Jedro

Glavna obravnava se po določbi prvega odstavka 287. člena ZKP res praviloma opravi na sedežu sodišča, kamor se povabijo obtoženec in njegov zagovornik, tožilec, oškodovanec, zakoniti zastopniki in pooblaščenci, tolmači, priče in izvedenci (prvi odstavek 288. člena ZKP). Narok za glavno obravnavo pa se na podlagi 304.a člena ZKP lahko opravi tudi preko videokonference, kar predstavlja izjemo od pravila, določenega v 287. in 288. členu ZKP. Sodišče narok za glavno obravnavo preko videokonferenčne povezave lahko opravi le, če se s tem stranki strinjata ali če je glede na okoliščine zadeve to potrebno za uspešno izvedbo kazenskega postopka.

Zagovornica v pritožbi izpostavlja, da je predsednik senata oziroma senat sprejel sklep v nasprotju z drugim odstavkom 304. člena ZKP, ker sklepa ni vročal strankam pred samim narokom. S tem, da sodišče prve stopnje sklepa o opravi naroka preko videokonference strankam ni vročalo skupaj z vabilom na narok ter da je bil razglašen na samem naroku, je podana kršitev drugega odstavka 304.a člena ZKP. Ker pa je ta procesna kršitev relativno bistvena kršitev določb kazenskega postopka, bi morala zagovornica v pritožbi izkazati vpliv na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Slednjega zagovornica v pritožbi niti ni zatrjevala, zato so pritožbene navedbe v zvezi z izvedbo narokov za glavno obravnavo preko videokonference v celoti neutemeljene.

Pri odločanju o utemeljenosti pritožbenih trditev glede kršitve obtoženčeve pravice do obrambe, pritožbeno sodišče najprej opozarja na ustaljeno ustavnosodno prakso, ki se je izoblikovala za zagotavljanje ustavnopravnih jamstev v kazenskem postopku v smislu 3. alineje 29. člena Ustave: 1.) glede na načelo proste presoje dokazov sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; 2.) sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagata stranki; 3.), da mora biti predlagani dokaz materialnopravno relevanten; 4.), da morata stranki pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti in da je 5.) v dvomu šteti vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen če je očitno, da ne more biti uspešen. V skladu z načeli učinkovitosti in ekonomičnosti postopka po 15. členu ZKP sme sodišče zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo. Je pa sodišče v skladu z določbo sedmega odstavka 364. člena ZKP vsekakor dolžno v svoji odločbi ustrezno argumentirati, zakaj strankinemu dokaznemu predlogu ni ugodilo.

Kaznivo dejanje nasilja v družini po 191. členu KZ-1 je kolektivno kaznivo dejanje, ki ga je potrebno presojati celostno in ne posamično iz opisa dejanja iztrganih delov posameznih ravnanj. Sodišče prve stopnje se je do zagovorničinih trditev glede zastaranja kazenskega pregona opredelilo v točki 11 obrazložitve izpodbijane sodbe, kjer je pravilno poudarilo, da obtožencu očitana ravnanja v opisu dejanja pod točko 1 tvorijo eno celovito dejanje, ki je trajalo skozi daljše časovno obdobje več let in je takšen opis dejanja treba presojati celostno, kot trajajoče kaznivo dejanje. Ker je kolektivno kaznivo dejanje eno kaznivo dejanje, je v teoriji in sodni praksi zavzeto stališče, da je kaznivo dejanje dokončano, ko preneha protipravno stanje. Na dokončanje kaznivega dejanja je vezan tudi začetek teka roka zastaranja kazenskega pregona, zato kazenski pregon za očitano kaznivo dejanje, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, ni zastaralo.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se pri opisu kaznivega dejanja pod točko 2 - 4. alineja izreka izpusti opis:

"kasneje, v tej noči pa jo je še večkrat klical po telefonu, ker pa se ni oglasila, je poklical njenega očeta in zahteval, da ... pride k njemu domov, na kar je ..., ko ji je oče predal telefon, zasliševal, zakaj je bil pri njej drugi moški in da, v kolikor ima z njim spolne odnose, ta moški jutrišnjega dne ne bo dočakal in pa, da ga bo zaklal kot svinjo, jo zmerjal v "smrdljivo kurbo" in v "prasico debelo" zahteval, da pride k njemu, dejal pa ji je tudi, da ima še vedno pištolo, dva nabojnika in devet metkov in da bo, v kolikor bo kdo prišel z njo, vse pobil",

