Jedro

Vprašanje, ali je bil tožnik lastnik ob vlomu odtujenih premičnin, je pravno odločilno zato, ker ima lahko pri premoženjskih zavarovanjih pravice iz zavarovanja samo tisti, ki ima ob nastanku škode premoženjski interes za to, da zavarovalni primer ne bi nastal. Konkretno zavarovanje opreme s stroji in aparati se je lahko nanašalo zgolj na tisto, kar je bilo v času sklenitve zavarovalne pogodbe v tožnikovi lasti. Posledično tudi zavarovanje lahko krije zgolj škodo zaradi odtujitve tiste opreme s stroji in aparati, ki je bila ob sklenitvi zavarovanja v zavarovančevi lasti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 36.586,43 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.3.2016 dalje do plačila. Toženkine pravdne stroške v višini 37,20 € je naložilo v plačilo tožniku.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje drugemu sodniku. Navaja, da sodba temelji na zmotnem zaključku, da tožnik ni dokazal, da je lastnik zavarovane opreme, ki je bila ob vlomu odtujena. Če sodišče tožniku ni verjelo, da je bila družba S. d.o.o. registrirana istega dne, kot je bila sklenjena najemna pogodba, bi lahko samo preko sodnega registra preverilo, kdaj je bil sprejet akt o spremembi R. d.o.o. v S. d.o.o. Sodišče prve stopnje je napačno navedlo, da je bila družba S. d.o.o. v sodni register vpisana 9.1.2015, iz zgodovinskega izpisa iz sodnega registra izhaja, da je bila vpisana 9.5.2014. Okoliščina, da so stranke 15.4.2014 sklepale notarski zapis, na podlagi katerega je družba Č. d.o.o. odsvojila 50 % delež A. T. dokazuje, da so bile tega dne pri notarju in da so takrat sklenile najemno pogodbo. Sodišče prve stopnje neutemeljeno ne verjame, da je R. R. pooblastil Z. T. za podpis sporazuma o pobotu neplačanih najemnin za gostinsko opremo. Res je že najemna pogodba določala možnost kompenzacije neplačane najemnine z gostinsko opremo, vendar je bilo s sporazumom potrebno ugotoviti višino dolga in prenos lastništva na opremi. Zavarovalni agent je tožniku ob sklenitvi zavarovalne pogodbe zatrdil, da za dokazovanje lastništva na gostinski opremi zadostuje, da opremo fotografira. Tožnik je predložil CD posnetke lokala v času, ko je bil oddan v najem. Sodišče prve stopnje se je po nepotrebnem ukvarjalo z vprašanjem, ali je bila najemna pogodba sporazumno odpovedana, ali jo je odpovedala družba S. d.o.o. Zaradi ugotavljanja višine škode bi moralo sodišče imenovati izvedenca/cenilca gostinske opreme.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik je lastnik poslovnih prostorov, iz katerih je bila ob vlomu 4.2.2016 odtujena vsa oprema. Za primer vloma je imel sklenjeno zavarovanje za škodo na opremi s stroji in aparati. V predmetnem sporu zahteva povrnitev škode iz naslova premoženjskega zavarovanja, in sicer vrednost odtujene opreme ter vrednost ob vlomu poškodovanih stvari. Ker tožnik ni dokazal višine škode za nekatere poškodovane stvari (ključavnica obešanka, vložek na vratih skladišča, poškodovana vrata, stene in zidovi), niti ni dokazal, da je bil lastnik ob vlomu odtujenih premičnin, je sodišče prve stopnje njegov tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožnik s pritožbo izpodbija zgolj odločitev sodišča prve stopnje, ki se nanaša na škodo, ki je posledica odtujitve premičnin.

6. Tožnik je v postopku pred sodiščem prve stopnje trdil, da so bili v času vloma njegovi poslovni prostori oddani v najem družbi S. d.o.o. in sicer na podlagi najemne pogodbe z dne 15.4.2014 (B3). Ker najemnik ni plačeval najemnine, je oprema, ki je bila last najemnika (jacuzzi, pralno - sušilni stroj, računalnik, računalnik za predvajanje glasbe in urejanje slik na plazmah, finska in turška savna), na podlagi njunega sporazuma z dne 31.8.2015 (A4) prešla v tožnikovo last. Vrednost opreme naj bi bila namreč pobotana z neplačano najemnino. Presojo, da za opremo, ki je bila predmet sporazuma z dne 31.8.2015, ni zavarovalnega kritja, je sodišče prve stopnje oprlo na ugotovitev, da tožnik ni uspel dokazati pogodbenega razmerja na temelju najemne pogodbe z dne 15.4.2014 in sporazuma z dne 31.8.2015. Tožnik je poleg tega zahteval povrnitev škode tudi za druge odtujene premičnine, ki niso bile zajete v sporazumu z dne 31.8.2015. Zanje je trdil, da so bile kupljene že v letu 2014 (kavni avtomat, mlinček za kavo, ledomat, stroj za pomivanje kozarcev, cev za doziranje briketov na centralni kurjavi, 5 kompletov vrtnih garnitur umetni ratan, sesalec za mokro sesanje, sesalec, električni kamin, vrv za oprijemanje po stopnišču 6m ter za prerezano napeljavo v omarici).

