Jedro

Prav nobenih okoliščin ni, ki bi potrjevale pritožbene navedbe, da skupno varstvo in vzgoja ni v korist otroka. Udeleženca sta 18. 5. 2021 sklenila začasno sodno poravnavo, v kateri je bil način izvrševanja varstva in vzgoje enak, kot je določen v delnem sklepu, v katerem je sodišče določilo skupno varstvo in vzgojo. Tak ustaljen režim je torej dejansko potekal ves čas postopka. S tem se udejanja vse tisto, kar izpostavlja pritožba - načelo kontinuitete, varno in znano okolje za otrok ter potrebna zaščita otroka, ker ga vsaka sprememba vznemiri.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. in V. tč. izreka) potrdi delni sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

_Odločitev sodišča prve stopnje_

1. Sodišče prve stopnje je z delnim sklepom sklenilo, da se razveže zakonska zaveza, ki sta jo udeleženca sklenila ... 2001 (I), da se hči udeležencev A. A., rojena ... 2010 zaupa v skupno varstvo in vzgojo udeležencema (II), da je stalno bivališče otroka na naslovu predlagateljice (III), da hči preživi čas s staršema tako, da je med šolskim letom z nasprotnim udeležencem vsako sredo od konca pouka, ko se pripelje z avtobusom k nasprotnemu udeležencu v X., do 20.00, ko jo nasprotni udeleženec pripelje k predlagateljici, in vsak drug vikend od petka do konca pouka, ko se pripelje z avtobusom k nasprotnemu udeležencu v X., ali jo po dogovoru s hčerjo prevzame pri predlagateljici, do nedelje do 20.00, ko jo nasprotni udeleženec pripelje k predlagateljici, božični del praznikov (od 24. 12. - 28. 12.) v letu 2023 preživi hči s predlagateljico, novoletni del (od 29. 12. - 2. 1) z nasprotnim udeležencem, vse z menjavo 28. 12. ob 20.00, naslednje leto pa obratno in tako izmenjaje naprej, pri čemer hčer predaja tisti, pri katerem preživi čas pred menjavo, poletne počitnice hči preživi pri nasprotnemu udeležencu od 1. 7. do 15. 7. in od 1. 8. do 15. 8. vsako leto, čas od 16. 7. do 31. 7. in od 16. 8. do 31. 8. vsako leto pa s predlagateljico, z menjavo ob 20.00 zadnji dan, ko hčer preda tisti, pri katerem je preživela čas pred menjavo, velikonočni ponedeljek preživi hči s tistim udeležencem, s katerim je preživela vikend pred tem, da mora imeti hči pri sebi zdravstveno izkaznico in osebni dokument, da je vsak starš dolžan drugega starša o morebitnih spremembah obvestiti oziroma povprašati preko krajšega sporočila, da v času počitnic in praznikov redni stiki ne tečejo, da sta udeleženca dolžna hčeri omogočiti, da se med 20.30 in 21.00 sliši z drugim od staršev preko njegovega mobilnega telefona (IV), da se zavrne, kar sta zahtevala udeleženca drugače glede varstva in vzgoje hčere ter njegovega preživljanja časa z njima (V).

_**Povzetek pritožbenih navedb**_

2. Predlagateljica v pritožbi navaja, da izpodbija II. in V. tč. delnega sklepa in sicer v delu, ki se nanaša na odločitev glede vzgoje in varstva hčere. Pritožbenemu sodišču predlaga, da delni sklep spremeni tako, da hčer zaupa v varstvo in vzgojo predlagateljici, podredno pa, da delni sklep v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne v tem obsegu v nov postopek sodišču prve stopnje.

3. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje, storilo je bistvene kršitve določb postopka in zmotno uporabilo materialno pravo.

4. Sodišče je storilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. tč. drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker ima sklep pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti, izrek sklepa je v izpodbijanem delu nerazumljiv, niso navedeni tudi odločilni razlogi.

