Jedro

Vprašanje, ali so izpolnjeni pogoji za (ne)priznavanje pravice do odbitka vstopnega DDV, je treba presojati v skladu z nacionalno zakonodajo in pravom EU.

Davčni zavezanec sme praviloma pri izračunu svoje davčne obveznosti odbiti vstopni DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da se DDV nanaša na dobavo blaga ali storitev od drugega davčnega zavezanca; 2. da ima davčni zavezanec ustrezen račun; 3. da gre za uporabo tega blaga ali storitev za namene njegovih obdavčenih transakcij; 4. da ne gre za goljufijo ali zlorabo sistema DDV, oziroma da davčni zavezanec ni vedel ali moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt višje v dobavni verigi. Na podlagi ugotovitev iz obrazložitve izpodbijane odločbe pa ni mogoče pritrditi zaključku prvostopenjskega organa, da tožnik ne izpolnjuje zakonsko predpisanih pogojev za uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV od omenjenega računa.

Izrek

Tožbi se delno ugodi in se odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Davčni urad Ljubljana DT 0610-524/2009-15-0803-57 z dne 24. 8. 2009 v točki I. izreka, v delu, ki se nanaša na DDV za junij 2008, odpravi in v tem obsegu vrne temu organu v ponoven postopek.

V preostalem delu se tožba zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Ljubljana (v nadaljevanju prvostopenjski organ) odločil, da se tožniku zaradi nepravilnosti pri obračunavanju in plačevanju davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) odmeri DDV za obdobje marec 2007, junij in oktober 2008 v skupni višini 86.173,34 EUR, s pripadajočimi obrestmi v znesku 6.223,98 EUR. Odmerjeni DDV in obresti v skupnem znesku 92.397,32 EUR morajo biti plačani v 30 dneh od vročitve odločbe. Po preteku tega roka se bodo zaračunale zamudne obresti in začel postopek davčne izvršbe (I. točka izreka). Ker so bile v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora (v nadaljevanju DIN) ugotovljene nepravilnosti, ki imajo za posledico višjo davčno obveznost, trpi po določbi petega odstavka 79. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) stroške davčnega postopka tožnik ter se tožniku priglašeni stroški ne priznajo (II. točka izreka). Iz III. točke izreka pa izhaja, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe. Iz obrazložitve izhaja, da je prvostopenjski organ pri tožniku opravil DIN DDV za obračunsko obdobje od 1. 3. do 30. 6. 2007, od 1. 6. do 30. 6. 2008 in od 1. 10. do 31. 10. 2008. O ugotovitvah je sestavil zapisnik z dne 15. 6. 2009, na katerega je tožnik podal pripombe, ki so obravnavane v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Težišče DIN je bilo na ugotavljanju upravičenosti uveljavljanja vstopnega DDV iz naslova pridobitve tovornih vozil, ki jih ima tožnik evidentirane med opredmetenimi osnovnimi sredstvi. Pri tem so bile ugotovljene nepravilnosti.

