Jedro

Odškodnina za stroške nege in pomoči, kadar jo oškodovancu nudijo družinski člani, ki za to niso posebej strokovno usposobljeni, se odmerja ob upoštevanju urne postavke za nekvalificirano malo delo.

Sodišče v ponujenem dokaznem gradivu ni dolžno samo iskati, kdaj je tožnik plačal posamezne račune, ampak bi tožnik moral za vsak posamezen izdatek jasno in opredeljeno navajati, na katero zdravstveno storitev ali zdravstveni pripomoček se nanaša, predvsem pa, kdaj je tožnik opravil plačilo. Šele to bi sodišču omogočilo prisojo zamudnih obresti v skladu s pravilom, da oškodovancu za gmotno škodo, ko gre za čisto denarno terjatev, pripadajo zamudne obresti že od njenega nastanka, v tožnikovem primeru torej od plačila vsakega posameznega računa dalje.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II., III. in IV. točki izreka spremeni tako, da se sodba pravilno glasi: „1. Tožena stranka mora v 15 dneh tožeči stranki plačati 7.535,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov: - 5.729,47 EUR od 24. 6. 2013 do plačila, - 99,49 EUR od 10. 11. 2010 do plačila, - 8,44 EUR od 27. 1. 2012 do plačila, - 7,22 EUR od 9. 3. 2011 do plačila, - 56,46 EUR od 9. 9. 2013 do plačila, - 840,00 EUR od 10. 11. 2010 do plačila, - 504,00 EUR od 17. 7. 2013 do plačila, - 290,51 EUR od 10. 11. 2010 do plačila.

2. Kar zahteva tožeča stranka več, se zavrne.

3. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene stroške prvostopenjskega postopka v znesku 389,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila“.

II. Sicer se pritožbi zavrneta.

III. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene pritožbene stroške v znesku 385,00 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zaradi umika tožbe za 700,00 EUR v tem delu ustavilo postopek, nato pa toženki naložilo, da mora tožniku plačati 15.605,59 EUR ter zakonske zamudne obresti od posameznih zneskov gmotne in negmotne škode. Kar je tožnik zahteval več, je zavrnilo. Nazadnje je toženko zavezalo še k povrnitvi tožnikovih stroškov postopka v znesku 833,70 EUR z obrestmi za primer zamude s plačilom.

2. Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki, ki se sklicujeta na vse zakonske pritožbene razloge. Predlagata ustrezno spremembo sodbe, podrejeno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnik navaja, da mu je sodišče za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter strah prisodilo prenizko odškodnino. Tožnikovo zdravljenje traja že 6 let. Še vedno trpi bolečine, zato jemlje analgetike. Poleg tega ga čaka še ena operacija rame. Prestani primarni strah je bil daljši, kot ugotavlja sodišče, tožnika pa po nezgodi mučijo tudi nočne more. Njegovo zdravljenje se je prvič končalo 14. 6. 2010. Od tedaj dalje ostaja tožnikovo stanje enako oziroma se lahko še poslabša. Ker je toženka navzlic temu zavlačevala z izplačilom odškodnine, tožniku pripadajo zakonske zamudne obresti vsaj od vložitve tožbe dalje. Potni stroški v zvezi s tožnikovim zdravljenjem so razvidni iz predložene dokumentacije, zato je nepravilna zavrnitev zahtevka za plačilo 91,76 EUR. Tožnik je bil vsaj 53x na fizioterapiji. Vsak mesec je hodil po bolniške liste in dodatno še po napotnice. Pri zahtevku za tujo nego in pomoč je sodišče napačno izračunalo, da je 55 mesecev enako 1540 dni, saj jih je v resnici 1677. Poleg tega sodna praksa priznava 6,00 EUR in ne zgolj 4,00 EUR za uro pomoči. Napačna je tudi zavrnitev zahtevka za 90,00 EUR, ki jih je tožnik plačal za svoje bivanje v termah X., kjer je bil na zdravljenju. Iz računa je jasno razvidno, da ne gre za plačilo nadstandarda, kot zmotno ugotavlja sodba. Sicer pa je splošno znano, da zdravstveno zavarovanje ne krije stroškov bivanja v zdravilišču. Od prisojenega zneska 200,51 EUR je tožnik upravičen do vseh zahtevanih zamudnih obresti. Te tečejo že od plačila posameznih stroškov dalje, zato ni pomembno, kdaj je tožnik postavil zahtevek. Sodba o tem, koliko je toženka že plačala na račun potnih stroškov, je nerazumljiva. Ni res, da tožnik ni izkazal zatrjevane izgube na dohodku, ki izhaja iz popoldanske obrti. Tožnik je predlagal poizvedbo na AJPES in predložil bilance stanja ter podatke izkaza poslovnega izida. Pojasnil je, da je njegova popoldanska obrt v mirovanju, ker ne more delati. Sodišče ga nikoli ni vprašalo, zakaj ponuja dokaze, če je bil njegov zahtevek iz tega naslova res materialno nesklepčen. S tem očitkom je pooblaščenko celo namerno zmedlo. Za povrh ni povedalo, zakaj ta zahtevek ni sklepčen. Tožnik v času zdravljenja ni posloval. Ker je bila njegova popoldanska obrt v mirovanju, ni imel samo izgube na dohodku, ampak tudi odvečne fiksne stroške. Sodišče bi ga lahko opozorilo, kakšne dokaze potrebuje. Sicer pa je predlagal zaslišanje N. M. in dokaz z izvedencem finančne stroke. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka. Pri tarifni številki 3100 je tožnik upravičen do količnika 2,05, sodišče pa bi moralo priznati tudi stroške za izvedenca in potne stroške za stranko. Na koncu še opozarja, da je bil zadnji narok za glavno obravnavo povsem nepotreben.