5. Predlagateljica je v celoti prevzela varstvo in vzgojo hčere, enako kot je prevzela celotno vzgojo in varstvo starejših (sedaj že polnoletnih) sinov. Nasprotni udeleženec se je v času, ko je družina živela skupaj, ves čas izgovarjal na svoje delo, kateremu je posvečal popoldneve in vikende. V nasprotju z nasprotnim udeležencem je predlagateljica ves svoj prosti čas namenjala otrokom. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da se je nasprotni udeleženec v manjši meri vključeval v varstvo in vzgojo otrok, ko so bili še mlajši, da si hči želi stikov z nasprotnim udeležencem, ker je zabaven, ker se ukvarja s prijetnimi stvarmi in v njegovem okolju manj dela za šolo, kar pa pomeni, da je na predlagateljici, da z otrokom opravi vse šolske obveznosti.

6. Najstarejši sin je imel diagnosticirano disleksijo, mlajša otroka pa motnje pozornosti in aktivnosti. Nasprotni udeleženec je ves čas zanikal, da bi otroci potrebovali specifične obravnave, zato je bilo breme specialističnih pregledov in postopkov za pridobitev odločb za usmeritev otrok na predlagateljici. Predlagateljica se je ves čas izobraževala in osvojila načine, kako ravnati z otroki zaradi njegovih specifičnosti, ne samo pri pomoči pri šolskih obveznostih, temveč tudi pri vsakdanji vzgoji otrok.

7. Otrok potrebuje varno in znano okolje, vsaka sprememba ga vznemiri. Ko se otrok vrne od nasprotnega udeleženca, se mora predlagateljica potruditi, da vzpostavi strukturiran red in kontinuiteto, ki otroku predstavlja pomiritev, gotovost in varnost. Lažje je biti tisti starš, ob katerem se otrok zabava, kot tisti, ki se mora ukvarjati z vzgojo in varstvom, šolskim delom in postavljati meje in zahteve, kar pa je bistvo starševstva. Nasprotni udeleženec ne prepozna, da je potrebna kontinuiteta dela, ki je pogojena z ugotovljenimi pomanjkljivostmi pri otroku, zaradi katerih je tudi voden kot otrok s posebnimi potrebami in v ta namen izdana odločba o usmerjanju.

8. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je otrok s predlagateljico bolj povezan, ji bolj zaupa in računa nanjo, ker ji predlagateljica nudi pomoč pri šolskem delu. Tako iz mnenja CSD, kot iz mnenja izvedenke izhaja, da obstaja med udeležencema različen koncept dojemanja otrokovih potreb. Predlagatelj zanika otrokovo specifiko in dejstvo, da je treba zaradi otrokove koristi prilagajati dnevno rutino, hkrati pa je na predlagateljici, da vse kar otrok pri nasprotnem udeležencu ne postori, mora nadoknaditi doma, s tem, da mora predlagateljica znova vzpostavljati pri otroku nujno dnevno rutino, česar nasprotni udeleženec kot potrebo otroka ne prepozna.

9. Med staršema še vedno obstaja konflikten odnos, njuno komuniciranje ni na ravni, kot bi moralo biti, da bi lahko o vseh pomembnih stvareh za otroka, tudi tistih vsakdanjih, odločala skupaj, kar sta poudarila tako CSD, kot izvedenka.

10. Sodišče je sledilo izvedenki, da predlagateljica bolje pozna otrokove čustvene in razvojne potrebe, da je bila vseskozi aktivna v svoji vlogi skrbi za otrok, da mu je sposobna izražati naklonjenost, sodišče pa v nadaljevanju iz enega dogodka, ki ga izpostavlja izvedenka, da je predlagateljica podvomila, da je razlog, da stik ni bil izveden v tem, da je nasprotni udeleženec odšel na strokovno izobraževanje, posplošilo in iz enkratnega dogodka izpeljalo oceno, da predlagateljica težje kontrolira negativna čustva do nasprotnega udeleženca, in da naj bi mu zato otrok stopil v bran. Predlagateljica je želela pri izvedenki poudariti le-to, da nikoli ni nasprotovala stikom nasprotnega udeleženca z otrokom, da pa je nasprotni udeleženec kar nekajkrat stike odpovedal, in da so bili razlogi za to zelo neverjetni.