Nepravilnosti so bile ugotovljene pri nabavi novega tovornega vozila IVECO TRAKKER AD410T45 z nadgradnjo betonske črpalke SERMAC TWINMASTER + mešalec za beton. Kot pridobitelj tega vozila iz EU se kot prva v verigi nakupa in preprodaje do končnega kupca – to je tožnika, pojavlja družba A. d.o.o. Za navedeno družbo je bilo v postopku DIN ugotovljeno, da je „slamnata družba“, ki naj bi vozilo prefakturirala-prodala takoj družbi B. d.o.o. Tudi ta družba je poslovala kot „slamnata družba“, od nje pa naj bi vozilo kupil tožnik. Potek nakupa in preprodaje navedenega vozila in betonske črpalke je podrobno opisan v tabeli 1 na 6. strani prvostopenjske odločbe. Davčni organ opisuje okoliščine v zvezi z nabavo navedenega tovornega vozila z nadgradnjo betonske črpalke. Iz podatkov MRVL je razvidno, da je navedeno vozilo prvič registrirano v Sloveniji 25. 4. 2007, lastnik vozila je tožnik. Račun italijanskega dobavitelja se glasi na družbo A. d.o.o., stranka v postopku homologacije pa je bil tožnik. Tudi za nadgradnjo navedenega vozila – betonsko črpalko je italijanski dobavitelj izdal račun na družbo A. d.o.o. Iz podatkov MRVL je razvidno, da je vozilo prvič registrirano v Sloveniji 25. 4. 2007, lastnik vozila je tožnik, stranka v postopku homologacije je bil prav tako tožnik. Pri ugotavljanju dejanskega stanja je davčni organ upošteval podatke o mednarodni izmenjavi informacij, pridobljene od italijanske davčne uprave in ugotovitve iz DIN pri družbah A. d.o.o. in B. d.o.o., ki se pojavljata kot vmesni člen v verigi preprodaje in nakupa. Družba B. d.o.o. naj bi omenjeno vozilo prodala tožniku 22. 3. 2007 za 88.233,33 EUR in na ta znesek obračunala DDV v znesku 17.646,67 EUR, ki ga ni plačala. Betonsko črpalko naj bi družba B. prodala tožniku 22. 3. 2007 za 111.833,33 EUR, obračunan DDV na računu znaša 22.366,67 EUR. Tožnik je uveljavljal vstopni DDV po omenjenih dveh računih družbe B. d.o.o. v skupni višini 40.013,34 EUR. Davčni organ opisuje okoliščine glede poslovanja omenjenih dveh družb in zaključuje, da so posli prodaje navedenega vozila in betonske črpalke dejansko potekali preko tožnika in direktorja tožnika. Tudi iz uradnih podatkov davčnega organa PSO (baza homologiranih vozil) je razvidno, da je bila za obe vozili stranka v postopku homologacije 20. 4. 2007 tožnik, kar kaže na to, da je dejanski pridobitelj iz EU tožnik. Družbi A. d.o.o. in B. d.o.o. sta le navidezna dobavitelja vozil in predstavljata ekonomsko nepotrebna posrednika, računi, ki sta jih omenjeni družbi izdali, so fiktivni. Davčni organ se sklicuje na 62. in 63. člen Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1), iz katerih izhaja kdaj ima davčni zavezanec pravico do odbitka vstopnega DDV. V navedeni zadevi ti pogoji niso izpolnjeni. Pri svojem zaključku se davčni organ sklicuje na tretji odstavek 74. člena ZDavP-2, po katerem navidezni pravni posli ne vplivajo na obdavčenje. Posledično tožnik kot kupec nima pravice uveljavljati vračila DDV od omenjenega vozila in betonske črpalke v višini 40.013,34 EUR. Tožnikove pripombe davčni organ zavrača in se sklicuje na objektivne okoliščine, ki jih navaja in na podlagi katerih zaključuje, da je tožnik vedel ali bi moral vedeti, da z nakupom sodeluje pri transakciji, ki je del utaje DDV.

