za čas od 1. 1. 2010 do 31. 12. 2010, v višini 394,74 EUR za čas od 1. 1. 2011 do 31. 3. 2011 in v znesku 1.000,00 EUR za čas od 1. 4. 2011 dalje, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka).

Odločilo je, da sta toženi stranki dolžni tožniku povrniti stroške postopka v znesku 661,54 EUR, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila, na račun Delovnega in socialnega sodišča v ..., št. ..., sklic na številko... v 15 dneh pod izvršbo (IV. točka).

Tožnik vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo iz razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v prerekanem delu (pravilno: zavrnjenem) ugodi, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da je bilo zdravljenje tožnika izredno dolgotrajno – več kot 7 let in da do sedaj še ni v celoti zaključeno, saj artrodeza skočnega sklepa še ni povsem zaraščena in da je iz tega razloga utemeljeno pričakovati tudi nadaljnje zdravljenje in celo operativne posege. Tožnik je imel izredne neugodnosti med zdravljenjem, trpel je stalne bolečine različne intenzitete, ki so prisotne še sedaj in bodo prisotne tudi v bodoče. Kljub dolgotrajnemu zdravljenju, komaj 44 letnemu tožniku, tudi po ugotovitvi sodišča ostajajo hude trajne posledice, tožnik je sedaj invalid II. kategorije invalidnosti z zmanjšano delovno sposobnostjo preko 50 %. Pravilna je ugotovitev sodišča, da pooperativne brazgotine in šepanje tožniku utemeljeno povzročajo tudi duševne bolečine zaradi skaženosti. Tako je prisojena odškodnina po vseh škodnih postavkah prenizka in ne dosega ravni pravične denarne odškodnine v smislu 179. in 182. člena OZ, zaradi česar je sodba obremenjena z zmotno uporabo materialnega prava. Sodišče je prav tako neutemeljeno zavrnilo zahtevek tožnika iz naslova stroškov zdravljenja in stroškov prevoza, prav tako stroškov prevoza tuje pomoči za čas od škodnega dogodka do 30. 3. 2006, kot zastaran. Pri stroških zdravljenja ne gre za enkratno nastalo materialno škodo, temveč za škodo, ki tožniku počasi nastaja ves čas zdravljenja. Zato rok za zastaranje terjatve po določbi 376. člena ZOR začne teči šele od tedaj, ko je zdravljenje zaključeno in obseg škode znan in ne od vsakega posameznega obiska pri zdravniku ali vsakega plačila stroškov zdravljenja, kot je to odločilo sodišče prve stopnje. Glede na stališče sodišča prve stopnje bi namreč morali oškodovanci za vsak plačani račun, strošek za potrebno tujo pomoč in tudi druge materialne škode, vezane na zdravljenje, v katerih so upravičeni po določbi prvega odstavka 195. člena ZOR uveljavljati kot samostojno terjatev. Zdravljenje tožnika je kontinuirano trajalo več kot 7 let. Tako zahtevek tožnika ni zastaran in stroški ne odstopajo od znanih dejstev ob uporabi 216. člena ZPP. Sodišče je pri tem tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje v delu, ki se nanaša na potrebno tujo pomoč tekom zdravljenja. Pri tem se je oprlo izključno na zaključke izvedenca travmatološke stroke, brez upoštevanja drugih izvedenih dokazov. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo tudi zahtevek za plačilo rente zaradi izgube na zaslužku. Takšna odločitev nima podlage niti v dejanskem stanju niti v pravilni uporabi materialnega prava. Tožnik je dobil odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga po prvi alineji prvega odstavka 88. člena ZDR, torej iz razloga, ker prvotožena stranka za tožnika kot invalida nima ustrezne zaposlitve, zato je vzročna zveza med obravnavano delovno nezgodo in posledično odgovornostjo tožene stranke za tožnikovo izgubo zaposlitve in zaslužka nedvomno dokazana že s samo odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in so drugačne ugotovitve sodišča dejansko protispisne. Tožnikova delovna sposobnost je zmanjšana za več kot 50 % in za svoje dosedanje delo ni več sposoben. Po določbi 168. člena OZ ima oškodovanec pravico tako do povrnitve navadne škode, kot tudi do povrnitve izgubljenega dobička. Pri oceni se upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari in glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovančevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči. Enako določa tudi drugi odstavek 174. člena OZ. Tožniku pripada pravica do rente tudi pri delni nezmožnosti za delo. Ni pravilno pravno naziranje sodišča, in s tem krši ustavno načelo svobode dela po 49. členu Ustave RS in varstvo dela po 66. členu Ustave RS ter Evropsko socialno listino. Sodišče je nepravilno odmerilo tudi stroške postopka, pri čemer bi moralo upoštevati delni uspeh tako po temelju kot delni uspeh tudi po višini. Tožniku pripadajo stroški najmanj v višini 78 % nastalih stroškov, toženim strankam pa v višini cca. 20 %. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