4. Toženka očita sodišču, da je zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker se je pri odločanju oprlo na mnenje izvedenca medicinske stroke. Tega je ocenilo kot prepričljivo in strokovno obrazloženo, čeprav ga je izvedenec brez utemeljenega razloga spremenil. Tako je pri oceni, v kakšnem obsegu je na tožnikove težave z ramo vplivala prometna nezgoda, koliko pa so k njim prispevale predhodne degenerativne spremembe, prvotno razmerje 50 : 50 pozneje spremenil v 80 : 20. Toženka je zato zahtevala, naj tožnik predloži svoj zdravstveni karton, pa tega ni storil, medtem ko je predlog za imenovanje novega izvedenca sodišče prve stopnje zavrnilo, s čimer je zagrešilo še bistveno kršitev postopka. Poleg tega je napačno zaključilo, da degenerativne spremembe niso pravnorelevantni vzrok za tožnikovo škodo iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Ker bi tožnik po mnenju izvedenca 20 % sedanjih težav z levo ramo imel v vsakem primeru, tudi če ne bi utrpel poškodbe v prometni nezgodi, bi moralo sodišče prisojeno odškodnino znižati na 8.000,00 EUR. Sodišče ni odločalo o toženkinem ugovoru, da je del tožnikovega zahtevka iz naslova tuje nege in pomoči neutemeljen. Res je izvedenec zapisal, da je tožnik potreboval tujo pomoč v času 55 mesecev 1 uro dnevno, vendar je tožnik razširil svoj tožbeni zahtevek šele po prejemu izvedenskega mnenja. Sodišče bi moralo upoštevati dejanski obseg škode. Tožnik je namreč izpovedal, da je pomoč potreboval le 2 do 3 mesece, potem pa se je stanje umirilo. Odškodnina mu zato pripada le za 16 tednov po 3 ure dnevno, torej 1.344,00 EUR. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka.

5. Toženka na tožnikovo pritožbo ni odgovorila, medtem ko tožnik v odgovoru na toženkino pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Poudarja, da kljub degenerativnim spremembam pred nesrečo ni imel težav z ramo, zato je upravičen do odškodnine za celotno škodo. Brez izvedenca ni znal presoditi, v kakšnem obsegu je upravičen do tuje nege in pomoči, sicer pa s prisojeno odškodnino nikakor ne bo obogaten.