Davčni organ je ugotovil nepravilnosti tudi pri nabavi tovornega vozila MERCEDES BENZ Actros 1846 LS in priklopnika SCHWARZMUELLER HKS 3/E-S2, ki sta v lasti in registrirani na C. s.p. že od nabave dalje, to je od avgusta oziroma novembra 2006. V postopku je bilo ugotovljeno, da naj bi navedeni vozili tožnik kupil od družbe D. d.o.o., ki je izdala dva računa: - račun z dne 13. 10. 2008 za prodajo navedenega tovornega vozila, osnova je 45.500,00 EUR, obračunan DDV v višini 9.100,00 EUR, vrednost računa z DDV je 54.600,00 EUR; - račun z dne 15. 10. 2008 za prodajo navedenega tovornega priklopnega vozila, osnova je 25.300,00 EUR, obračunan DDV je 5.060,00 EUR, vrednost z DDV je 30.360,00 EUR. V postopku je bilo na podlagi ugotovitev v zvezi z navedenima voziloma (stran 12 in 13 izpodbijane odločbe) zaključeno, da sta računa, ki ju je izdala družba D. d.o.o. fiktivna ter da gre za navidezne posle, z namenom pridobiti davčno ugodnost. Zato davčni organ tožniku vstopnega DDV od navedenih dveh računov v skupni višini 14.160,00 EUR ni priznal. Davčni organ je nadalje ugotovil nepravilnosti pri nabavi tovornega vozila IVECO TRAKKER 33 450 in mešalca z črpalko za beton. Tožnik je davčnemu organu predložil račun družbe E. d.o.o. z dne 10. 6. 2008, cena brez DDV znaša 160.000,00 EUR, obračunan DDV v višini 32.000,00 EUR, vrednost skupaj z DDV v višini 192.000,00 EUR. Kot kupca oziroma prodajalca se v verigi preprodaje vozila pojavita najprej družba F. d.o.o. in nato družba G. d.o.o. Družba E. d.o.o. je izdala 10. 6. 2009 račun tožniku, vrednost vozila je enaka vrednosti po računu družbe G. d.o.o., cena brez DDV znaša 160.000,00 EUR, obračunan DDV znaša 32.000,00 EUR, vrednost skupaj z DDV pa znaša 192.000,00 EUR. Davčni organ opisuje značilnosti družb G. d.o.o in F. d.o.o. (stran 16 izpodbijane odločbe), preko katerih so bili speljani navidezni pravni posli. Družba F. d.o.o., ki ni bila več zavezanec za DDV, je izdala račun družbi G. d.o.o., z DDV, za prodajo vozila v maju 2008. Ta si je DDV odbijala, čeprav ga ne bi smela, hkrati pa je takoj izdala račun za isto vozilo družbi E. d.o.o., vendar za znanega kupca, to je tožnika. Davčni organ zato tožniku ni priznal vstopnega DDV za navedeno vozilo v znesku 32.000,00 EUR po računu E. d.o.o. Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja in se na njegove ugotovitve v celoti sklicuje, tožnikovo pritožbo pa zavrača. Tožnik v tožbi navedeno odločitev izpodbija, ker meni, da je nepravilna in nezakonita, tožniku pa so bile kršene temeljne pravice, ker se davčni organ ni izjasnil o pripombah, ki jih je tožnik podal najprej v pripombah na zapisnik, nato pa še v pritožbi. V izpodbijani odločbi se navajajo posamezne zakonske določbe in tudi nekaj primerov odločitev Upravnega in Vrhovnega sodišča ter celo odločitve Sodišča Evropske skupnosti. Vendar je dejansko stanje v konkretnem primeru drugačno in bi morala biti tudi odločitev davčnega organa drugačna in v korist tožnika. V vseh navedenih primerih je bilo poudarjeno, da mora iz objektivnih dejavnikov izhajati, da je oziroma, da bi moral davčni zavezanec vedeti, da je bil cilj spornih transakcij pridobitev davčne ugodnosti ali da gre celo za objektivne elemente za goljufijo. V konkretni zadevi ni šlo za fiktivne posle, vsaj kar se tiče tožnika. Zanj so bili sklenjeni posli z realizacijo prevzema vozil in s plačilom na račun prodajalca popolna realnost. Tožnik je pri družbah, ki so neposredno poslovale z njim, preveril ID številke, drugih podatkov, ki bi kazali na to, da so MT, ni bilo mogoče ugotoviti oz. preveriti. Ne strinja se z zaključkom davčnega organa, da naj bi bili obravnavani posli nabave vozil navidezni. Vozila so bila dejansko prevzeta, izvedena so bila plačila, vključno z obračunanim DDV. Takšni posli zato ne morejo biti navidezni. Tožnik ni bil stranka v postopkih, kjer naj bi se ugotavljalo in na koncu zaključilo, da naj bi bili v odločbah navedeni subjekti „missing traderji“ (v nadaljevanju MT). Zaključki, ki jih je v predmetni zadevi naredil davčni organ, so popoln konstrukt. Tudi, če je bilo s strani tožnika kot fizične osebe najprej vzpostavljeno komuniciranje z določenim subjektom v tujini, to ne more biti osnova za očitek, da naj bi šlo za fiktivne posle ali fiktivne račune. Tožnik meni, da gre za odločanje brez ustreznih razlogov, kar je v nasprotju z ustavno varovanimi temeljnimi načeli. Tožnik tudi nasprotuje trditvi v izpodbijani odločbi, da naj bi si tožnik pridobil neko korist. Po mnenju tožnika je izpodbijana odločba grob poseg v osnovna pravila glede pravne varnosti. Na srečo se je to tudi ustrezno zakonsko spremenilo s 1. 1. 2010, vendar pa tudi ta sprememba pojasnjuje in dokazuje, da to vprašanje ni bilo ustrezno urejeno. Vse, kar ni bilo prej ustrezno urejeno, pa je treba razlagati v korist davčnega zavezanca. Tožnik nasprotuje tudi plačilu obresti. Predlaga, da sodišče po izvedeni glavni obravnavi tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek, podrejeno pa predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo spremeni tako, da tožniku ne odmeri dodatnega DDV. V obeh primerih pa zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožnikove tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve drugostopenjskega organa ter predlaga zavrnitev tožbe.