11. Glede učenja pri nasprotnem udeležencu otrok ni vedel, kaj naj bi se pri nasprotnem udeležencu učil. Otrok zgolj občasno naredi naloge, zato je predlagateljica tista, ki ves čas preverja, ali so šolske naloge opravljene. Nasprotni udeleženec ne preverja, ali so šolske obveznosti izpolnjene. To je tista razlika, ki jo je želela poudariti predlagateljica. Otrok prihaja v najstniška leta, kjer se bo poskušal delu v šoli izogibati, zato bi morala starša pri tem nedvomno sodelovati, nasprotni udeleženec pa se temu izogiba in neprijetno delo prepušča predlagateljici. Predlagatelj ne sprejema, da ima otrok motnje pozornosti in disleksijo, za vse neuspehe otroka v šoli krivi predlagateljico. Predlagateljica otroku postavlja meje, mu pojasnjuje, da je šola na prvem mestu.

12. Sodišče je ugotovilo, da nasprotni udeleženec dobro poskrbi za otroka v času, ki ga preživi z njim, prezrlo pa je, da v času, ko je bila A. A. bolna, zanjo ni primerno poskrbel. Deklica, ki dobi prvič menstruacijo, ta čas pa preživi tako, da je odvisna od skupnih sanitarij v marini, gotovo kaže na neprimerno varstvo. Predlagateljica ni nikoli trdila, da bi bila deklica ogrožena, gre le za to, da se nasprotni udeleženec ni sposoben prilagajati otrokovim potrebam in koristim, predlagateljica pa je navedla vrsto primerov, da je bila na stikih z nasprotnim udeležencem pogosto sama, tudi v avtomobilu parkiranem pred igriščem, zato nasprotni udeleženec ni bi sposoben poskrbeti za otroka v času bolezni, zdi pa se mu tudi nepomembno, da otroku pomaga in ga nadzoruje pri šolskem delu.

13. Otrok je večkrat navedel, da je priča prepirom med nasprotnim udeležencem in njegovo novo partnerko in da se je partnerka tudi drla na otroka. Sodišče je v obrazložitvi navedlo nekaj dogodkov, ki kažejo, da nasprotni udeleženec ne postavlja koristi otroka na prvi mesto, česar sodišče ni upoštevalo v zvezi s koristmi otroka. Ravnanje nasprotnega udeleženca je presojalo zgolj z vidika ogroženosti, kar pa je popolnoma druga kategorija.

14. Sodišče očita predlagateljici, da naj bi pred otrokom očrnila nasprotnega udeleženca. Šlo je le za en dogodek, medtem ko nasprotni udeleženec ves čas govori negativno o predlagateljici pred otrokom. Predlagateljica svojih negativnih občutkov do nasprotnega udeleženca nikoli ni razlagala pred otrokom, nasprotni udeleženec pa je tisti, ki je po odselitvi od družine, vso krivdo zvalil na predlagateljico in jo skuša pred vsemi otroki prikazati kot tisto, ki je kriva za razpad družine.

15. Sodišče je ocenjevalo pripravljenost nasprotnega udeleženca, ne pa dejansko ravnanje, iz katerega bi izhajalo, da nasprotni udeleženec prepozna otrokove potrebe. Sodišče je ugotovilo, da med udeležencema obstajajo nesoglasja na več področjih, zmotno pa je zaključilo, da to ne izključuje skupnega varstva in vzgoje, ker bi s tem omejilo ustavno zagotovljeno pravico do starševstva.

16. Družinski zakonik (DZ) v 171. členu določa razloge za omejitev starševske skrbi. Gre za ukrepe, ki so nujni iz vidika omejevanja starševske skrbi zaradi ogroženosti otroka, ki nimajo nobene zveze z odločanjem o tem, kateremu od staršev se otrok zaupa v varstvo in vzgojo, saj starš, ki se mu otrok ne zaupa v vzgojo in varstvo, še vedno izvršuje svojo roditeljsko pravico oziroma starševstvo v neokrnjeni obliki. Razlogi sodišča v tem delu so nerazumljivi in v nasprotju s tem, kar je predmet odločanja v tem postopku. Višje sodišče v Mariboru je v sklepu III Cp 699/2022 pojasnilo, da je komunikacija (vsaj minimalna) predpogoj za skupno starševstvo in uspešno izvajanje te oblike varstva in vzgoje otroka, Višje sodišče v Ljubljani pa je v sklepu IV Cp 1872/2021 pojasnilo, da sodišče lahko določi skupno varstvo in vzgojo, tudi če ni soglasja med roditeljema, pod pogojem, da je med njima komunikacija, ki izvajanje takšne vzgoje in varstva omogoča, ker morata v takem primeru skupaj odločati o vprašanjih otrokovega dnevnega življenja. Starša vedno ohranita skupno odločanje o stvareh, ki pomembno vplivajo na razvoj otroka, kot so šolanje, vključevanje v zunajšolske dejavnosti, zdravstveni posegi in podrobno. V konkretnem primeru je bilo ugotovljeno, da komunikacije med staršema praktično ni, in da obstajajo visoko konfliktne situacije. Sodišče ni ocenilo, kaj pomeni nujnost dnevne komunikacije. Skupno varstvo in vzgoja je skupno dogovarjanje o finančnih, logističnih problemih, dnevnemu urniku staršev in otrok, skratka nujnost komunikacije na dnevni ravni, kljub določeni porazdelitvi časa, ki ga otrok preživi z vsakim od staršem. Sodišče je prezrlo, da gre za otroka s posebnimi potrebami, da je razhajanje staršev o razumevanju, prilagajanju in upoštevanju specifičnih motenj v duševnem razvoju otroka tisto, ki zahteva enotno razumevanje in ukrepanje staršev, česar v konkretnem primeru ni.

_**Odgovor na pritožbo**_

17. Nasproti udeleženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev ter zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

_**Glede utemeljenosti pritožbe**_

18. Pritožba ni utemeljena.

_**Glede kršitev postopka**_

19. Sodišče prve stopnje ni storilo formalnih kršitev postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP ter 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1).

20. Sodišče prve stopnje ni storilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. tč. drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Protispisne so pritožbene trditve, da se delnega sklepa ne da preizkusiti, kar kaže že/tudi vsebina pritožbenih navedb. Sodišče prve stopnje se je v delnem sklepu določno opredelilo do vseh odločilnih dejstev, ki so relevantna z vidika pravne presoje. Razlogi v delnem sklepu so jasni in razumljivi, argumentacija je logično in objektivno prepričljiva. Nobenih nasprotij ni v razlogih delnega sklepa glede temeljnih predpostavk, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje presojalo, ali so izpolnjeni pogoji za skupno varstvo in vzgojo otroka. Gre zgolj zato, da pritožba ne sprejema argumentov sodišča prve stopnje, in v ta namen protispisno zatrjuje, da so razlogi v tem delu nerazumljivi in v medsebojnem nasprotju, ker naj bi sodišče prve stopnje pri odločanju upoštevalo predpostavke za omejitev starševske skrbi iz 171. člena DZ in ne predpostavk, ki so pogoj za zaupanje otroka v skupno varstvo in vzgojo.1

21. Sodišče prve stopnje je ocenilo in se opredelilo do relevantnih dokazov, ki se nanašajo na otrokove motnje pozornosti in aktivnosti ter da gre za otroka s posebnimi potrebami, ki so povezane z izpolnjevanjem njegovih šolskih obveznostmi, ko je presojalo dejstva povezana z odločitvijo o skupnem varstvu in vzgoji otroka.2 Pritožba konkretno tudi ne navede, katerih listin sodišče prve stopnje ni upoštevalo, in na podlagi katerih listin bi bila konkretna dejstva drugače ugotovljena, kar bi odločilno vplivalo na končno odločitev.

_**Glede uporabe materialnega prava**_

22. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo. Pravilna ni le izbira pravne norme,3 ki sicer ni predmet pritožbenega izpodbijanja, marveč tudi njena razlaga in izrečena pravna posledica, glede na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje.

_**Presoja pritožbenega sodišča**_

23. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi udejanjilo v teoriji in sodni praksi enotno stališče, da je otroku v korist, da varstvo in vzgoja potekata tako, kot da bi bila življenjska skupnost udeležencev še vedno vzpostavljena, zato je skupno varstvo in vzgoja osnovna - prvenstvena rešitev. Čeprav to ni izrecno predpisano kot pravilo, je v 138. členu DZ pri sklepanju sporazuma o varstvu in vzgoji na prvem mestu našteta prav ta možnost skupnega varstva in vzgoje, kar dodatno kaže, da gre za prvenstveno obliko tudi, kadar o tem odloča sodišče.4 S to določbo DZ je natančneje izražena ustavna pravica do starševstva iz 54. člena Ustave. Nova ureditev sledi načelu enake odgovornosti staršev do otrok iz 135. člena DZ. Iz tega načela izhaja, naj starša, če je le mogoče, tudi po razpadu družine ohranita skupno varstvo in vzgojo otroka. Le kadar sodišče ugotovi, da to otroku ne bi bilo v korist, lahko odloči drugače. V primeru, ko se sodišče za skupno varstvo in vzgojo otroka odloči proti volji enega od staršev, mora ugotoviti tudi, ali se bosta starša zmogla sama sproti sporazumeti o načinu izvrševanja skupnega varstva in vzgoje. Kadar sodišče ugotovi, da tega ne zmoreta, je v korist otroka, da v izreku sklepa način izvrševanja natančneje določi. Praviloma je za skupno varstvo in vzgojo pomembno, da imata oba starša tudi dejansko približno enakovredno možnost vplivanja na otrokovo vzgojo in razvoj.5

24. Iz mnenja centra za socialno delo6 izhaja, da je center predlagal, da se otrok dodeli v varstvo in vzgojo predlagateljici, iz mnenja izvedenke pa, da "je za skupno skrbništvo oziroma deljeno starševstvo trenutno manj možnosti."7 Na zaslišanju 15. 6. 2023 je izvedenka pojasnila, da je možno skupno varstvo in vzgoja, če bi udeleženca izboljšala komunikacijo.8 Sodišče prve stopnje je mnenje CSD in mnenje/izpovedbo izvedenke upoštevalo in dokazno ocenilo in pravilno pojasnilo, da v teh mnenjih niso navedeni razlogi, ki bi narekovali poseg v starševsko skrb enega ali drugega, zato je dodelilo otroka v skupno varstvo in vzgojo.9 Iz mnenja CSD, še posebej pa iz mnenja in izpovedbe izvedenke ne izhajajo dejstva in še manj razlogi, ki bi utemeljevali sklepanje, da skupno varstvo in vzgoja ni v korist otroka. Dejstva potrjujejo prav nasprotno.

25. Izvedenka je pojasnila, da je predlagateljica zelo aktivna v vlogi matere, da skrbi za otroka in mu izraža naklonjenost, da prepozna razvojne in čustvene potrebe otroka in je v vzgojnem smislu dosledna in ga vzpodbuja, sodeluje s šolo (na enak način je starševsko skrb izvajala do drugih dveh sedaj že polnoletnih otrok), da (pa) težko kontrolira čustva do nasprotnega udeleženca in poskuša vzpostaviti distanco, da je nasprotni udeleženec odprt in družaben, da je dobro poučen, samozavesten in razgledan, da preveč zaupa, da psihološki testi ne kažejo odstopanj, razen povečane odzivnosti na čustvenem področju, da na področju čustvovanja kaže nekaj več labilnega čustvovanja, ki ga nekoliko težje obvladuje, da ko so bili otroci mlajši, se je nasprotni udeleženec vključeval v varstvo in vzgojo v manjši meri zaradi službenih obveznosti, da se je kasneje aktivno vključeval v varstvo in vzgojo, s tem, da se je pri sinovih zlasti ukvarjal na področju športa, da pri hčeri izkazuje pozitivna čustva, jo vzpodbuja in spremlja njen razvoj, da je hčeri naklonjen in jo razume, da v času stikov s hčerjo aktivno preživlja prosti čas, da se šolskemu delu na stikih posvečata le občasno, da šolsko delo hčere spremlja preko informacij iz šole, da kljub napetostim s predlagateljico, ki izhajajo iz partnerskega odnosa, skuša okrepiti svojo očetovsko vlogo, da iz klinično psihološkega pregleda hčere izhaja, da ji pri šolskem učenju pomaga predlagateljica ali njena babica, da ji pomaga tudi nasprotni udeleženec, da se otrok dobro počuti tako v okolju predlagateljice, kot v okolju nasprotnega udeleženca, da do obeh udeležencev izraža pozitivna čustva, da je na oba čustven navezana, da glede stikov z nasprotnim udeležencem izraža željo, da ostanejo enaki kot do sedaj, da se obseg stikov ne zmanjša, ker bi bila rada pri nasprotnem udeležencu, da nasprotni udeleženec zaradi opravljanja trenerskega dela v preteklosti ni bil tako zanesljiv, kot je sedaj, ko s hčerjo aktivno preživlja stike.

26. Prav nobenih okoliščin torej ni, ki bi potrjevale pritožbene navedbe, da skupno varstvo in vzgoja ni v korist otroka. Udeleženca sta 18. 5. 2021 sklenila začasno sodno poravnavo,10 v kateri je bil način izvrševanja varstva in vzgoje enak, kot je določen v delnem sklepu, v katerem je sodišče določilo skupno varstvo in vzgojo. Tak ustaljen režim je torej dejansko potekal ves čas postopka. S tem se udejanja vse tisto, kar izpostavlja pritožba - načelo kontinuitete, varno in znano okolje za otrok ter potrebna zaščita otroka, ker ga vsaka sprememba vznemiri.

27. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je kljub šibki komunikaciji med udeležencema v času trajanja postopka, potekal režim varstva in vzgoje otroka brez večjih pretresov. Sodišče se je opredelilo in upoštevalo konflikte, ki jih imata udeleženca, ki pa jih je mogoče oceniti (ob upoštevanju izpovedb udeležencev in ugotovitev izvedenke) kot stereotipne komunikacijske težave, ki so običajno povezane z razpadom življenjske skupnosti. Pritožba pavšalno izpostavlja konflikte, ne navede pa primerov, ki bi kazali, da bi med udeležencema obstajala zelo visoka stopnja konflikta, ki bi ogrožala otroka. Sodišče prve stopnje je povzelo izvedenko, ko je opisala dogodke, ko se je otrok postavil v bran nasprotnemu udeležencu, in na podlagi razgovora z otrokom pojasnila, da bo otrok glede na starost vse bolj prevzemal vlogo pri odločanju o stikih s staršema, s tem, da ima pozitiven odnos do obeh staršev. Izvedenka je še pojasnila, da je predlagateljica od partnerskih konfliktov delno že distancirala, čeprav so še prisotne negativne sodbe o nasprotnemu udeležencu, kar prepričljivo ugotavlja tudi sodišče prve stopnje v delnem sklepu. Ugotovljeni konflikti zato niso okoliščina, ki bi preprečevala izvrševanje skupnega varstva in vzgoje, posebej ob vrednotenju koristi otroka, s tem, da sta udeleženca tako po mnenju CSD kot po mnenju izvedenke primerna za izvajanje varstva in vzgoje - nedvomno pa konflikti obremenjujejo/otežujejo izvrševanje skupnega varstva in vzgoje.11 Glede na pritožbene navedbe pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je kriterij za odločitev o skupnem varstvu in vzgoji zgolj korist otroka in ne volja predlagateljice.12