6. Pritožbi sta delno utemeljeni.

O tožnikovi pritožbi:

7. Sodišče prve stopnje je tožniku za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem prisodilo 6.500,00 EUR in za prestani strah 1.800,00 EUR. Odškodnina v takšni višini ustreza vsem ugotovljenim okoliščinam primera, hkrati pa pomeni pravično zadoščenje za tožnika. Sodišče se je po zaslišanju tožnika in ob pomoči izvedenca medicinske stroke lahko zanesljivo prepričalo o naravi in teži tožnikove poškodbe, poteku njegovega zdravljenja ter stopnji in trajanju prestanih in bodočih tožnikovih telesnih bolečin in strahu. Pri odmeri odškodnine je poleg naštetega primerno upoštevalo tudi pomen prizadete dobrine in namen odškodnine. Tožnikov primer je pravilno umestilo med druge škodne primere iz sodne prakse. Tako je načelo individualizacije odškodnine ustrezno uravnovesilo z načelom njene objektivne pogojenosti. Za predlagano zvišanje odškodnine zato ni podlage. Tožnik v pritožbi predvsem ponavlja dejstva, ki jih je sodišče prve stopnje že upoštevalo. V prisojeni odškodnini se ustrezno odražata tako dolgotrajnost tožnikovega zdravljenja kot dejstvo, da tožnik še trpi občasne lažje telesne bolečine. Neutemeljeno pa je pritožbeno opozorilo, da tožnika v prihodnje čaka še ena operacija poškodovane rame. Škoda iz tega naslova namreč še ni zapadla, niti ni zanesljivo izkazano, da bo sploh nastala. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na judikata, ki ju tožnik ponuja v pritožbi(1). V obeh primerih je šlo namreč za deset let mlajša oškodovanca, z dodatnimi in težjimi poškodbami od tožnikove. Pritožbena trditev, da je tožnikov primarni strah trajal dlje od dveh ur in pol, kot je ocenilo sodišče prve stopnje, nima opore v dokaznem gradivu, medtem ko trditev, da so tožnika po nezgodi mučile nočne more, pomeni nedovoljeno pritožbeno novoto, ki je sodišče po prvem odstavku 337. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pri odločanju o pritožbi ne sme upoštevati. Tožnik namreč niti ne poskuša pojasniti, zakaj se na to dejstvo ni mogel sklicevati že v postopku na prvi stopnji.

8. Odločitev o odškodnini za navedeni dve obliki nepremoženjske škode je torej v dejanskem pogledu pravilna in skladna s predpisanimi pogoji iz 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Materialnopravno pravilna pa je tudi odločitev o začetku teka zamudnih obresti. Toženka jih dolguje od zapadlosti odškodninske terjatve, po 165. členu OZ torej od trenutka nastanka škode. Tožniku je škoda nastajala še med pravdo, saj se je s prekinitvami zdravil vse do junija 2013, ko se je po mnenju izvedenca medicinske stroke izkazalo, da je tožnikovo stanje dokončno. Drugačna pritožbena trditev, da je bilo stanje dokončno že ob vložitvi tožbe novembra 2010, nima podlage; še več, je v očitnem nasprotju z dejstvom, da je bil tožnik nazadnje operiran februarja 2013. Ker je bila celotna tožnikova nepremoženjska škoda znana šele junija 2013, tožnik ni upravičen do zahtevanih zamudnih obresti že od vložitve tožbe dalje, zato je odveč tudi pritožbeni očitek toženki, da je zavlačevala z izplačilom odškodnine.

9. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tožnikov zahtevek v višini 91,76 EUR iz naslova potnih stroškov v zvezi z zdravljenjem. Tega zahtevka namreč tožnik ni v zadostni meri konkretiziral. Sklicevanje na predložene dokaze in splošno znana dejstva ne zadošča. Tožnik bi moral zatrjevati relevantna dejstva, vendar svojega trditvenega bremena ni zmogel. Gotovo je, da se je moral tožnik zaradi posledic poškodbe večkrat zglasiti pri različnih zdravnikih in terapevtih. Po prvem odstavku 174. člena OZ je oškodovanec upravičen med drugim tudi do povrnitve potnih stroškov v zvezi z zdravljenjem, vendar je tožnik odškodnino iz tega naslova uveljavljal večkrat, najprej v tožbi (638,31 EUR), dodatno v tretji pripravljalni vlogi (še 8,44 EUR) in v sedmi pripravljalni vlogi (še spornih 91,76 EUR). Tožnik bi zato moral določneje pojasniti, na katere vožnje oziroma preglede se nanaša njegov zadnji razširjeni zahtevek za povračilo potnih stroškov. Tožnik tega ni storil, čeprav je toženka izrecno ugovarjala nesklepčnosti razširjenega zahtevka. Tožnikova pritožbena pojasnila o tej škodi so prepozna, zato drugačne odločitve ne more več doseči. 10. Tožnik se neutemeljeno pritožuje glede odškodnine za tujo nego in pomoč. Čeprav je tožnik v svoji izpovedi priznal, da mu je žena pomagala pri nabavi in pripravi hrane ter delno pri osebni higieni le 2 do 3 mesece, je sodišče prve stopnje v celoti sledilo mnenju izvedenca, da je tožnik potreboval tujo nego in pomoč po poškodbi in obeh operativnih posegih skupaj 16 tednov po tri ure dnevno, v preostalih 55 mesecih pa po eno uro dnevno. Očitna računska pomota pri pretvorbi mesecev v dneve, na katero opozarja pritožba, ni relevantna, ker ta del tožbenega zahtevka ni utemeljen, kot bo še obrazloženo. Sicer pa je sodišče višino odškodnine iz tega naslova pravilno ugotovilo po prostem preudarku v skladu z 216. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in ustaljeno sodno prakso, po kateri se odškodnina za stroške nege in pomoči, kadar jo oškodovancu nudijo družinski člani, ki za to niso posebej strokovno usposobljeni, odmerja ob upoštevanju urne postavke za nekvalificirano malo delo. Znesek 4,00 EUR na uro je tudi po presoji pritožbenega sodišča povsem primeren, glede na naravo in obseg pomoči, ki jo je tožnik potreboval. Kljub imobilizirani dominantni roki ni bil povsem nemočen in odvisen od drugih ali nepokreten, niti ni potreboval zahtevnejše nege, zato ni upravičen do zahtevanega višjega plačila. Ker judikata, na katerega se sklicuje(2), ni v evidenci sodne prakse, pritožbi pa ga ni priložil, ni mogoče preizkusiti, ali gre za primerljivo zadevo. Gola pritožbena trditev, da sodišča priznavajo po 6,00 EUR na uro tuje pomoči, tako ne zadošča za morebitno drugačno odločitev o tej tožnikovi škodi.

11. Pač pa tožnik utemeljeno nasprotuje zavrnitvi njegovega zahtevka za povrnitev stroškov bivanja v zdravilišču, kjer je bil tožnik na rehabilitaciji. Ker je bil tožnik napoten na zdravljenje zaradi obravnavane poškodbe, ne more biti nobenega dvoma, da je bil ta izdatek potreben. Tožnik je s predloženim računom termah X. z dne 22. 5. 2009 izkazal, da je za skupaj 18 nočitev plačal 90,00 EUR. Protispisna je ugotovitev izpodbijane sodbe, da je šlo za nadstandardno storitev. Iz navedenega računa izhaja prav nasprotno. Ne gre torej za izdatek, ki bi ga moral tožnik kriti sam, pač pa je na podlagi prvega odstavka 174. člena OZ upravičen terjati njegovo povračilo od toženke.

12. Zmotno je pritožbeno stališče o začetku teka zamudnih obresti od navedenega zneska. Enako velja za obresti od preostalega zneska stroškov tožnikovega zdravljenja (skupaj 200,51 EUR). Tožnik je zahteval plačilo zamudnih obresti od 10. 11. 2008. Šele v pritožbi je pojasnil, da je takrat iztekel rok za toženkin odgovor na njegov zahtevek pred pravdo. Iz predloženih listin je razvidno, da je del zatrjevanih tožnikovih izdatkov (za nakup opornice, RTG slikanje, doplačilo nastanitve v zdravilišču, CT preglede, nakup analgetikov, doplačilo terapij in podobno) nastal že pred navedenim datumom, del pa šele pozneje. Sodišče prve stopnje je tožniku zakonske zamudne obresti od te gmotne škode pravilno prisodilo šele od vložitve tožbe dalje. Sodišče namreč v ponujenem dokaznem gradivu ni dolžno samo iskati, kdaj je tožnik plačal posamezne račune, ampak bi tožnik moral za vsak posamezen izdatek jasno in opredeljeno navajati, na katero zdravstveno storitev ali zdravstveni pripomoček se nanaša, predvsem pa, kdaj je tožnik opravil plačilo. Šele to bi sodišču omogočilo prisojo zamudnih obresti v skladu s pravilom, da oškodovancu za gmotno škodo, ko gre za čisto denarno terjatev, pripadajo zamudne obresti že od njenega nastanka, v tožnikovem primeru torej od plačila vsakega posameznega računa dalje. Ker tožnik o tem ni podal zadostnih trditev, je njegov obrestni zahtevek v navedenem obsegu (za čas pred vložitvijo tožbe) ostal nesklepčen.