K I. točki izreka: Tožba je utemeljena v delu, v katerem je tožniku odmerjen DDV za junij 2008 v višini 32.000,00 EUR z obrestmi v višini 1.825,03 EUR. Gre za plačilo DDV, ki ga je tožnik uveljavljal na podlagi računa za nabavo tovornega vozila in mešalca s črpalko za beton z dne 10. 6. 2008, ki ga je tožniku izdala družba E d.o.o. Pravica do odbitka vstopnega DDV je v zadevah, kot je obravnavana, vezana na pogoje, ki jih z zakonom predpisuje slovenska nacionalna zakonodaja in pravo EU. Davčni zavezanec sme praviloma pri izračunu svoje davčne obveznosti odbiti vstopni DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da se DDV nanaša na dobavo blaga ali storitev od drugega davčnega zavezanca; 2. da ima davčni zavezanec ustrezen račun; 3. da gre za uporabo tega blaga ali storitev za namene njegovih obdavčenih transakcij; 4. da ne gre za goljufijo ali zlorabo sistema DDV, oziroma da davčni zavezanec ni vedel ali moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt višje v dobavni verigi.

ZDDV-1 v prvem odstavku 63. člena določa da ima davčni zavezanec pravico, da od DDV, ki ga je dolžan plačati, odbije DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal pri nabavah blaga oziroma storitev, če je to blago oziroma storitve uporabil oziroma jih bo za namene svojih obdavčenih transakcij in sicer DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal v Sloveniji za blago ali storitve, ki mu jih je ali mu jih bo dobavil drug davčni zavezanec (tč.a prvega odstavka 63. člena ZDDV-1). Za uveljavljanje pravice do odbitka DDV mora imeti davčni zavezanec račun, izdan v skladu z 81. do 84. členom ZDDV-1 (67. člen ZDDV-1). Takšna ureditev izhaja tudi iz določb Šeste Direktive Sveta 77/388/EGS z dne 17. maja 1977 s spremembami (v nadaljevanju Šesta direktiva) in določb Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. 11. 2006, (ki je zamenjala Šesto direktivo, v nadaljevanju Direktiva 2006/12), ki jih je Republika Slovenija prenesla v določbe ZDDV in ZDDV-1. Pravica do odbitka vstopnega DDV je vezana na predpisane pogoje, kot to izhaja iz 9. točke te obrazložitve. Med osnovnimi pogoji za priznavanje pravice do odbitka vstopnega DDV na podlagi prejetih računov je dobava blaga oziroma oprava storitev (1. pogoj v 9. točki te obrazložitve). Iz izpodbijane odločbe ni razvidno, da bi bilo v predmetni zadevi sporno, da dobava vozila, glede katerega je bil izdan predmetni račun, ne bi bila opravljena. Prav tako iz izpodbijane odločbe ni razvidno, da ne bi bila izpolnjena 2. in 3. pogoj iz 9. točke te obrazložitve (da ima tožnik ustrezen račun, da gre za uporabo tega blaga za namene tožnikovih obdavčenih transakcij). Pri presoji ali je izpolnjen 4. pogoj iz 9. točke te obrazložitve (tožnikov subjektivni element), pa je iz izpodbijane odločbe razvidno, da se je davčni organ ukvarjal predvsem z vprašanjem, ali sta pri dobavi predmetnega vozila res sodelovali družba F. d.o.o. in