v preostalem delu pa se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Z uvodoma navedeno sodbo je bil obtoženi A. A. spoznan za krivega storitve kaznivih dejanj nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1, nasilja v družini po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 191. člena KZ-1, dveh kaznivih dejanj poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1, kaznivega dejanja tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1, kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 in kaznivega dejanja samovoljnosti po četrtem v zvezi z drugim odstavkom 310. člena KZ-1. Sodišče je obtožencu za posamezna kazniva dejanja določilo posamične zaporne kazni, in sicer za kaznivo dejanje pod točko 1 izreka kazen eno leto in štiri mesece zapora, za kaznivo dejanje pod točko 2 izreka kazen deset mesecev zapora, za kaznivo dejanje pod točko 3/a izreka kazen en mesec zapora, za kaznivo dejanje pod točko 3/b izreka kazen en mesec zapora, za kaznivo dejanje pod točko 4 izreka kazen en mesec zapora, za kaznivo dejanje pod točko 5 izreka kazen tri mesece zapora in za kaznivo dejanje pod točko 6 izreka kazen štiri mesece zapora. Po prvem odstavku 55. člena KZ-1 v zvezi s 3. točko drugega odstavka 53. člena KZ-1 je nato obtožencu, ob upoštevanju kot določenih kazni zapora: šest let in en mesec zapora, ki mu je bila izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Celju III Ks 51983/2014 z dne 27. 2. 2023, ki je postala pravnomočna dne 4. 4. 2023 in kazen šest let in sedem mesecev zapora, ki mu je bila izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Celju I Ks 58094/2010 z dne 11. 5. 2015, ki je postala pravnomočna 19. 5. 2015 ter kazni zapora, določenih s to sodbo, izreklo enotno kazen petnajst let in sedem mesecev zapora. V izrečeno enotno kazen je sodišče na podlagi prvega odstavka 55. člena KZ-1 vštelo v celoti prestani kazni po sodbah Okrožnega sodišča v Celju III Ks 51983/2014 z dne 27. 2. 2023 in I Ks 58094/2010 z dne 11. 5. 2015. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 je obtožencu v izrečeno enotno kazen zapora vštelo tudi čas pridržanja in pripora in sicer od 17. 10. 2023 od 20.25 ure dalje. V skladu z drugim odstavkom 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je sodišče obtožencu naložilo v plačilo premoženjskopravni zahtevek v višini 300,00 EUR B. B., s presežkom premoženjskopravnega zahtevka pa je oškodovanko napotilo na pravdo. V skladu s četrtim odstavkom 95. člena ZKP je sodišče obtoženca oprostilo povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona. Na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP je odločilo, da nagrada in potrebni izdatki zagovornice obtoženca, ki je bila postavljena po uradni dolžnosti, bremenijo proračun.

2.Zoper sodbo se je pritožil obtoženi po svoji zagovornici, kot je uvodoma navedeno, iz vseh pritožbenih razlogov, to je zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadeva zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3.Pritožba je delno utemeljena.

4.Pritožnica sodišču prve stopnje očita, da je kršilo ustavne pravice obtoženca ter določilo 304.a člena ZKP, in sicer pravico do neposredne navzočnosti na glavni obravnavi pri izvajanju dokazov, ker so se nekateri naroki za glavno obravnavo opravili preko videokonference, kljub nasprotovanju obtoženca in zagovornice. Za izvedbo glavne obravnave preko videokonference niso obstajali opravičljivi razlogi, zaradi katerih bi sodišče obtožencu lahko odreklo pravico, da izvajanje dokazov neposredno spremlja. Pomanjkanje pravosodnih policistov ni problem obtoženca, temveč države, zato obtoženec ne bi smel biti prikrajšan za njegove pravice, da neposredno spremlja izvajanje dokazov, še zlasti, ker se je tudi zadnji narok za glavno obravnavo s končnimi besedami izvajal na način videokonference.