13. Sodišče prve stopnje je dovolj pregledno in razumljivo pojasnilo, kako je upoštevalo toženkino delno plačilo (v višini 248,31 EUR z dne 8. 3. 2011) na račun potnih stroškov. Pravilno je izračunalo tudi preostanek te tožnikove terjatve (107,93 EUR), medtem ko je pri prisoji zamudnih obresti moralo ostati v okvirih tožbenega predloga, kot je tožniku pojasnilo v 47. točki obrazložitve sodbe.

14. Tožnik neutemeljeno nasprotuje odločitvi o procesnih obrestih. Toženka je po ugotovitvi sodišča prve stopnje s svojima dvema nakaziloma poravnala nesporni del odškodnine za tožnikovo negmotno škodo ter že navedeni del tožnikovih potnih stroškov. Slednjih tožnik ni zahteval v dejanski višini, pač pa ob upoštevanju kilometrine, tako da gre za nečisto odškodninsko terjatev iz naslova premoženjske škode. V takšnem primeru se odškodnina po drugem odstavku 168. člena OZ odmerja po cenah na dan sodne odločbe, tako kot to velja za denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo. Res je bila toženka ob delnem plačilu potnih stroškov (8. 3. 2011) že v zamudi, vendar denarna odškodnina takrat še ni bila odmerjena. Poleg tega se zaradi zagotovitve enakopravnega položaja upnika in dolžnika po ustaljeni sodni praksi tudi plačila na račun odškodnine valorizirajo za čas od dneva plačila do dneva sodne odločbe. Tožnik zato po presoji pritožbenega sodišča do zahtevanih procesnih obresti sploh ni upravičen. Sodišče prve stopnje mu je sicer iz tega naslova prisodilo 7,22 EUR, vendar toženka te odločitve ne izpodbija, zato njena sprememba zaradi prepovedi iz 359. člena ZPP ni dopustna.

15. Zavrnitev zahtevka za tožnikovo izgubo na dohodku je materialnopravno pravilna. Tudi po presoji pritožbenega sodišča tožba v tem delu ni sklepčna. Odveč je pritožbeno vztrajanje pri ponujenih dokazih, če pa tožnik sodišču v zvezi s to svojo zatrjevano škodo ni ponudil konkretnih in opredeljenih vsebinskih trditev. Tako je, na primer, v tretji pripravljalni vlogi, ki jo v pritožbi posebej izpostavlja, v zvezi s to škodo navedel le, da „dodatno zahteva tudi izgubo na dohodku, ki znaša približno 700,00 EUR mesečno za tri leta …“. V nadaljnjih treh pripravljalnih vlogah je navajal, da ima popoldansko obrt, ki je zdaj v mirovanju, ker zaradi dolgotrajnega bolniškega staleža ne more delati. Svojih trditev ni ustrezno dopolnil niti potem, ko sta ga na nesklepčnost tožbe opozorila tako toženka kot sodišče. Njegove navedbe v šesti pripravljalni vlogi (z dne 18. 2. 2013) pa je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo kot prepozne, upoštevaje 286.a člen ZPP. Dejstvo, da tožnik zaradi posledic poškodbe dalj časa ni bil sposoben za delo, je nedvomno odločilno, vendar brez navedbe drugih relevantnih okoliščin ne zadošča za sklepanje o zatrjevani izgubi na dohodku. Tako tožniku ni uspelo pojasniti niti tega, koliko je s popoldansko obrtjo zaslužil pred svojo poškodb. Ker tožnika v pravdi zastopa odvetnica, je sodišče prve stopnje ni bilo dolžno podrobno poučevati, kako naj utemelji ta svoj zahtevek, da bo tožba sklepčna.