družba G. d.o.o. Ob ugotovitvi, da sta omenjeni družbi delovali navidezno, je zaključil, da sta bili omenjeni družbi nepotrebna posrednika in posli, ki naj bi jih opravili navedeni družbi, navidezni. Ker družba G. d.o.o., ki je izdala račun družbi E. d.o.o., po ugotovitvi davčnega organa ni opravila navedene dobave, davčni organ zaključuje, da tudi tožnik ne more uveljavljati pravice do odbitka DDV od računa, ki mu ga je izdala družba E. d.o.o. Sklicuje se na okoliščine na strani družb F. d.o.o. in G. d.o.o., iz katerih izhaja, da je bila družbi F. d.o.o. že 30. 6. 2007 odvzeta identifikacijska številka za namene DDV ter da je omenjena izdala račun družbi G. d.o.o. (ki je imela identifikacijsko številko za namene DDV), katera pa je poslovala izključno z namenom prikrivanja dejanskih poslovnih dogodkov. Nadalje se sklicuje na osebo, ki je delovala v ozadju navedenih dveh družb, kar naj bi kazalo na neposredno povezavo med omenjenima družbama. Glede tožnika pa davčni organ ugotavlja, da je večino tovornih vozil, ki jih ima evidentirane med osnovnimi sredstvi, iz EU pridobil sam, brez posrednikov, zaradi česar zaključuje, da ni logično, da je v primerih nabave tovornih vozil, opisanih v tem inšpekcijskem nadzoru, potreboval posrednike.

Po presoji sodišča na podlagi zgoraj navedenih ugotovitev zaključek davčnega organa, da tožnik nima pravice do odbitka vstopnega DDV od računa, ki mu ga je izdala družba E. d.o.o., ni pravilen. Iz navedenih ugotovitev namreč ne izhaja, da naj bi bil posel med družbo E. d.o.o. in tožnikom navidezen in tudi ne izhajajo objektivne okoliščine na strani tožnika, ki katerih naj bi izhajalo, da je sodeloval pri davčni goljufiji. Kot že pojasnjeno, je tožniku mogoče pravico do odbitka zavrniti v primeru, če ne izpolnjuje katerega od pogojev, navedenih v 9. točki te obrazložitve. Po presoji sodišča pa na podlagi ugotovitev iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni mogoče pritrditi zaključku prvostopenjskega organa, da tožnik ne izpolnjuje zakonsko predpisanih pogojev za uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV od omenjenega računa. V tem delu izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, zaradi česar je sodišče odločitev v navedenem delu odpravilo in v tem obsegu vrnilo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek. Sodišče je v navedenem delu izpodbijano odločbo opravilo na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ter v skladu s tretjim odstavkom, ob upoštevanju četrtega in petega odstavka istega člena, zadevo v odpravljenem delu vrnilo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek.

K II. točki izreka: V preostalem delu tožba po presoji sodišča ni utemeljena in je izpodbijana odločba v preostalem delu pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi prvostopenjskega organa in tožene stranke v navedenem delu strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

