Jedro

Če stiki pomenijo za otroka hudo čustveno obremenitev, je s stališča strokovnega duševnega ravnovesja in s tem njegovih splošnih koristi primerneje, da stikov z očetom v tem trenutku nima.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožencu odvzelo pravico do osebnih stikov z mladoletno hčerko T. in mu naložilo plačevanje mesečne preživnine, kot je bila določena s sodno poravnavo pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani v znesku 213,06 EUR ter pri tem zavrnilo zahtevek tožnice na zvišanje in zahtevek toženca na znižanje mesečne preživnine. Hkrati je odločilo, da vsaka od pravdnih strank krije svoje stroške postopka.

Zoper odločitev o stikih in preživnini se toženec pravočasno pritožuje brez formalne opredelitve pritožbenih razlogov. Predlaga, da o zadevi odloča višje sodišče v nekem drugem kraju, v primeru ponovnega sojenja na prvi stopnji pa zahteva drugo sestavo senata. V zvezi z odločitvijo o višini preživnine graja ugotovitve o mesečnih potrebah mladoletne hčerke in meni, da med potrebne stroške ne sodijo tisti, povezani s počitnicami in šolo v naravi, ki ni del obveznega šolskega programa. Tudi računalnik in mobilni telefon sta za otrokovo zdravje in razvoj kvečjemu škodljiva. Glede svojih prihodkov pove, da je v celem letu zaslužil 1.838,70 EUR, stroške bivanja pa ima med 430 do 500,00 EUR mesečno. Opozarja, da je brezposeln zaradi gospodarske krize, kar je splošno znano. Veliko denarja je porabil tudi za odvetnika in izvedence, sodnica pa mu teh stroškov noče vrniti. Res mu je bivša žena izplačala nekaj iz skupnega premoženja, a tega denarja ni več. Ob takšnem stanju je ogroženo njegovo temeljno preživetje, višina preživnina pa ni skladna z njegovimi zmožnostmi. Zato vztraja pri znižanju preživnine, še posebej, ker je hčerka prenehala obiskovati šolo klavirja in baleta, z materino podporo pa tudi ne obiskuje več verouka. Opozarja tudi, da si je otrokova mati doslej prisvajala preživnino in mu jo mora za mesece julij v letu 2003, 2004 in 2005 tudi vrniti v znesku 600,00 EUR. Toženec izpodbija tudi odločitev o stikih in sodišče bi moralo prisiliti mater k prenehanju zlorabe roditeljstva, zato naj ti potekajo vsak drugi konec tedna ter polovico počitnic. Dokler pa hčerka ne bo sama pričela prihajati k njemu, naj hodi namesto tega k njegovim staršem. Sodišču očita, da je v tej zvezi nekritično sledilo materi, sodnica pa ji je namerno pri tem pomagala. Iz njenih zapisov izhaja, da je sodnica pritrjevala hčerki, da je otrok enak očetu. V skladu z naravnim pravom pa je, da je otrok podrejen očetu in materi in jima je dolžan pokornost. Sodišče pa zapiše, da bi moral oče spremeniti svoje ravnanje, kar je v nasprotju z naravnim pravom in ustavno zavarovano vzgojno vlogo. Sam sebe ocenjuje kot očeta z velikim O, sodnica pa skuša problematizirati njegovo dobro vzgojo. Sicer verjame, da je hčerko strah priti k njemu, ker bo nekoč morala razložiti svoje početje in jo opozarja na vsebino božjih zapovedi. Graja tudi izdelek sodnih izvedenk in jima očita udbovske metode kot tudi postopanje sodnice, ki se je iz njega norčevala. V nadaljevanju pa predlaga, da se predsednico senata sodišča prve stopnje kaznuje zaradi kaznivega dejanja kršitve enakopravnosti, ji očita pristranost in montiranost celotnega procesa in se pri tem sklicuje na vsebino spisa.

Pritožba je bila v skladu s 1. odstavkom 344. člena ZPP vročena tožeči stranki, ki odgovora na pritožbo ni podala.

Pritožba ni utemeljena.