16. Neupravičen in brez podlage je pritožbeni očitek, da naj bi sodišče prve stopnje tožnikovo pooblaščenko med postopkom namerno zmedlo. Enako velja za očitek o domnevni pristranskosti sodnice; sicer pa tožnik ni izkoristil pravice zahtevati izločitev sodnice (72. člen ZPP). Res se je sodišču prve stopnje v 64. točki obrazložitve sodbe očitno pomotoma zapisalo, da tožnik terja (namesto, da je upravičen terjati) tisto, kar mu je sicer prisodilo. Navedeno pisno pomoto je mogoče kadarkoli odpraviti z ustreznim popravnim sklepom v skladu s 328. členom ZPP. Brez dvoma pa ne gre za takšno pomanjkljivost ali napako, ki bi lahko kvarno vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Enako velja za očitek o tem, da je bil zadnji narok za glavno obravnavo glede na izid dokaznega postopka nepotreben.

17. Pri odločanju o stroških postopka je sodišče prve stopnje med tožnikovimi izdatki, potrebnimi za pravdo, pravilno upoštevalo vso izvedenino, ne pa tudi tožnikovih potnih stroškov, saj ti v stroškovniku niso opredeljeni po višini. Ker nagrada po tar. št. „2200 do 2202“ ni bila priglašena, je sodišče kljub opombi 3-3 Odvetniške tarife ni moglo všteti v priglašeno nagrado za postopek po tar. št. 3100. Tožniku je zato iz tega naslova pravilno priznalo le nagrado po količniku 1,3, upoštevaje vrednost spora.

O toženkini pritožbi:

18. Sodišče prve stopnje v dokaznem postopku ni zagrešilo očitane procesne kršitve. Kot je toženki pravilno pojasnilo v izpodbijani sodbi, je bil njen dokazni predlog, naj tožnik predloži svoj zdravstveni karton, prepozen, imenovanje novega izvedenca medicinske stroke pa nepotrebno. Zgolj dejstvo, da je izvedenec po pripombah pravdnih strank in po ponovnem premisleku spremenil svoje prvotno mnenje o tem, v kakšnem deležu sta k ugotovljenemu zmanjšanju tožnikove življenjske aktivnosti prispevali predhodna okvara tožnikove leve rame in obravnavana poškodba, ni razlog za dvom o pravilnosti in strokovnosti izvedenskega mnenja, sploh ker je izvedenec svojo drugačno odločitev prepričljivo utemeljil v dodatnem pisnem mnenju in ob zaslišanju.

19. Utemeljena pa je pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovljene degenerativne spremembe ramenskega sklepa, zaradi katerih se je tožnik le štiri leta pred obravnavano nezgodo že zdravil, izključilo kot vzrok za njegovo sedanje zmanjšanje življenjske aktivnosti in s tem povezane duševne bolečine. Izvedenec je namreč povsem jasno 20 % sedanjih tožnikovih težav z levo ramo pripisal degenerativnim spremembam, 80 % pa poškodbi v obravnavani nezgodi, za katero odgovarja toženka. Res je, da mora odgovorna oseba oškodovanca sprejeti takšnega, kot je, vendar ni mogoče spregledati očitnega dejstva, da je tožnik že pred poškodbo imel težave z levo ramo in da so bile te tako hude, da se je moral zaradi njih tudi zdraviti. Ni šlo torej za klinično neme spremembe, zato tožnik ni upravičen do odškodnine za celotno zatrjevano škodo, ki jo zdaj trpi zaradi okvare leve rame. Dejstvo, da se tožnik po letu 2004 do poškodbe ni več zdravil zaradi bolečin in omejene gibljivosti v levi rami, ne pomeni, da je bila okvara v celoti sanirana. Nasprotno, prav zaradi predhodne okvare, za katero toženka ne odgovarja, je udarec v levo ramo, ki ga je tožnik utrpel v nezgodi, povzročil raztrganino tetiv rotatorne manšete. Po presoji pritožbenega sodišča je treba v obravnavanem primeru upoštevati deljeno vzročnost, zato je tožnik upravičen le do sorazmerno zmanjšane odškodnine za navedeno negmotno škodo. Ker toženka odmerjeni odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ne oporeka, mu torej namesto prisojenih 10.000,00 EUR iz tega naslova dolguje le 8.000,00 EUR denarne odškodnine.