Prvotožena stranka vlaga pritožbo v delu, s katerim je sodišče tožbenemu zahtevku tožnika ugodilo ter pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem (ugodilnem) delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje glede nastanka nezgode dne 6. 7. 2005. Pri razkladanju se sodišče sklicuje na prepričljivo izpoved tožnika in priče A.A. kar pa je dvomljivo. Če bi do nesreče dejansko prišlo, da bi cev udarila tožnika v desno nogo in bi zato padel, bi to videli tudi drugi delavci. Poleg tega bi bil zaradi teže cevi udarec na desni nogi viden, tudi ob pregledu v KC dne 6. 7. 2005. Priča A.A. ni potrdil, saj je le povedal, da je videl tožnika, ko je padel ali skočil dol. Gre za nasprotje o odločilnih dejstvih o razlogih sodbe in med vsebino zapisnikov z dne 3. 9. 2010 in 16. 6. 2006 oziroma za kršitev določil po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Priča A.A. je na kavici pred vložitvijo tožbe podpisal izjavo o dogodku, pri čemer naj bi do razkladanja plinskih cevi, dolžine 12 metrov, prišlo do poškodbe tožnika. A.A. je sodišču izpovedal tako, kot se je predhodno dogovoril s tožnikom. Glede na dolžino in težo posamične cevi ni mogoče, da bi se cev pri razkladanju prevagala in tožnika udarila. Cev je bila pritrjena na vlečno vrv na sprednjem in zadnjem koncu in so jo delavci lahko nadzirali. Izjava tudi ni skladna z zapisnikom o ogledu kraja nesreče PP …., saj se je razkladanje vršilo na gradbišču. Stanje na stranici kamiona in usmerjanje cevi ni tožniku odredil nihče, ker to ni bil ustaljen postopek dela. Izvedensko mnenje primarij dr. B.B. je nestrokovno in neupoštevno, saj je izvedenec tekom postopka po prvem naroku za glavno obravnavo ne samo pridobival listine, ki jih v spisu ni bilo, temveč izhajal iz listin, ki se nahajajo v originalni dokumentaciji KC Kliničnega oddelka za travmatologijo in katere vsebino se ne da preveriti. Izvedenec se sklicuje na listine, ki jih v spisu ni. Sodišče navede, da ima tožnik že 7 let od nezgode bolečine srednje intenzitete, ki bodo prisotne tudi v prihodnje, to pa ne izhaja iz izvedeniškega mnenja, saj je ta navedel, da je lažja bolečina trajala en mesec in prišla v lažjo, ki ga prebuja še sedaj. Tožnikovo šepanje pri hoji sploh ni opazno, kar se je lahko prvotožena stranka prepričala sama na obravnavah sodišča. Brazgotina na zunanji strani levega gležnja pri moškem tožnikove starosti ne more vzbujati pozornosti okolice, zaradi tega subjektivno ne trpi v poletnih mesecih. Prvotožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Drugotožena stranka vlaga pritožbo zoper sodbo (v ugodilnem delu) zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in absolutnih kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da izpodbija sodbo tako po temelju kot po višini ter posledično tudi glede odločitve o stroških postopka. Po oceni drugotožene stranke ni podana objektivna odgovornost prvotožene stranke za škodo. Priče niso videle, kako je tožnik padel, C.C. pa tudi ni videl, da bi tožnika pred tem udarila cev. Dejansko stanje je bilo napačno in nepopolno ugotovljeno, saj padca tožnika zaradi udarca cevi ni videl nihče. Glede objektivne odgovornosti drugotožena stranka ocenjuje, da je le-ta podana le takrat, ko gre za dejavnost ali stvar, pri kateri obstaja neobičajno veliko tveganje nastanka škode za življenje in zdravje ljudi, kot tudi takrat, ko dejavnost ali stvar sama po sebi ni nevarna, postane pa nevarna glede na okoliščine v konkretnem primeru in glede na tistega, ki dejavnost opravlja. Sodišče zmotno ugotavlja, da je šlo v konkretnem primeru za nevarno dejavnost. Priča D.D., varnostni inženir je pojasnil, da je bil to edini možni način razkladanja cevi. Podredno se drugotožena stranka pritožuje tudi zoper višino odmerjene odškodnine, saj je sodišče na podlagi določil 179. in 182. člena OZ tožniku prisodilo previsoko odškodnino, upoštevaje odškodnino v podobnih primerih. Tožnik je omejen predvsem pri življenjskih aktivnostih, ki zahtevajo daljšo hojo (več kot 2 kilometra), zlasti po neravnem terenu in dvigovanju bremen (na 10 kilogramov) ter pri športnih aktivnostih. Tožnik res ni sposoben za fizično delo, ki ga je opravljal pred nezgodo, vendar to ne pomeni, da ni sposoben za nikakršno delo. Tožnik s povprečno intenzivnostjo še vedno opravlja večino življenjskih opravil in aktivnosti. Primerna odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti bi bila kvečjemu v višini 14.000,00 EUR. Prav tako je previsoko odmerjena odškodnina glede oblike skaženosti, saj je le-ta previsoka, pri čemer gre za dve brazgotini v dolžini 12 cm in 6 cm ter za prikrajšavo noge za 0,5 cm. Odškodnina za strah je odmerjena previsoko, glede prisojene odškodnine za tujo pomoč, je sodba obremenjena s kršitvami 14. točke 339. člena ZPP, saj ni navedeno, koliko ur dnevno in v kakšni urni postavki je sodišče tožniku prisodilo odškodnino. Nepravilna je odločitev o stroških postopka. Drugotožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožbe tožeče stranke, prvotožene in drugotožene stranke niso utemeljene.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj so v sodbi navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in razlogi v sodbi niso nejasni in med seboj v nasprotju. Ugotoviti je tudi, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev iz 15. točke 339. člena ZPP, ki je podana, je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Razlogi sodbe o odločilnih dejstvih so po oceni pritožbenega sodišča jasni. Sodišče se je opredelilo do vseh relevantnih dejstev in izvedlo vse bistvene dokaze. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s tem dokazati ter izvede in se opredeli le do tistih dokazov, ki so bistvenega pomena za odločitev. Sicer pa ZPP v 8. členu določa, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju in na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Sodišče je na podlagi vsakega dokaza posebej in vseh skupaj, ugotovilo dejansko stanje in tudi navedlo, zakaj je tožniku prisodilo odškodnino v višini 36.000,00 EUR iz naslova nematerialne škode, priznalo 2.170,00 EUR iz naslovna materialne škode in zavrnilo tožbene zahtevke v višjem znesku (III. točka izreka).

Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 – 103/2007 – ZDR) v 43. členu določa, da mora delodajalec zagotavljati pogoje za varnost in zdravje delavcev, v skladu s posebnimi predpisi o varnosti in zdravju pri delu. Prav tako Zakon o varnosti in zdravju pri delu (Ur. l. RS, št. 56/99 – s sprem. - ZVZD) v 5. členu določa, da je delodajalec dolžan zagotavljati varnost in zdravje v zvezi z delom, pri čemer mora izvajati potrebne ukrepe. ZDR v 184. členu ureja odškodninsko odgovornost delodajalca in določa, če je delavcu povzročena škoda na delu ali v zvezi z delom, mu jo mora povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava. Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001 s sprem. - OZ) v 131. členu ureja podlage za odgovornost in določa, da kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Škodo ureja 132. člen OZ in določa, da je škoda zmanjšanje premoženja (navadna škoda), preprečitev povečanja premoženja (izgubljeni dobiček), pa tudi povzročitev telesnih ali duševnih bolečin drugemu ter okrnitev ugleda pravne osebe (nepremoženjska škoda). Strinjati se je s stališčem sodišča prve stopnje, da raztovarjanje plastičnih cevi, dolžine 12 m in teže 250 kg, predstavlja nevarno dejavnost v smislu 149. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s sprem. – OZ), saj gre za delo pri opravljanju katerega lahko nastopijo okoliščine, ki jih kljub skrbnosti ni mogoče vedno imeti pod kontrolo. Za škodo od nevarne stvari oziroma dejavnosti pa na podlagi 150. člena OZ odgovarja tisti, ki se z njo ukvarja, torej delodajalec oziroma lastnik kamiona, razen če le-ta dokaže, da nevarna dejavnost ni bila vzrok za nastanek škode. OZ v 153. členu, na katerega se sklicuje tožena stranka ureja oprostitev odgovornosti in določa, da je imetnik prost odgovornosti, če dokaže, da izvira škoda iz kakšnega vzroka, ki je bil izven stvari in njegovega učinka in ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti. Imetnik stvari je prost odgovornosti tudi, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti, pri tem pa 3. odstavek 153. člena OZ določa, da je imetnik deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode. V skladu z 2. odstavkom 153. člena OZ je delodajalec tisti, na katerem je bilo dokazno breme, da je škoda tožniku v tem primeru nastala izključno zaradi dejanja tožnika. Odškodninska odgovornost (delodajalca) je sicer podana, če so kumulativno podani elementi: škoda, protipravno oziroma nedopustno ravnanje, vzročna zveza ter odgovornost za nastalo škodo, kar pomeni, da če ni podan eden od elementov, odškodninska odgovornost ne obstoji.

Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnik in toženi stranki, vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki jo je pridobilo sodišče (priloge C) ter po zaslišanju tožnika, zakonitega zastopnika prvotožene stranke ter prič C.C., E.E., A.A., F.F., D.D. ter G.G. ugotovilo, da je tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine delno utemeljen. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je bil tožnik zaposlen pri prvotoženi stranki, pri čemer je dne 6. 7. 2005 prišlo do delovne nezgode, ko je s sodelavci F.F., C.C., A.A., E.E., H.H. in G.G. raztovarjal plastične plinovodne cevi iz tovornega vozila, pri čemer so cevi dolge 12 metrov in težke vsaj 250 kilogramov, pri čemer se cevi sicer raztovarjajo ročno. Nesreča se je zgodila v začetku delovnika, to je ob približno 8.00 uri zjutraj. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo izpovedbam A.A., E.E. in G.G., ki sicer nimajo interesa za izid postopka in pri tem ugotovilo, da je ena od cevi med razkladanjem že padla na tla, z zgornjim koncem pa tožnika zadela tako, da je padel z vozila. Ročno razkladanje plastičnih cevi, dolgih 12 m in težkih 250 kg, iz kamiona predstavlja tudi po oceni pritožbenega sodišča tveganje za nastanek škode večje od običajnega, torej gre za nevarno dejavnost, za katero je podana objektivna odgovornost. Strinjati pa se tudi z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni uspela dokazati, da bi bila poškodba tožnika posledica njegove neprimerne reakcije ali samovoljnega dela, kar je sicer to dokazovala v postopku. Tako prispevek tožnika k nastali škodi ni bil podan, pri čemer se je tudi strinjati s stališčem sodišča prve stopnje, da odgovornost Kliničnega centra Ljubljana zaradi neprimernega zdravljenja ni bila podana niti kakorkoli ugotovljena, tožnik tudi ni vložil nikakršnega zahtevka zaradi neprimernega zdravljenja in izvedenec ni ugotovil, da bi šlo za neustrezno zdravljenje in morebitno soodgovornost bolnišnice za nastalo škodo.