Glede odločitve o stikih mladoletne hčerke s tožencem: Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) v 5. odstavku 106. člena določa, da lahko sodišče pravico do stikov med otrokom in staršema odvzame ali omeji samo, če je to potrebno zaradi varovanja otrokove koristi. Stiki niso v otrokovo korist, če pomenijo za otroka psihično obremenitev ali če se sicer z njimi ogroža njegov telesni ali duševni razvoj. Sodišče lahko odloči, da se stiki izvršujejo pod nadzorom tretje osebe ali da se ne izvajajo z osebnim srečanjem in druženjem, ampak na drug način, če sicer ne bi bila zagotovljena otrokova korist. Sicer pa ima glede na določbo 1. odstavka 106. člena ZZZDR otrok pravico do stikov z obema staršema, oba starša pa imata pravico do stikov z otrokom. S stiki se zagotavljajo predvsem otrokove koristi. ZZZDR torej dopušča odvzem pravice staršev do stikov z otrokom, vendar je treba poudariti, da gre za skrajni ukrep, ki se izvede le v tistih izjemnih primerih, ko zanj obstaja utemeljen razlog. Le zelo tehtni razlogi, bodisi na strani otroka ali staršev, narekujejo tak poseg v starševsko pravico, med drugim je seveda lahko tudi primer, ko otrok sam zavrača stike z enim od staršev.

Pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne zaključke prvostopenjskega sodišča, da je v otrokovo korist, da se zaenkrat stiki med njim in očetom ne vzpostavijo. Glede tega zaključka ima izpodbijana sodba jasne in izčrpne razloge, prvostopenjsko sodišče je ocenilo zbrane dokaze, predvsem pa zaslišanje strank in vsebino razgovora predsednice senata z mladoletno T. in pri tem pravilno ocenilo, da stiki trenutno spravljajo otroka v emocionalno stisko ter strah in zanj niso vzpodbudni. Ker za mladoletno deklico, ki je dopolnila 13 let, stiki pomenijo hudo čustveno obremenitev, pritožbeno sodišče sprejema oceno sodišča prve stopnje, da je s stališča otrokovega duševnega ravnovesja in s tem njegovih splošnih koristi primerneje, da stikov z očetom mladoletna hčerka T. v tem trenutku nima. Takšna ugotovitev izhaja predvsem iz vsebine razgovora mladoletne deklice s sodnico, ki jo je pritožbeno sodišče preverilo in ugotovilo, da jo je sodišče prve stopnje pravilno povzelo. Tudi pri ureditvi osebnih stikov je treba upoštevati otrokovo mnenje, če je sposoben razumeti njegov pomen in posledice (7. odstavek 106. člena ZZZDR). Mladoletna T. je v občutljivem obdobju odraščanja, v katerem je njeno mnenje pomembno, vendar ne nujno odločilno in to v primerih, če za odklanjanje stikov ni utemeljenih razlogov. Vendar pa je potrebno poudariti, da je ravno tiste zamere oz. način vedenja toženca, ki ga mladoletna T. zatrjuje ob dosedanjih stikih, slednji vztrajno izkazoval tudi tekom tega postopka. Da je mladoletna hčerka do toženca kot očeta zaenkrat tako globoko odklonilna, gre iskati ravno v njegovih izredno togih stališčih glede vzgoje in v zunanjih manifestacijah njegovega vedenja, ki je izrazito konfliktno, kar mladoletno deklico nedvomno spravlja v neugoden položaj. Ravno vsebina zapisnikov o glavnih obravnavah potrjuje ugotovitve izvedenk klinične psihologije N. H. in psihiatrinje dr. M. F., da gre pri tožencu za osebnost, ki je v komunikaciji z drugimi manj prilagodljiva, vztraja pri svojih togih vzgojnih pogledih ter ob povečani anksioznosti in opozicionalnosti hitro pride v konflikten odnos z okolico. Tudi dekličino videnje posameznih dogodkov z očetom, izraženo v zapisniku o razgovoru s sodnico, povsem potrjuje zgoraj opisane značajske lastnosti toženca. Odklonilnost hčerke tako izhaja povsem iz njenega lastnega čutenja in zaznavanja, ne pa iz morebitnega vpliva tožnice kot matere. Ta je nasprotno, hčerko celo vzpodbujala k stikom, dokler ni zaznala njene obremenjenosti s stiki, prav tako pa skrbi tudi za stike s starši toženca in drugim sorodstvom. Da je temu tako, je to izrecno ugotovila tudi sodna izvedenka N. H., ki navaja, da ni prav nobenih znakov, da bi tožnica kakor koli negativno vplivala na odklanjanje stikov mladoletne T. s tožencem. Ravno zaradi čustvenega odziva mladoletne hčerke na odnos očeta do nje, ki je docela netoleranten in brez razumevanja do njenih potreb (npr. glede oblačenja, druženja z vrstniki,...), pa tudi konflikten do širše okolice, stiki mladoletno hčerko spravljajo v emocionalno stisko in si jih ne želi. Osrednja osebnost do stikov pa je ravno otrok in njegova konkretna korist je najvišje in odločilno merilo za vse odločitve v zvezi s stiki. V tem hipu je tudi po oceni pritožbenega sodišča odklonilni odnos pri mladoletni hčerki psihološko trdna realnost, zato pritrjuje oceni sodišča prve stopnje, da je njeno trenutno subjektivno doživljanje stikov z očetom negativno do te mere, da bi se zanikanje njenih želja sprevrglo v kaznovanje otroka, kar pa bilo v nasprotju z navedenim osnovnim merilom za odločanje. Pritožbeno sodišče tako meni, da bi bila v dani situaciji določitev stikov ob neupoštevanju jasno izraženih želja in hotenj otroka, ta le objekt ravnanja oblasti, ne da bi bila izkazana objektivna korist zanjo. To potrjujejo tudi ugotovitve, da je mladoletna hčerka pravdnih strank v zadnjem obdobju, ko z očetom nimata stikov (in jih ta tudi ne inicira) bolj sproščena in umirjena, v šoli pa zelo uspešna. Obširne pritožbene navedbe, v katerih je toženec kritičen le do ravnanj sodišča in tožnice, svoja ravnanja pa odslikava nerealno in se ocenjuje za najboljšega očeta z zdravimi vzgojnimi prijemi, pa v ničemer ne omajajo sprejete odločitve, temveč nasprotno, le še utrjujejo njeno pravilnost. Seveda pa gre tožencu pojasniti, da ima sprejeta odločitev o odvzemu stikov z mladoletno hčerko T. vsebinsko značaj začasne odločitve, ki ju je možno ob spremenjenih okoliščinah vedno spremeniti. Takšno odločitev sicer toženec doživlja kot krivično, vendar pa njegovo čustveno doživljanje ne more preseči objektivno ugotovljenih okoliščin, ki so v otrokovo korist. Kot je na več mestih navedeno, je ugotavljanje otrokove koristi temeljno vodilo za ravnanje in postopanje, ki zadeva otroka in ne velja le za starše, pač pa tudi za sodišče. Tako sodišče prve stopnje v okviru odločanja o stikih mladoletne hčerke s tožencem ni zagrešilo očitanih kršitev postopka, niti drugih procesnih kršitev, upoštevnih po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju ter pravilni uporabi materialnega prava, pa se pokaže pritožba toženca v tem delu kot neutemeljena in jo je bilo potrebno zavrniti.