5.Iz podatkov v spisu je razvidno, da je sodišče prve stopnje opravilo 11 narokov za glavno obravnavo, trije naroki (dne 2. 7. 2024, 5. 8. 2024 in 22. 11. 2024) pa so bili opravljeni preko videokonferenčne povezave z upravo zaporov. Sodišče prve stopnje je razloge za izvedbo narokov preko videokonference natančno pojasnilo v točki 10 obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče takšne razloge sprejema in ugotavlja, da s tem, ko so bili trije naroki za glavno obravnavo opravljeni preko videokonference, obtožencu niso bile kršene ustavne pravice iz 29. in 23. člena Ustave RS. Glavna obravnava se po določbi prvega odstavka 287. člena ZKP res praviloma opravi na sedežu sodišča, kamor se povabijo obtoženec in njegov zagovornik, tožilec, oškodovanec, zakoniti zastopniki in pooblaščenci, tolmači, priče in izvedenci (prvi odstavek 288. člena ZKP). Narok za glavno obravnavo pa se na podlagi 304.a člena ZKP lahko opravi tudi preko videokonference, kar predstavlja izjemo od pravila, določenega v 287. in 288. členu ZKP. Sodišče narok za glavno obravnavo preko videokonferenčne povezave lahko opravi le, če se s tem stranki strinjata ali če je glede na okoliščine zadeve to potrebno za uspešno izvedbo kazenskega postopka. Kot je razvidno iz zapisnikov o glavni obravnavi pred Okrožnim sodiščem v Celju z dne 2. 7. 2024, 5. 8. 2024 in 22. 11. 2024, iz objektivnih razlogov ni bilo mogoče zagotoviti obtoženčeve neposredne navzočnosti na glavni obravnavi v stavbi sodišča. V primeru naroka dne 2. 7. 2024 je bilo sodišče le dan pred obravnavo s strani ZPMZKZ Celje obveščeno, da zaradi kadrovskih težav obtoženca ne bodo mogli pripeljati na glavno obravnavo. Tudi glede naroka dne 5. 8. 2024 je bilo sodišče le krajši čas pred narokom (dne 30. 7. 2024) obveščeno, da obtoženca zaradi kadrovskih težav ne bo mogoče pripeljati na glavno obravnavo iz ZPMZKZ Celje. Glede naroka za glavno obravnavo dne 22. 11. 2024 pa je bilo sodišče šele tik pred začetkom obravnave obveščeno, da obtoženca zaradi zaprtega prometa na avtocesti Maribor - Celje ne bo mogoče pripeljati iz ZPKZ Maribor oziroma bi s privedbo zamujali več ur. V vseh treh primerih je, kljub nasprotovanju obtoženca in njegove zagovornice, senat po posvetovanju na podlagi 2. točke prvega odstavka 304.a člena ZKP sprejel sklep, da se naroki opravijo preko videokonference. Ob tem je sodišče prve stopnje v točki 10 obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, da je sodišče pri tej odločitvi tehtalo med obtoženčevo pravico, da sodeluje pri neposrednem izvajanju dokazov na glavni obravnavi in njegovo pravico do sojenja v razumnem roku ter pri tem presodilo, da ima slednja bistveno večjo težo, saj je obtoženi v priporu, pri čemer pa je imel obtoženec ves čas videokonferenčne povezave možnost postavljanja vprašanj navzočim pričam in možnost nemotenega posvetovanja z zagovornico. Navedeno izhaja tudi iz vseh treh zapisnikov o opravljeni glavni obravnavi. Zagovornica v pritožbi izpostavlja, da je predsednik senata oziroma senat sprejel sklep v nasprotju z drugim odstavkom 304. člena ZKP, ker sklepa ni vročal strankam pred samim narokom. S tem, da sodišče prve stopnje sklepa o opravi naroka preko videokonference strankam ni vročalo skupaj z vabilom na narok ter da je bil razglašen na samem naroku, je podana kršitev drugega odstavka 304.a člena ZKP. Ker pa je ta procesna kršitev relativno bistvena kršitev določb kazenskega postopka, bi morala zagovornica v pritožbi izkazati vpliv na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Slednjega zagovornica v pritožbi niti ni zatrjevala, zato so pritožbene navedbe v zvezi z izvedbo narokov za glavno obravnavo preko videokonference v celoti neutemeljene.

6.Zagovornica nadalje v pritožbi zatrjuje, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka in pravico obtoženca do obrambe, ki jo zagotavljata 29. člen Ustave RS in 6. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP), ker je zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca nevrologa. Ta bi namreč lahko podal izvid in mnenje o tem, ali je obtoženi v posledici poškodbe glave, katero naj bi, po lastnih trditvah, utrpel v letu 2006 ali 2007 na Hrvaškem, utrpel takšne poškodbe možganov, ki bi lahko vplivale na sposobnost obvladovanja njegovega ravnanja.