Strinjati se je s stališčem sodišča, da je drugotožena stranka – zavarovalnica soodgovorna za škodo na podlagi sklenjene zavarovalne pogodbe po klavzuli …., pri čemer seveda odgovarja do vsote, dogovorjene z zavarovalno polico, pri čemer v konkretnem primeru prisojena odškodnina ne presega zavarovalne vsote.

Sodišče prve stopnje je pravilno odločalo o plačilu denarne odškodnine za nastalo škodo na podlagi določil 179. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s sprem. - OZ), ki določa, da za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitvi dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah pripada oškodovancu, če okoliščine primera, zlasti pa stopnje bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, pravična denarna odškodnina, neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni, pri čemer drugi odstavek 179. člena OZ določa, da je višina odškodnine za nepremoženjske škode odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom.

Ni mogoče slediti pritožbenim navedbam o tem, da je sodišče nepravilno oprlo odločitev na izvedeniško mnenje izvedenca medicinske stroke prim. B.B., specialista kirurga – travmatologa, ki je podal izvedeniško mnenje in dopolnilno izvedeniško mnenje, pri čemer mu je sodišče v sklepu z dne 3. 9. 2010 določilo naloge in v sklepu tudi izrecno navedlo, da naj pregleda vso dokumentacijo v spisu ter pregleda tudi tožnikov osebni zdravstveni karton in po potrebi tudi drugo zdravstveno dokumentacijo, osebno pregleda tožnika, upošteva navedbe pravnih strank in v njunih vlogah in na glavni obravnavi ter izpoved tožnika in nato poda pisno mnenje (2. točka sklepa). Tako ni podan pritožbeni razlog tožene stranke, da je izvedenec podal pristransko oziroma nepravilno mnenje, strinjati pa se tudi je s stališčem sodišča prve stopnje, da mora stranka (tožena stranka konkretno) v skladu s prvim odstavkom 286. b člena ZPP kršitve določb postopka uveljavljati takoj, ko je to mogoče, kasneje pa le, če jih brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti, česar pa tožena stranka ni zatrjevala. Tako je bil neupošteven navedeni pritožbeni ugovor tožene stranke pred sodiščem prve stopnje, neupošteven je tudi pred pritožbenim sodiščem, ker je prepozen, pa tudi sicer ni utemeljen.

Tožnik je bil na zdravljenju dvakrat hospitaliziran in sicer od 6. 7. 2005 do 22. 7. 2005 ter od 25. 5. 2009 do 29. 5. 2009, pri čemer je imel dve operaciji, prejemal je medimekantozno terapijo, analgetike, antibiotike in proti trompotična sredstva, opravil je več rentgenskih preiskav in dve CT preiskavi in bil tako izpostavljen škodljivemu ionizirajočemu sevanju. Po poškodbi mora tožnik zaradi skrajšave leve noge nositi posebne čevlje in povišice. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožniku priznana primerna odškodnina iz naslova prestanih in bodočih duševnih bolečin v višini 12.000,00 EUR, pri čemer gre za hude telesne bolečine dva do tri dni po vsakem operativnem posegu ter 2 do 3 dni po nezgodi, tožnik je preživljal srednje lažje telesne bolečine ves čas zdravljenja po operativnih posegih, boleče je bilo tudi prevezovanje in odvzem šivov, bolečine so trajale ob opuščanju bergel, po obisku fiziatra, sicer pa bodo bolečine tožniku ostale kot zbadajoče bolečine petnice, takšne bolečine srednje intenzitete bodo prisotne tudi v bodoče, tako da znaša primerna odškodnina iz naslova telesnih bolečin 12.000,00 EUR, pri čemer je sodišče pravno podlago uporabilo tudi v 182. členu OZ, ki določa, da sodišče presodi na zahtevo oškodovanca odškodnino tudi za bodočo nepremoženjsko škodo, če po običajnem teku stvari gotovo, da bo škoda trajala tudi v bodočnosti. Sodišče je tožniku priznalo odškodnino za strah v višini 2.000,00 EUR, pri čemer je tožnik utrpel primarni strah in sicer močan primarni strah, nato pa tudi po operativnih posegih sekundarni strah, ki pa je prisoten še sedaj, saj je gibljivost petnice precej zreducirana. Navedena odškodnina je primerna in primerljiva s podobnimi primeri, pri čemer je potrebno upoštevati, da je bil tožnik dvakrat operiran in je zdravljenje trajalo skupaj sedem let. Sodišče je tožniku priznalo odškodnino zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 20.000,00 EUR, kar predstavlja odškodnino v višini približno 20 - kratnika povprečne mesečne neto plače na zaposlenega v RS v času odločanja sodišča. Ob tem je sodišče pravilno upoštevalo, da je bilo zaradi pretrpljenih poškodb v celoti pretrgano njegovo družabno in družinsko, tudi spolno življenje, onemogočen je bil v športnih aktivnostih in rekreaciji, tožnik pa je bil tudi razvrščen v III. kategorijo invalidnosti s pravico do premestitve na drugo delovno mesto, pri čemer je tožnik uspel v sodnem sporu in bil razvrščen v II. kategorijo invalidnosti, saj je njegova delovna zmožnost zmanjšana za več kot 50 % s pravico do rehabilitacije zaradi usposobitve za drug poklic varnostnik – čuvaj. Tožnik je ostal tudi brez zaposlitve, kar je povezoval z nastalo nezgodo. Sodišče je tožniku pravilno priznalo odškodnino iz naslova skaženosti v višini 2.000,00 EUR, saj je ugotovilo, da ima tožnik na zunanji steni levega gležnja v dolžini 12 cm in 6 cm postoperativne brazgotine, prav tako pa je posledica poškodovanja skrajšana noga za 5 mm, pri čemer tožnik po daljši hoji šepa, sicer pa ima predpisan ortopedski čevelj. Tako gre za skaženost, ki je opazna, saj tožnik po daljši hoji celo šepa zaradi krajše noge.