Glede odločitve o preživnini: Ena najpomembnejših sestavin obveznosti staršev skrbeti za življenje otrok je obveznost njihovega preživljanja. ZZZDR v 123. členu določa, da so starši dolžni preživljati svoje otroke v skladu s svojimi sposobnostmi in zmožnostmi tako, da jim zagotovijo za njihov razvoj ustrezne razmere. Določba 129. člena ZZZDR pa sodišču nalaga, da pri odločanju o preživnini ugotoviti otrokove potrebe, jih oceni v denarju, nato pa njihovo kritje porazdeli med starša, ob upoštevanju njune materialne in pridobitne zmožnosti.

V predmetni zadevi sta pravdni stranki vprašanje preživnine že uredili s sodno poravnavo pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani dne 19.3.2004, tako določena preživnina pa v času izdaje izpodbijane sodbe glede na usklajevanje višine znaša 213,06 EUR, v tem postopku pa tožnica zahteva zvišanje preživnine, toženec pa njeno znižanje. Ponovno odločanje o preživnini zaradi pozneje spremenjenih okoliščin glede potreb upravičenca ali zmožnosti zavezanca ima materialnopravno podlago v določbi 132. člena ZZZDR. Spremembe na strani preživninskih zavezancev ali upravičenca morajo biti posebej kvalificirane, torej takšne, da vplivajo bodisi na pridobitne sposobnosti in premoženjsko stanje zavezancev, bodisi so povezane s povečanimi ali zmanjšanimi potrebami na področju življenjskih in drugih potrebnih izdatkov upravičenca. V ospredju materialnopravne presoje v sporih zaradi zvišanja oz. znižanja preživnine je torej ocena, ali konkretno dejansko stanje ustreza standardu spremenjenih okoliščin iz 132. člena ZZZDR in v to oceno je usmerjeno težišče postopka. Ocene, da se spremenjene okoliščine kažejo v tem, da je sedaj mladoletna T. zaupana v vzgojo in varstvo tožnici, toženec ne izpodbija, pač pa smiselno graja oceno, da nepokriti stroški preživljanja mladoletne hčerke znašajo 429,54 EUR in pa oceno njegovih materialnih zmožnosti.