7. Vprašanje, ali je bil tožnik lastnik ob vlomu odtujenih premičnin, je pravno odločilno zato, ker ima lahko pri premoženjskih zavarovanjih pravice iz zavarovanja samo tisti, ki ima ob nastanku škode premoženjski interes za to, da zavarovalni primer ne bi nastal (2. odstavek 948. člena Obligacijskega zakonika (OZ)). Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je na tožniku dokazno breme glede trditev, da je bil ob nastopu zavarovalnega primera lastnik odtujenih premičnin (opreme), in da je lastnik postal po pobotu neplačane najemnine z osnovnimi sredstvi najemnika, oziroma da je bil lastnik nekaterih premičnin že prej. Pritožbeno sodišče soglaša, da tožnik dokaznega bremena o tem ni zmogel. 8. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da v postopku ni dokazan obstoj najemnega razmerja med tožnikom in družbo S. d.o.o. Drži pritožbena navedba, da je bil po podatkih sodnega registra (B4) akt o preimenovanju družbe (družba R. d.o.o. se je preimenovala v družbo S. d.o.o.) sprejet istega dne (15.4.2014), kot je bila sklenjena najemna pogodba. V času sklenitve najemne pogodbe je družba s firmo S. d.o.o. že obstajala, le še vpis spremembe ni bil izveden v sodnem registru. Sprememba firme sicer še ni imela publicitetnega učinka, vendar to dejstvo samo po sebi po presoji pritožbenega sodišča ne vzbuja dvoma v obstoj najemnega razmerja med tožnikom in družbo S. d.o.o. Tudi dejstvo, da je najemno pogodbo v spis predložila toženka, ne tožnik, listini ne jemlje (zmanjšuje) dokazne vrednosti.

9. Iz sporazuma z dne 31.8.2015 (v nadaljevanju sporazum) izhaja dogovor tožnika in najemnika, da se najemodajalčeva terjatev iz naslova neplačanih najemnin v višini 28.000,00 € pobota s skupno vrednostjo najemnikove opreme 27.661,94 €, po specifikaciji (jacuzzi - masažni bazen 5.000,00 €, pralno - sušilni stroj 369,90 €, računalnik G. - povezava med zapestnicami garderobnih omar in blagajnami 7.877,50 €, računalnik za predvajanje glasbe in urejanje slik na plazmah 2.633,00 €, finska savna 7.250,46 €, turška savna 4.531,08 €), tako da navedena oprema preide v last najemodajalca. Sporazum je za najemnika podpisal Z. T. Po podatkih sodnega registra (B4) je bil Z. T. direktor družbe S. d.o.o. v obdobju od 6.11.2014 do 6.1.2015, v času sklenitve sporazuma pa je bil direktor družbe R. R. Ko je toženka v odgovoru na tožbo ugovarjala pristnosti sporazuma, je tožnik predložil pooblastilo z dne 25.7.2015 (A8), iz katerega izhaja, da naj bi R. R. Z. T. pooblastil, da v njegovem imenu s tožnikom sklene sporazum. A pri tem je pomembno poudariti, da je Z. T. sporazum podpisal kot direktor družbe S. d.o.o., čeprav takrat to ni bil, in ne kot pooblaščenec direktorja družbe.

10. Okoliščina, da iz sporazuma ne izhaja, da bi ga Z. T. podpisal kot direktorjev pooblaščenec, v povezavi z neprepričljivo tožnikovo izpovedbo, da je bilo dogovorjeno, da bo podpisnik Z. T. in da ne pozna R. R., tudi po presoji pritožbenega sodišča vzbuja utemeljen dvom v pristnost listine in posledično v resničnost njene vsebine. V pomanjkanju dokazov, ki bi izkazovali višino dolga iz naslova najemnine (zadostovalo bi, če bi tožnik predložil vsaj poziv k plačilu zapadle najemnine), se enako kot sodišču prve stopnje tudi pritožbenemu sodišču poraja dvom v obstoj terjatve, domnevno pobotane z vrednostjo najemnikove opreme. Z življenjskega vidika ni prepričljivo, da bi bil najemodajalec tudi po večmesečnem neplačevanju najemnine (po najemni pogodbi je najemnikova mesečna obveznost znašala 3.500,00 €) zainteresiran za vzdrževanje pogodbenega odnosa, oziroma bi moral ponuditi trditve in dokaze, ki bi sodišče prepričale/prepričali o nasprotnem. Ker je toženka argumentirano oporekala verodostojnosti sporazuma, je bilo dokazno breme o tem na strani stranke, ki je listino predložila, oziroma se nanjo sklicevala. To dokazno breme za tožnika ne bi smelo biti pretežko, obstoj razmerja z vsebino, kot izhaja iz sporazuma ter obstoj pooblastilnega razmerja, bi na primer lahko dokazoval z zaslišanjem prič (Z. T. in/ali R. R., ali s katerim drugim tedanjim predstavnikom družbe S. d.o.o.).

