Jedro

Za oceno, ali je med brati in sestrami ter umrlo osebo obstajala trajnejša življenjska skupnost kot pogoj za pridobitev pravice do odškodnine za duš. bolečine ob smrti bližnjega, je odločilo, ali so si ustvarili svoje samostojno življenje (v okviru kakšne druge skupnosti) ali pa se še vedno čutijo pripadnike iste življenjske skupnosti z drugimi člani družine. - Upravičenje do odškodnine za duš. bolečine zaradi smrti otroka ni odvisno od okoliščine, ali je bil otrok ekonomsko osamosvojen in ali je živel v družinski skupnosti s starši.

Izrek

Pritožbi tožeče in tožene stranke se zavrneta kot neutemeljeni in v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo odločilo, da je toženec dolžan plačati prvemu tožniku P. B. in drugi tožnici J. B. odškodnino za duševne bolečine zaradi smrti hčerke v višini 1.400.000,00 SIT vsakemu, prvemu tožniku pa povrniti še materialno škodo na račun pogrebnih stroškov in stroškov za postavitev nagrobnega spomenika.

Višji tožbeni zahtevek obeh tožnikov je zavrnilo, v celoti pa je zavrnilo zahtevek tretjega, četrtega in petega tožnika za plačilo odškodnine za nematerialno škodo. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 154.877,00 SIT stroškov postopka.

Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje toženec po svojem pooblaščencu, zoper zavrnilni del pa se pritožujejo po pooblaščencu tretji, četrti in peti tožnik.

Pritožba tožene stranke v razlogih napada odločitev prvostopnega sodišča le glede odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je bila priznana prvi in drugi tožeči stranki. Navaja, da na podlagi obrazložitve sodbe ni mogoče zaključiti, da je šlo v obravnavanem primeru za takšne duševne bolečine in druge okoliščine primera, ki bi lahko utemeljevale plačilo denarne odškodnine. Še posebej pri drugi tožnici naj sodišče ne bi obrazložilo in ugotovilo, kolikšne duševne bolečine trpi oziroma kolikšna satisfakcija je zanjo primerna. To še posebej glede na znano dejstvo, da je pri njej že pred tem dogodkom obstajala določena duševna motnja. Ločeno življenje in ugotovljena razhajanja med pokojno hčerko in starši po mnenju pritožbe niso mogle biti podlaga neki posebni skrbi pokojne za starše oziroma njeni posebni pozornosti do njiju, poleg tega pa je tudi samo sodišče ugotovilo, da med njimi ni bilo kakšne tesnejše navezanosti. Pokojna je bila odrasla in samostojna oseba, ki si je ustvarila svoj način življenja. Trditve tožeče stranke o duševnih bolečinah so po mnenju pritožbe brez vsake resne podlage in dokazov, zato ne morejo pripeljati do odškodnine, še posebej pa ne do tako visoke. Po mnenju pritožbe se sodišče v obravnavanem primeru ni spopadlo z vprašanjem pravične odškodnine, tudi sicer pa so prisojeni zneski glede na obstoječo sodno prakso nesorazmerni.

Tretji, četrti in peti tožnik pa v pritožbi, vloženi po pooblaščencu, navajajo, da je prvostopno sodišče nepravilno zavrnilo njihov zahtevek za plačilo odškodnine za prestane duševne bolečine. Menijo, da je sodišče napačno tolmačilo 2. odst. 201. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) saj trajnejša življenjska skupnost, ki jo navedeno določilo pogojuje za prisojo denarne odškodnine za duševne bolečine, ni v zakonu natančno definiran pojem, ampak je prepuščeno sodni praksi, da jo definira in je zato lahko različna glede na konkretne dejanske okoliščine. Ni odločilna samo dejanska življenjska skupnost, temveč resnična medsebojna odvisnost in tesna povezanost. Ta pa je bila v obravnavanem primeru podana, nenazadnje je pokojna sestra pritožnike vzdrževala, kolikor ji je bilo praktično mogoče. Dejstvo, da niso bili še bolj zbližani, je posledica dejanskih socialnih in družbenih razmer, v okviru katerih si je pokojna sestra ustvarila življenje drugod in ne doma, kar je povsem naravna težnja vsakogar. Zato menijo, da so upravičeni do odškodnine za trajne duševne bolečine zaradi izgube sestre.

Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi tretje, četrte in pete tožeče stranke: Pritožba ima sicer načeloma prav, da je potrebno v vsakem konkretnem primeru posebej presojati, ali je med brati in sestrami umrlega obstajala trajnejša življenjska skupnost, ki jo 2. odst. 201. čl. ZOR določa kot pogoj za pridobitev pravice do odškodnine za duševne bolečine ob smrti bližnjega in tudi, da ta pojem razlaga sodna praksa široko. Tako lahko intenzivna navezanost med njimi obstaja tudi takrat, kadar ne gre za vsakodnevno skupno življenje, vendar pa je bistveno, da si drugje ne ustvarijo svojega samostojnega življenja v okviru kakšne druge skupnosti, temveč se še vedno čutijo pripadnike življenjske skupnosti z drugimi člani družine. V obravnavani zadevi pa je prvostopno sodišče zanesljivo ugotovilo, da pokojna M. V. B. s pritožniki ni bila povezana ne v stanovanjskem ne v ekonomskem pogledu in da so bili njihovi stiki omejeni zgolj na redke obiske.

Pokojna je pred smrtjo živela zdoma že več kot dve leti in pol, sprva z enim nato pa z drugim izvenzakonskim partnerjem v P.. Glede na te okoliščine je prvostopno sodišče pravilno odločilo, da pritožnikom, za katere je sicer ugotovilo, da so ob smrti sestre trpeli intenzivne duševne bolečine, odškodnine ni mogoče priznati, ker njihova škoda ni pravno priznana. Pritožbeno sodišče je zato njihovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

K pritožbi tožene stranke: Upravičenje do odškodnine za duševne bolečine zaradi smrti otroka ni odvisno (tako kot v primeru, kadar gre za brate in sestre umrlega), od okoliščine, ali sta osamosvojeni otrok ter njegov roditelj živela skupaj v družinski skupnosti. Upravičenje do odškodnine in njena višina zavisita od mesebojne čustvene navezanosti otroka in roditelja, zato osamosvojitev otroka in njegovo življenje izven družinske skupnosti lahko vpliva le na višino odškodnine za duševne bolečine zaradi otrokove smrti in sicer toliko, kolikor je ta okoliščina vplivala na zmanjšanje njune medsebojne čustvene navezanosti. V obravnavanem primeru je prvostopno sodišče z neposrednim zaslišanjem prvih dveh tožnikov ugotovilo, da kljub razrahljanim družinskim in čustvenim vezem med pokojnico in njenimi starši, te vezi le niso bile pretrgane, zaradi česar je bila smrt hčerke za oba starša zelo boleča. Ob upoštevanju, da je šlo za nenaravno smrt hčerke v mladih letih, je intenzivnost in trajanje njunih duševnih bolečin toliko bolj razumljiva. To okoliščino in izpoved obeh tožnikov je prvostopno sodišče v razlogih sodbe upoštevalo in ocenilo, zato pritožba tožene stranke neutemeljeno očita prvostopnemu sodišču, da ni navedlo razlogov, ki utemeljujejo upravičenost do odškodnine in njeno višino. Poleg načela individualizacije višine odškodnine pa je prvostopno sodišče pravilno upoštevalo tudi načelo njene objektivne pogojenosti. Primerjava odškodnine za obravnavano negmotno škodo z odškodninami za istovrstne škode v drugih podobnih primerih po oceni pritožbenega sodišča kaže, da je v obravnavanem primeru odškodnina prisojena v okvirih, ki jih priznava obstoječa sodna praksa. Glede na pravilno upoštevanje obeh kriterijev zato ni mogoče pritrditi pritožbi, da prvostopno sodišče ni pravilno uporabilo pravnega standarda pravične denarne odškodnine iz 1. odst. 200. čl. ZOR, ali da bi v nasprotju z 2. odst. 200. čl. ZOR s prisojo odškodnine šlo na roko težnjam tožeče stranke, ki niso združljive z naravo odškodnine.

Pritožbo tožene stranke je zato zavrnilo kot neutemeljeno in tudi v tem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. čl. ZPP).