Sodišče meni, da je pravilna odločitev prvostopenjskega organa, ki je tožniku odmeril DDV za marec 2007 v višini 40.013,34 EUR in pripadajoče obresti. Gre za DDV, ki ga je tožnik uveljavljal kot vstopni DDV od dveh računov, ki jih je tožniku izdala družba B. d.o.o. in ki se nanašata na dobavo vozila Iveco (prvi račun) in dobavo betonske črpalke (drugi račun). Iz ugotovitev prvostopenjskega organa izhaja, da sta bili navedeni vozili dobavljeni s strani italijanskega dobavitelja preko družbe A. d.o.o., kateri je italijanski dobavitelj izstavil računa. Družba A. d.o.o. je računa za navedeni vozili prefakturirala družbi B. d.o.o., ki pa je računa za dobavo navedenih vozil izstavila tožniku. V postopku je bilo ugotovljeno, da sta družbi A. d.o.o. in B. “slamnati družbi”, ki sta posle opravljali le navidezno, ter izdajali fiktivne račune, z namenom pri pridobitelju uveljavljanja pravice do odbitka vstopnega DDV, čeprav sami zaračunanega DDV nista plačevali. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je opisano poslovanje, ki je nazorno prikazano v tabeli 1 na 6. strani prvostopenjske odločbe, navidezno, zaradi česar tožnik od računov, ki mu jih je izdala družba B. ni upravičen do odbitka vstopnega DDV. Z navedenim zaključkom prvostopenjskega organa pa se strinja tudi sodišče. Na zgoraj navedeni zaključek napotuje ugotovitev, da je C. s.p., katerega ista fizična oseba je direktor tožnika, 15. 1. 2007 pri italijanskemu podjetju naročil novo vozilo Iveco. C. s.p. je zanj plačal depozit v višini 10.000 EUR dne 20. 1. 2007, prodajalec pa mu je izdal račun, ki je bil dne 5. 4. 2007 storniran na podlagi dobropisa tega italijanskega dobavitelja. Istega dne je italijanski dobavitelj izdal račun družbi A. d.o.o. za isto vozilo, ki je bilo skupaj z nadgradnjo tega vozila betonske črpalke in mešalca za beton registrirano prvič v Sloveniji 25. 4. 2007 na ime tožnika. V obeh primerih se je račun italijanskega dobavitelja glasil na družbo A. d.o.o., čeprav je bil stranka v postopku homologacije tožnik. V postopku je bilo tudi ugotovljeno, da ne glede na to, da je družbi A. d.o.o. bil izdan račun št. 144/A z dne 5. 4. 2007 s strani italijanskega prodajalca, je družba A. d.o.o. za vozilo Iveco izdala račun z dne 21. 3. 2007 družbi B. d.o.o., čeprav za isto ceno, družba B. pa je nato 22. 3. 2007 prodala vozilo tožniku. Sodišče se strinja z zaključki prvostopenjskega in drugostopenjskega organa, da po povedanem obstojajo določene nelogičnosti ter da prodaja navedenih vozil ni bila mogoča na način, kot je izkazan pri tožniku. Tožnik, za katerega je bilo v postopku ugotovljeno, da je bil direktni naročnik omenjenega tovornega vozila, je navedeno vozilo kupil preko dveh preprodajalcev, pri čemer je prvi preprodajalec vozilo prodal drugemu preprodajalcu še preden je prejel sam račun od italijanskega kupca.

Po pravu EU in nacionalnem pravu je v primerih, kot je obravnavani, relevantno, ali je davčni zavezanec, ki uveljavlja pravico do odbitka, sporne dobave po izstavljenih računih dejansko opravil sam, ali s pomočjo drugih gospodarskih subjektov (podobno tudi SEU v zadevi C-324/11, Toth, točka 47). Iz obrazložitve prvostopenjske odločbe izhaja, da se tožniku očita, da so posli prodaje vozil Iveco in betonske črpalke potekali preko tožnika ter oseb, ki so delovale v ozadju družb A. d.o.o. in B. d.o.o. (tožnik je bil naročnik vozila in dejanski pridobitelj vozila iz EU, sam je opravil homologacijo). Z navedenimi ugotovitvami davčnega organa pa se strinja tudi sodišče. Pri tem sodišče zavrača tožnikove ugovore, da tudi, če je bilo s strani tožnika kot fizične osebe najprej vzpostavljeno komuniciranje z določenim subjektom v tujini, to ne more biti osnova za očitek, da naj bi šlo za fiktivne posle ali fiktivne račune. Navedena okoliščina je namreč zgolj ena od okoliščin konkretnega primera. Ob povezavi vseh ugotovljenih objektivnih okoliščin na strani tožnika v zaključeno celoto, pa tudi po presoji sodišča ne more biti dvoma, da je tožnik kot prejemnik računov od družbe B. d.o.o. vedel, da sodeluje pri davčni goljufiji in da zato ni upravičen do odbitka vstopnega DDV od navedenih računov.