Sodišče je tako pravilno odmerilo tako pravično odškodnino za nepremoženjsko škodo tožniku, upoštevaje določila 179. člena OZ, pri čemer je pravilno odločilo o teku zamudnih obresti in sicer na podlagi določil drugega odstavka 299. člena OZ, in sicer od dne 30. 3. 2009, ko je prišla tožena stranka v zamudo. Tako niso utemeljene tako pritožbene navedbe tožnika o tem, da je priznana odškodnina prenizka, niti pritožbene navedbe prvotožene in drugotožene stranke o tem, da je prisojena odškodnina previsoka.

Pravilno je priznana odškodnina iz naslova premoženjske škode znesek v višini 4.270,00 EUR, pri čemer so pravilno zavrnjeni zastarani zneski in sicer glede na določila 352. člena OZ, ki določa, da odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil, to pa konkretno pomeni ob upoštevanju subjektivnega roka, da so določene terjatve dne 30. 3. 2006 že zastarane.

Glede plačila rente je sodišče tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo, saj je ugotovilo, da je bil tožnik razvrščen v II. kategorijo invalidnosti od 27. 9. 2007 dalje zaradi posledic delovne nezgode, pri čemer pa bi bil upravičen do rente, če bi se izkazalo, da ne more dobiti dela, česar pa z ničemer ni izkazal. Poudariti tudi je, da je tožniku delovno razmerje prenehalo iz poslovnega razloga, ne pa zaradi invalidnosti. Tožnik je v pripravljalni vlogi sam navajal, da mu je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo dne 18. 12. 2009 zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, pri čemer pa sodnega varstva ni uveljavljal, torej ni podana vzročna zveza med škodnim ravnanjem tožene stranke in izgubo zaslužka, tako da mu renta ne pripada.

Sodišče je pravilno odločilo o stroških postopka, pri čemer je glede na podane pritožbene navedbe potrebno pojasniti, da sodišče odloča o stroških postopka upoštevaje uspeh v pravdi, kot to določata 154. in 155. člen ZPP in ni mogoče uspeha v pravdi deliti posebej na uspeh po temelju in na uspeh po višini. Zaradi navedenega je odločitev sodišča o stroških postopka pravilna.

Pritožbeno sodišče je tako pritožbe tožnika, prvotožene stranke in drugotožene stranke zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da pritožniki sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo niso uspeli. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP.