Jedro

Tožnik z uveljavljanjem zatrjevanih kršitev postopka in kršitev kazenskega zakona v zahtevi za varstvo zakonitosti, do katerih se je opredelilo že pritožbeno sodišče, nima verjetnih izgledov za uspeh.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za brezplačno pravno pomoč za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti v zadevi I K 25342/2013 Okrajnega sodišča v Novem mestu.

2. V obrazložitvi navaja, da je tožnik zaprosil za brezplačno pravno pomoč (BPP) zaradi vložitve zahteve za varstvo zakonitosti zoper sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu I K 35342/2013 z dne 4. 9. 2014, potrjeno s sodbo Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 35342/2013 z dne 7. 8. 2015. Ugotavlja, da tožnik ni izpolnil pogojev, ki jih določa 24. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), saj želi v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljati okoliščine, ki jih je uveljavljal že v pritožbi in ki jih je pritožbeno sodišče tudi upoštevalo ter se do njih opredelilo oz. želi zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti tudi zaradi okoliščin, ki nakazujejo na zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi česar tega izrednega pravnega sredstva sploh ni mogoče vložiti. Ob takšnem zaključku toženka ni presojala, ali tožnik izpolnjuje tudi finančni kriterij za dodelitev BPP, ki mora biti podan kumulativno.

3. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da dejstvo, da se je pritožbeno sodišče do določenih zatrjevanih kršitev opredelilo, še ne pomeni, da do kršitev dejansko ni prišlo. Poudarja, da Vrhovno sodišče RS izda veliko sodnih odločb v korist obdolžencev. Ugovarja, da se je toženka s takšnim stališčem postavila v vlogo Vrhovnega sodišča RS. Poudarja, da se je tožnik do vložitve pritožbe zagovarjal sam in ni imel strokovne pomoči, ki bi jo nedvomno potreboval. Navaja razloge, iz katerih meni, da je v postopku pred sodiščem prve stopnje prišlo do kršitve kazenskega zakonika in opozarja na neskladja med izjavami oškodovanke ter ostalih izvedenih dokazov, pri čemer meni, da gre pri tem za bistveno kršitev določb kazenskega postopka in ne za nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Meni, da ima z zahtevo za varstvo zakonitosti velik izgled za uspeh, zanj pa je tudi življenjskega pomena in ni nerazumna. Poudarja, da toženka niti ni jasno navedla, katerega pogoja iz 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) naj tožnik ne bi izpolnjeval oz. zakaj naj bi bila njegova prošnja na podlagi 24. člena ZBPP neutemeljena oz. nerazumna. Izpodbijane odločbe zato ni mogoče preizkusiti. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe ter vrnitev zadeve toženki v ponovno odločanje ter povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po presoji sodišča je odločitev organa pravilna in zakonita, organ pa je za svojo odločitev navedel pravilne in izčrpne razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja:

7. Res je, da iz izpodbijane odločbe izrecno ne izhaja, katerega pogoja iz 24. člena ZBPP tožnik ne izpolnjuje, pač pa je navedeno le, da tožnik ne izpolnjuje vsebinskega pogoja za dodelitev BPP, pri čemer je v odločbi izrecno citiran 24. člen ZBPP. Ne glede na navedeno pa sodišče meni, da navedena pomanjkljivost odločbe ne vpliva na odločitev, saj iz njene obtožitve jasno izhaja stališče toženke, da tožnikovo zahtevo zavrača, ker želi tožnik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljati razloge, ki jih glede na 420. člen Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ne more uveljavljati, iz česar izhaja, da toženka meni, da tožnik v zadevi nima verjetnih izgledov za uspeh.

8. ZBPP v prvem odstavku 24. člena določa, da se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako, da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Po tretjem odstavku navedene določbe se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi ji njen finančni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

9. Tožnik nima prav, ko meni, da se je organ pri odločanju o njegovi prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči, s tem, ko se je opredelil do vseh zatrjevanih kršitev, postavil v vlogo Vrhovnega sodišča RS in se opredelil do vseh zatrjevanih kršitev. Organ je opravil zgolj presojo upravičenosti dodelitve brezplačne pravne pomoči, ki mu jo nalaga 24. člen ZBPP in ki vedno vključuje ugotovitev, ali ima zadeva, v zvezi s katero se uveljavlja brezplačno pravno pomoč, verjeten izgled za uspeh in jo je razumno sprožiti. Taka presoja pa ne sme preseči pravnega standarda očitne nerazumnosti zadeve, ki je nedefiniran pravni standard, katerega vsebino je treba ugotavljati v vsakem primeru posebej (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS, X Ips 404/2012 z dne 13. 11. 2013).

10. Sodišče sodi, da v obravnavanem primeru organ za BPP ni presegel navedenega pravnega standarda. Organ za BPP je namreč upošteval okoliščine in dejstva v zadevi, v zvezi s katero je tožnik vložil prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči (1. alineja prvega odstavka 24. člena ZBPP) in sicer je upošteval razloge in okoliščine, ki jih je tožnik navajal v prošnji za dodelitev BPP, zaradi katerih je menil, da bo zahtevi za varstvo zakonitosti ugodeno, ter okoliščine in dejstva, ki izhajajo iz sodbe Višjega sodišča v Mariboru opr. št. IV Kp 35342/2013 z dne 7. 8. 2015. 11. Ugotovil je, da so bile vse okoliščine, ki jih je tožnik izpostavil kot razlog za vložitev izrednega pravnega sredstva, uveljavljene že v pritožbi in jih je pritožbeno sodišče tudi obravnavalo, ter se do njih tudi izrecno opredelilo. Tej ugotovitvi tožnik v tožbi izrecno ne ugovarja, pač pa se le ne strinja s presojo pritožbenega sodišča, da so neutemeljene.

12. Glede na peti odstavek 420. člena ZKP, ki določa, da se sme na kršitve iz prvega odstavka tega člena (kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena tega zakona, druge kršitve določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost odločbe) vložnik sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo, tudi po presoji sodišča tožnik z uveljavljanjem zatrjevanih kršitev postopka in kršitev kazenskega zakona v zahtevi za varstvo zakonitosti, do katerih se je opredelilo že pritožbeno sodišče, nima verjetnih izgledov za uspeh. Prav tako se sodišče strinja s toženko, da gre pri graji dokazne ocene sodišča prve stopnje, do katere se je prav tako opredelilo pritožbeno sodišče, za uveljavljanje razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga po drugem odstavku 420. člena ZKP z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.

13. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

14. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.