Prav tako je po presoji sodišča pravilna tudi odločitev, s katero je tožniku odmerjen DDV za oktober 2008 v višini 14.160,00 EUR in pripadajoče obresti. Gre za DDV, ki ga je tožnik uveljavljal kot vstopni DDV od dveh računov, ki jih je tožniku izdala družba D. d.o.o. in ki se nanašata na prodajo dveh vozil. Prvi račun z dne 13. 10. 2008 se nanaša na prodajo tovornega vozila Mercedes benz Actros, drugi račun z dne 15. 10. 2008 pa se nanaša na prodajo tovornega priklopnega vozila. V postopku je bilo ugotovljeno, da sta bili navedeni vozili že avgusta oz. novembra 2006 od nabave dalje registrirani na ime C. s.p.. Slednji je vozili prodal 13. 10. 2008 družbi H. d.o.o. v skupni višini 2.000,00 EUR in obračunanim DDV v višini 400,00 EUR kot karambolirani vozili. Družba H. d.o.o. je vozili istega dne, to je 13. 10. 2008 prodala družbi D. d.o.o. po isti ceni, ta pa je tega dne oz. še dne 15. 10. 2008 (priklopno vozilo) prodala tožniku, vendar po bistveno višji ceni in sicer 54.600,00 EUR ter 30.360,00 EUR z DDV. Tožnik je v pripombah na zapisnik predložil še en račun za preprodajo vozil z dne 13. 10. 2008 od družbe I. d.o.o., izdan družbi D. d.o.o. kot kupcu. Davčni organ je v postopku ugotovil, da dejansko prodaja ni bila izvršena preko teh dveh družb. Nadalje je ugotovil, da je tožnik šele 11. 5. 2009, ko je pri njem potekal že inšpekcijski nadzor, registriral navedeni vozili na svoje ime (J. d.o.o.). Sodišče se strinja z ugotovitvami prvostopenjskega in drugostopenjskega organa, da je nenavadno, da se je na dan 13. 10. 2008 odvilo več poslovnih dogodkov v zvezi s prodajo istega tovornega vozila, tako, da je obe vozili najprej prodal C. s.p. družbi H. d.o.o.. Obe vozili je istega dne prodala družba I. d.o.o. (ki bi ju morala prej kupiti od družbe H. d.o.o. tudi tega dne) družbi D. d.o.o., ki je nato vozilo tega dne, priklopno vozilo pa 15. 10. 2008, prodala tožniku. Sodišče se strinja z nadaljnjimi ugotovitvami davčnega organa, da je nenavadno, da sta bili tega dne vozili ob prvi prodaji poškodovani in vredni skupaj samo 2.400,00 EUR ter da jim je ob vseh nadaljnjih prodajah istega dne (13. 10. 2008) vrednost narasla na 79.440,00 EUR z DDV oziroma na 54.600,00 EUR z DDV (samo za tovorno vozilo Mercedes Benz Actros). Tožnik pa v postopku ni predložil nobene dokumentacije o tem, da je bilo vozilo tega dne tudi popravljeno. Zaradi opisanega je tudi po presoji sodišča pravilen zaključek prvostopenjskega in drugostopenjskega organa, da dejansko poslovni dogodki niso mogli potekati na opisan način (nelogičnosti pri poteku poslovnih dogodkov in njihovem vrstnem redu, kupnini za vozila...). Na podlagi ugotovitev prvostopenjskega in drugostopenjskega organa, ki so navedene v izpodbijanih odločbah, je utemeljen zaključek, da je bil tožnik, ki je aktivno sodeloval pri opisanih poslovnih dogodkih tudi kot povezana oseba (C. s.p.), vedel oziroma moral vedeti, da je transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo izdajatelja računa. S tem pa za priznanje pravice do odbitka vstopnega DDV od omenjenih dveh računov ni izpolnjen 4. pogoj iz 9. točke te obrazložitve, to je tožnikova dobrovernost. Zato tožnik ni upravičen do odbitka vstopnega DDV od računov, ki jih je tožniku za navedeni vozili izdala družba D. d.o.o. Sodišče zavrača tožnikove ugovore, da so bile tožniku