28. Odločitev o vzgojo in varstvu (namreč) ni tekmovanje, kateri od staršev ima boljše starševske kapacitete - vrednoti se odnos med posameznim staršem in otrokom ter znotraj tega se ocenjuje otrokova korist, ko se presoja, kakšna naj bo odločitev o varstvu in vzgoji iz 138. člena DZ. Pritožbeno sodišče ne dvomi v predanost predlagateljice v zvezi z vzgojo in varstvom hčere, da je v pretežni meri prevzela varstvo in vzgojo tudi zdaj že polnoletnih otrok, ker se je nasprotni udeleženec posvečal svojemu delu (športnega trenerja) in se je zato v manjši meri vključeval v varstvo in vzgojo otrok (s tem, da nasprotna udeleženka nasprotnemu udeležencu priznava, da si otroci želijo stikov z njim, ker se je ukvarjal s prijetnimi stvarmi - skrbel je za športne aktivnosti otrok, zabavo, ipd.), da je izkazano, da sta sedaj že polnoletna otroka imela različne težave - motnje pozornosti in aktivnosti, ki so izkazane tudi pri hčeri, da se je predlagateljica v ta namen izobraževala, da je pridobila veščine, kako ravnati z otrokom zaradi njegovih specifičnosti, ne samo pri pomoči pri šolskih obveznostih, temveč tudi pri vsakdanji vzgoji otrok, da je nasprotni udeleženec zanikal, da bi otroci potrebovali specifične obravnave, zato je bilo breme specialističnih pregledov in postopkov za pridobitev odločb za usmeritev otrok na predlagateljici, da je hči bolj povezana s predlagateljico, da ji bolj zaupa in računa nanjo, da predlagateljica nudi hčeri pomoč pri šolskem delu, ipd. Navedbe predlagateljice pa po drugi strani evidentno kažejo, da zaradi predanega odnosa do hčere/in nepredelanega odnosa do nasprotnega udeleženca ne more ponotranjiti, da ima v otrokovem razvoju pomembno vlogo tudi nasprotni udeleženec, kar izhaja iz ugotovitev izvedenke, CSD in izjav, ki jih je otrok dal izvedenki. Izvedenka pojasnjuje, da je nasprotni udeleženec motiviran v vzgojnem razvoju otroka, da se je vključil v nadzor in izpolnjevanje šolskih obveznosti hčere, da je hčer na nasprotnega udeleženca navezana, da je izrazila željo, da bi "stiki z očetom ostali nespremenjeni, ker je rada z nasprotnim udeležencem", da imata udeleženca dobre starševske kapacitete. V sodni praksi je pogosto, da eden od staršev drugemu oporeka način izvrševanja varstva in vzgoje, ker ta ni enak načinu, kot ga izvaja sam. Izvedenci so že večkrat poudarili, da ni nič narobe, če je eden od staršev bolj skrben, dosleden in discipliniran, drugi od staršev pa bolj igriv in sproščen. Ob tem razlagajo, da je običajno, da si starša pri izvrševanju varstva in vzgoje nista enotna, pa to otroka ne ogroža, temveč ga bogati.13 Odločitev o skupnem varstvu in vzgoji je tako na mestu, čeprav starša varstvo in vzgojo otroka nista povsem enako primerna, ker je taka odločitev otroku v korist. 29. Sodišče prve stopnje je navedlo števila odločilna dejstva, ki potrjujejo, da je odločitev glede skupnega varstva in vzgoje udeležencev v korist otroka. Sodišče je ugotovilo, da sta udeleženca starševsko skrb v določeni meri delila že v času skupnega življenja, čeprav zaradi narave očetovega dela - vodenje nogometnih treningov v popoldanskem času ta skrb ni bila časovno enakovredna, da je predlagateljica v času odsotnosti nasprotnega udeleženca v tem obdobju prevzela skrb za otroka, da je kljub tej okoliščini nasprotni udeleženec z otrokom ohranil stike, iz mnenja izvedenke pa izhaja, da se je odnos nasprotnega udeleženca do otroka bistveno spremenil, da otroku izkazuje pozitivna čustva, ga vzpodbuja, spremlja njegov razvoj, da med njima vlada sproščen odnos. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča, da so morali biti ti temelji podani že preteklosti, da ima otrok do (obeh) udeležencev pozitivni odnos, da je otrokov odnos do predlagateljice bližji, da ji zaupa, računa nanjo, pravilna pa je tudi ugotovitev sodišča, ki temelji na mnenju izvedenke, da predlagateljica težje kontrolira negativna čustva do nasprotnega udeleženca. Prav tako je pravilno izpostavljen dogodek, ko je pred izvedenko otrok stopil v bran nasprotnemu udeležencu. Utemeljeno pa sodišče ni sledilo navedbam in izpovedbi predlagateljice, da v času, ko otrok preživi pri nasprotnem udeležencu, šolske obveznosti niso narejene, da nasprotni udeleženec ne poskrbi za varnost otroka v času bolezni. Ni tudi izkazano, da je otrok priča prepirom med nasprotnim udeležencem in njegovo novo partnerko, oziroma da bi partnerka od nasprotnega udeleženka imela neprimeren odnos do otroka. Sodišče prve stopnje pa je upoštevalo, da otrok potrebuje okrepljeno zunanjo kontrolo, da potrebuje vzpodbudo, ker je pri delu manj samostojen, podrobno je pojasnilo primanjkljaje na posameznih področjih učenja pri otroku, s tem, da je predlagateljica potrdila, da je nasprotni udeleženec v stiku s šolo. Ni dvoma, da se bo moral nasprotni udeleženec še aktivneje vključiti v proces kontrole izpolnjevanja šolskih obveznosti hčere, zaradi že pojasnjenih primanjkljajev, ki jih ima hči v procesu učenja, s tem, da so neutemeljene pritožbene navedbe, da se nasprotni udeleženec v ta proces še ni aktivno vključil. 30. Sodišče prve stopnje je izhajalo pravilno iz pravila, da naj starša, če je le mogoče tudi po razpadu družine ohranita skupno varstvo in vzgojo. Pravilna je nadaljnja ugotovitev, da glede na okoliščine konkretnega primera, ni razloga, da bi bila odločitev drugačna. Sodišče ni izhajalo iz predpostavke, da dodelitev otroka enemu od staršev pomeni izguba starševskih pravic, marveč iz primarnega pravila ohraniti skupno varstvo in vzgojo otroka. Pri tem je odločilno dejstvo, da sta udeleženca primerna za varstvo in vzgojo, da je sprejeta odločitev v korist otroka, kljub konfliktom med udeležencema in drugim pomislekom, ki jih izraža predlagateljica v pritožbi.

31. Predlagateljica v pritožbi navaja težave, ker ne bo mogla odločati o vsakodnevnih vprašanjih povezanih z varstvom in vzgojo otroka. Na te pomisleke ji je odgovorilo že sodišče prve stopnje. O vsakodnevnih vprašanjih, ki bistveno ne vplivajo na razvoj otroka, bo odločal udeleženec, pri katerem bo takrat otrok, o ostalih vprašanjih, ki bistveno vplivajo na otrokovo življenje in razvoj, pa bosta morala odločati skupaj, torej na enak način, kot če bi bil otrok dodeljen v varstvo in vzgojo le enemu staršu. _**Odločitev pritožbenega sodišča**_

32. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo delni sklep sodišča prve stopnje (2. točka prvega odstavka 365. člena ZPP).

_**Glede pritožbenih stroškov**_

33. Nasprotni udeleženec je priglasil pritožbene stroške, pritožbeno sodišče pa je odločitev o teh stroških pridržalo za končno odločitev, kot to izhaja iz izreka tega sklepa (164. člen ZPP).

1 Glej 16.-18. tč. delnega sklepa. 2 Glej 10., 11.,12.,13.,16. in 18. tč. delnega sklepa. 3 Glej 5. tč. delnega sklepa, kjer je povzeta določba 138. člena DZ in 7. tč. delnega sklepa, kjer so predstavljena temeljna izhodišča DZ glede odločitve o skupnem starševstvu v luči 54. člena Ustave, v 1., 3. 4., 5. in 8. op. pa je citirana sodna praksa. 4 Matej Čujovič: Komentar Družinskega zakonika, Ljubljana 2019, str. 419. 5 II Ips 8/2023. 6 L. št. 28-29. 7 L. št. 207. 8 L. št. 257. 9 Primerjaj IV Cp 185/2022 in II DoR 145/2022. 10 L. št. 127. 11 Primerjaj z dejanskim stanjem iz zadeve II Ips 8/2023, v kateri je bila izdana odločba o skupnem varstvu in vzgoji ob bistveno hujši stopnji konflikta med staršema, kot je bila ugotovljena med udeležencema v tem postopku. 12 Matej Čujovič: Komentar Družinskega zakonika, Ljubljana 2019, str. 419-421. 13 Matej Čujovič: Komentar Družinskega zakonika, Ljubljana 2019, op. 1088 in str. 420.