Glede ocene mesečnih potreb mladoletne T. pritožbeno sodišče sprejema jasne in prepričljive razloge sodišča prve stopnje, ki je pregledno in tudi s pravo mero kritičnosti presodilo posamezne stroškovne postavke, kot jih je za preživljanje hčerke prikazala tožnica. Ocena sodišča prve stopnje je tako le polovična oceni same tožnice, priznani stroški pa so tudi po mnenju pritožbenega sodišča življenjsko potrebni in so primerljivi s potrebami otrok podobne starosti, upoštevajoč pri tem tudi izdatke, povezane z boleznijo mladoletne T.. Toženec sicer obrazloženo izpodbija priznane stroške, povezane z uporabo računalnika in mobilnega telefona ter počitnic oz. šole v naravi in to v celoti, ker naj bi šlo deloma za nepotrebne stroške (počitnice in šola v naravi), deloma pa celo za vzgojno škodljive pripomočke (računalnik in mobilni telefon). Vendar pa pritožbeno sodišče takšno argumentiranje toženca zavrača kot neutemeljeno. Šola v naravi je del učnega programa in tudi način druženja otroka z vrstniki v nekoliko drugačnih okoliščinah, preživljanje počitnic pa je prav tako zaželeno tako z zdravstvenega in vzgojnega vidika in tudi v tem delu otrok zgolj zaradi razpada življenjske skupnosti njegovih staršev načeloma ne sme biti prikrajšan. Kar pa se tiče uporabe računalnika je le-ta danes tudi v učnem procesu praktično nujna, prikazani stroški te uporabe, enako pa velja tudi glede mobilnega telefona, pa ne kažejo na kakršen koli odmik od povprečne uporabe, ki bi lahko slabo vplival na učenje in splošno vzgojo mladoletne hčerke in tako ne bi spadal med nujne stroške.

Kar se tiče preživninske zmožnosti toženca, ta v pritožbi izpostavlja trenutno nezaposlenost, kar med strankama niti ni sporno. Vendar pa pri odločitvi o višini preživnine v okviru ugotavljanja zmožnosti zavezanca ni mogoče brez pridržka upoštevati le njegovih stalno zagotovljenih rednih dohodkov. Preživninska obveznost namreč predstavlja naravno in strogo obveznost staršev v zvezi s pravicami otrok, ki jih ureja zakon. Pri preživninski obveznosti ne gre le za tiste zmožnosti, ki jih ima zavezanec na podlagi izkazanih rednih dohodkov, temveč tudi za tiste, ki jih je dolžan poiskati in izkoristiti. Potrebno je upoštevati vse zavezančeve sposobnosti glede na njegovo izobrazbo in strokovno usposobljenost, pridobljene izkušnje in zdravstveno stanje. Toženec pa je relativno mlad, delavno sposoben in zdrav (nasprotnega niti ne zatrjuje), zato se njegova zmožnost pridobivanja dohodka kljub izgubi zaposlitve ni v ničemer spremenila, in njegova stališča, izražena v pritožbi, ne nudijo podlage za eventualno znižanje preživnine. Takšna odločitev bi namreč nedopustno posegla v pravico mladoletne hčerke in bi pomenila kršitev načela najboljšega interesa otroka, ob hkratni pretirani prevalitvi dela preživninskih obveznosti toženca na tožnico. Slednja je ob odločitvi o prepovedi stikov toženca s hčerko (ki se v zadnjem obdobju itak ne izvajajo) prevzela celotno oskrbo zanjo, kar je prav tako potrebno upoštevati ob določanju preživninske obveznosti toženca, ki tako poleg določene preživnine drugih materialnih izdatkov za hčerko ne bo imel. Na osnovi ugotovljenih dejstev je tudi pritožbeno sodišče prepričano, da bo toženec naloženo preživninsko obveznost zmogel brez škode za lastno preživljanje, pri čemer je seveda sam dolžan storiti vse, da se izboljša oz. popolnoma izkoristi lastne pridobitvene zmožnosti.

O očitkih, navedenih v pritožbi, ki so usmerjeni v delo sodišča prve stopnje, se pritožbeno sodišče ne izjasnjuje, ker so za odločitev o pritožbi irelevantni in so bili že predmet številnih neuspešnih poskusov za izločitev članov senata. Glede zahteve toženca, da naj o zadevi odloča drugo višje sodišče, pa je le-ta povsem nekonkretizirana in o njej prav tako ni bilo mogoče razpravljati, saj mora stranka v primeru zahteve po izločitvi le-to usmeriti v poimensko določenega sodnika hkrati z navedbo okoliščin, na katere svojo zahtevo opira (člen 72 ZPP).

Sodišče druge stopnje je tako ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi toženec izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, prav tako pa prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo zatrjevanih niti po uradni dolžnosti upoštevnih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navedene ugotovitve so narekovale zavrnitev pritožbe toženca kot neutemeljene in potrditev sodbe sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).