v postopku kršene temeljne pravice. Tožnik je v postopku sodeloval, vročen mu je bil zapisnik o postopku DIN, nanj je dal tudi pripombe, na katere je davčni organ odgovoril v izpodbijani odločbi. Tudi iz prakse Sodišča EU (v nadaljevanju SEU) izhaja, da je mogoče pravico do odbitka DDV zavrniti v primerih, če se na podlagi objektivnih okoliščin dokaže, da je naslovnik računa vedel oziroma bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo izdajatelja računa ali drugega gospodarskega subjekta višje v dobavni verigi (sodba SEU v združeni zadevi C-439/04 in C-440/04, Axel Kittel). Ni v nasprotju s pravom EU od subjekta zahtevati, da ravna tako, kot se lahko od njega razumno zahteva, da se prepriča, da transakcija, ki jo bo opravil, ni del davčne utaje (sodba SEU C-409/04, Teleos in drugi). Sodišče meni, da zahteva po razumnem ravnanju davčnih zavezancev, ki pri njihovem poslovanju predpostavlja potrebno skrbnost, ne more predstavljati prevelike zahteve na strani davčnih zavezancev, ki iz naslova takega poslovanja uveljavljajo pravico do odbitka DDV. Z razumnim ravnanjem (v smislu dobrega gospodarja) namreč slednji zagotovijo, da njihove transakcije ne bodo del goljufije drugega trgovca. Tako ravnanje je po presoji sodišča nujno potrebno za preprečevanje davčnih utaj, zahteva po takem ravnanju pa ne predstavlja več od tistega, kar je v takih primerih nujno potrebno. Tudi iz sodb EU (npr. C-255/02) izhaja, da je treba Šesto direktivo razlagati tako, da nasprotuje pravici davčnega zavezanca, da odbije plačani vstopni davek, kadar transakcija, na kateri temelji ta pravica, pomeni zlorabo. Ker so v navedeni zadevi za zakonitost presojane odločitve odločilne okoliščine, ki so pojasnjene v tej sodbi, sodišče kot nerelevantne zavrača tožnikove ugovore, ki se nanašajo na ugotovljene okoliščine na strani družb, glede katerih je ugotovljeno, da so MT. Zato so nerelevantni tožnikovi ugovori, da tožnik ni sodeloval kot stranka v postopkih, v katerih se je ugotavljajo, da so navedeni subjekti MT. Sodišče prav tako zavrača tožnikove ugovore, ki se nanašajo na obveznost plačila obresti. Podlaga za to je 95. člen ZDavP-2, ki določa, da v primeru, ko davčni organ v postopku davčnega nadzora ugotovi davčno obveznost, se za čas od poteka roka za plačilo davka do izdaje odločbe obračunajo obresti po medbančni obrestni meri za ročnost enega leta, v višini, ki je veljala na dan poteka roka za plačilo davka.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba v delu, ki se nanaša na dodatno odmero DDV za marec 2007 in oktober 2008, pravilna in zakonita, je sodišče tožbo v tem delu zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je odločalo na nejavni seji na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, saj v zadevi niso sporna dejstva in okoliščine, ki jih je davčni organ ugotovil v postopku, ampak se tožnik ne strinja s sklepanjem davčnega organa o pomenu teh dejstev in okoliščin.

Če sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, se tožniku, v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu, prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Tožnik je po drugem odstavku 3. člena Pravilnika upravičen do povračila stroškov v višini 350,00 EUR, ob upoštevanju 20% DDV pa je upravičen do povračila stroškov postopka v skupni višini 420,00 EUR.