11. Glede opreme po sporazumu se je sodišče prve stopnje ukvarjalo zgolj z vprašanjem lastništva odtujenih premičnin ob nastopu zavarovalnega primera. Po presoji pritožbenega sodišča pa je pravno pomembno predvsem vprašanje lastništva premičnin ob sklenitvi zavarovalne pogodbe. Da se sodišče prve stopnje s tem ni ukvarjalo, ni vplivalo na pravilnost odločitve.

12. Zaključek, da tožnik za opremo po sporazumu ni upravičen do odškodnine iz naslova premoženjskega zavarovanja za primer vloma, je potrebno utemeljiti tudi z dejstvom, da je zavarovanje po polici št. 000 (B1), kot zavarovalec in zavarovanec sklenil preden je sklenil sporazum (na polici je začetek zavarovanja označen z datumom 27.5.2015). Skladno s 4. točko 2. člena Splošnih pogojev za vlomsko zavarovanje 01-VLO-01/07 (B2), ki so del zavarovalne pogodbe, so lahko zavarovane le stvari, ki pripadajo zavarovancu. Konkretno zavarovanje opreme s stroji in aparati se je lahko nanašalo zgolj na tisto, kar je bilo v času sklenitve zavarovalne pogodbe v tožnikovi lasti. Posledično tudi zavarovanje po omenjeni zavarovalni polici lahko krije zgolj škodo zaradi odtujitve tiste opreme s stroji in aparati, ki je bila ob sklenitvi zavarovanja v zavarovančevi lasti.

13. Pritožbeno sodišče soglaša z oceno, da tudi za premičnine, ki niso bile zajete v sporazumu z dne 31.8.2015 in za katere je tožnik trdil, da jih je kupil že v letu 2014, manjka verodostojen dokaz o lastništvu. Glede na vsebino zavarovalne pogodbe je sicer mogoče sklepati, da je bil ob sklenitvi zavarovalne pogodbe lokal opremljen s stroji in aparati. Tožnik je izpovedal, da je v najem oddal lokal z opremo, ki je potrebna za opravljanje gostinske dejavnosti, da je bila vsa odtujena oprema njihova (imela jo je mama, ki je opravljala obrt, preden so lokal dali v najem), da je predmete (kavni avtomat, mlinček za kavo, stroj za pomivanje kozarcev...) kupil preko spleta, da nima računov o nakupu ali listin o garanciji. Po dogovoru iz 7. in 12. člena najemne pogodbe z dne 15.4.2015, naj bi bila ob začetku in prenehanju najema nepremičnina z opremo pregledana ter narejen zapisnik o prevzemu in predaji nepremičnine. Na najemni pogodbi z dne 15.4.2014 je označeno, da je prevzemni zapisnik njena priloga. Prevzemnega zapisnika tožnik ni predložil. Ob neprepričljivi tožnikovi izpovedi, iz katere ni mogoče povsem jasno povzeti, ali so bili (vsi/nekateri) predmeti v njegovi ali mamini lasti, ter ob pomanjkanju kakršnegakoli listinskega dokaza o nakupu (o ceni), je zaključek sodišča prve stopnje pravilen. Predloženo slikovno gradivo (A12), ki prikazuje premičnine, ki naj bi bile ob vlomu odtujene, ni verodostojen dokaz o lastništvu. To velja tudi za primer, če bi bilo izkazano, kdaj so fotografije nastale. Prav tako pa tožnik ni dokazal, da mu je ob sklepanju zavarovalne pogodbe zavarovalni agent zagotovil, da je za dokazovanje lastništva gostinske opreme zadosti foto dokumentacija.

14. Pravilna je tudi odločitev o zavrnitvi dokaznega predloga za imenovanje izvedenca gostinske stroke, ki bi ocenil vrednost odtujenih premičnin.1 Sodišče prve stopnje bi moralo dokaz z izvedencem izvesti v primeru, če bi tožnik dokazal, da so bile premičnine, glede katerih zatrjuje, da so bile ob vlomu odtujene, njegova last. Šele če bi bil utemeljen tožbeni zahtevek po temelju, bi se sodišče moralo ukvarjati z utemeljenostjo tožbenega zahtevka po višini.

15. Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče zaključuje, da uveljavljani pritožbeni očitki niso utemeljeni. Ker tudi niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP). Zaradi pritožbenega neuspeha tožnik sam krije svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena ZPP, v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).

1 Pritožbeno sodišče domneva, da pritožnik s pritožbenim očitkom, da bi moralo sodišče prve stopnje imenovati izvedenca/cenilca gostinske opreme, meri na premičnine, ki niso bile predmet sporazuma z dne 31.8.2015.