20. Toženka nadalje utemeljeno nasprotuje prisojeni odškodnini za tujo nego in pomoč v obdobju 55 mesecev, ko naj bi tožnik po mnenju izvedenca potreboval takšno pomoč še v povprečju po uro vsak dan. Očitno je imel izvedenec pri tem v mislih povprečnega oškodovanca. Ni namreč mogoče spregledati, da je tožnik v svoji izpovedi sam priznal, da je tujo nego in pomoč potreboval le 2 do 3 mesece, nakar se je stanje umirilo. Če bi tudi pozneje potreboval pomoč pri napornejših domačih delih, tega v svoji izpovedi gotovo ne bi zamolčal, če je zdaj zatrjevano gmotno škodo iz tega naslova morebiti pozabil uveljavljati, preden je prejel izvedensko mnenje. Prepričljivejše se zdi toženkino stališče, da gre za prilagajanje tožbenega zahtevka poteku dokaznega postopka. Navsezadnje pa tožnik ni niti zatrjeval, da se je pred poškodbo redno ukvarjal z gospodinjskimi deli, ki jih našteva izvedenec v 7. točki dopolnitve izvedenskega mnenja. Prav tako ni navajal, kdo zdaj namesto njega opravlja ta dela in koliko mu tožnik za takšno pomoč plača. Po navedenem tudi ta del tožnikovega odškodninskega zahtevka ni v zadostni meri substanciran, da bi mu sodišče lahko ugodilo. Po presoji pritožbenega sodišča je tožnik z gotovostjo izkazal, da je potreboval tujo nego in pomoč le 16 tednov po poškodbi in obeh operativnih posegih po tri ure dnevno, za kar mu, kot je že bilo obrazloženo, pripada odškodnina v višini 1.344,00 EUR.

Sklepno:

21. V postopku na prvi stopnji ni bilo procesnih in materialnih kršitev, ki bi terjale razveljavitev izpodbijane sodbe. Sodišče je sicer protispisno ugotovilo vsebino računa termah X. z dne 22. 5. 2009 (glede nadstandarda), sicer pa je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno, kar je sodišču druge stopnje omogočilo spremembo izpodbijane sodbe na podlagi pete alineje 358. člena ZPP. Pritožbama pravdnih strank je delno ugodilo in tožniku prisodilo še 90,00 EUR odškodnine (za stroške bivanja v zdravilišču) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje. Prisojeno odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je znižalo za 2.000,00 EUR s pripadajočimi obrestmi, medtem ko je prisojeno odškodnino za tujo nego in pomoč znižalo za 6.160,00 EUR (na 1.344,00 EUR) z obrestmi. V presežku pritožbi nista utemeljeni, zato ju je sodišče druge stopnje zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo prvo sodbo.

O stroških postopka:

22. Delna sprememba izpodbijane sodbe pa je vplivala na drugačno odločitev o stroških prvostopenjskega postopka. Tožnikov uspeh v pravdi se je znižal na 12 %, toženkin pa zvišal na 88 %. Tožnik bi bil torej, upoštevaje znesek svojih pravdnih stroškov, kot ga je pravilno in skladno z Odvetniško tarifo izračunalo sodišče prve stopnje (3.394,85 EUR), upravičen do povračila v višini 407,38 EUR, toženka pa do 17,60 EUR. Po medsebojnem pobotanju tako toženka dolguje tožniku 389,78 EUR za stroške prvostopenjskega postopka.

23. V pritožbenem postopku sta sicer uspeli obe pravdni stranki, vendar je tožnikov uspeh neznaten, zato mora svoje pritožbene stroške kriti sam. Tudi z odgovorom na toženkino pritožbo namreč ni ničesar bistvenega doprinesel k odločitvi o tej pritožbi. Pač pa mora tožnik povrniti toženki njene pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP), ki glede na doseženi pritožbeni uspeh (8.160,00 EUR) znašajo skupaj 385,00 EUR, obsegajo pa sodno takso za pritožbo (375,00 EUR) in materialne stroške (10,00 EUR).

(1) II Ips 539/2005 in II Ips 637/2009. (2) Ipd 1624/2012.