Jedro

Toženki je uspelo dokazati, da je bila posojilna pogodba le navidezna, ter je kot taka prikrivala pogodbo o asignaciji, s katero je družba kot asignant naročila svojemu dolžniku (tožnici), da na toženkin račun izpolni svojo obveznost, ta pa je nadalje denar nakazala delavcem asignanta.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami nosita stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi VL 76972/2013 z dne 17. 5. 2013 razveljavilo tudi v 1. in 3. odstavku izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožnici je na račun toženke naložilo plačilo pravdnih stroškov v višini 1.383,11 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožnica. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podrejeno izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Trdi, da je sodišče napačno zaključilo, da je posojilna pogodba zgolj navidezna in da kot taka prikriva pogodbo o asignaciji. Navaja, da asignacija ni pogodba, zato ne more biti disimulirana pogodba, ki bi jo prikrivala posojilna pogodbo. Tudi sicer je sodišče prve stopnje po nepotrebnem izvajalo dokaze glede poslovanja tožnice z družbo A. d. o. o., saj slednje v konkretnem primeru ne more biti pravno relevantno. Tožnica namreč plačilo zahteva na podlagi posojilne pogodbe, ki jo je sklenila neposredno s tožnico, česar toženka ni uspela izpodbiti. Tudi sicer toženka ni dokazala, da ima družba A. d. o. o. odprto terjatev do tožnice, ki bi lahko bila temelj za asignacijo. Zgolj dejstvo, da je tožnica z navedeno družbo sklenila izvajalsko pogodbo ne pomeni, da družbi dolguje plačila za izvedena dela. Navedenega ni potrdila niti priča A. A. Dejstvo je, da je toženka pogodbo podpisala in s tem pristala na kratek rok vrnitve posojenega zneska. Sodišču očita pavšalno dokazno oceno ter vztraja na stališču, da je bila med strankama sklenjena zgolj posojilna pogodba, po kateri toženka svojo obveznost še vedno dolguje.

3. Na pritožbo tožnice je odgovorila toženka in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba je neutemeljena.

5. Tožnica v konkretnem primeru od toženke zahteva plačilo posojenega zneska, izplačanega na podlagi posojilne pogodbe št. 1-12 z dne 26. 1. 2012. Toženka temu nasprotuje s trditvijo, da je posojilna pogodba zgolj navidezna in kot taka prikriva pogodbo o asignaciji, sklenjeno med tožnico, podjetjem A. d. o. o. (takratnim delodajalcem toženke) in toženko. V skladu s 50. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) navidezna pogodba nima učnika med pogodbenima strankama, če pa navidezna pogodba prikriva kakšno drugo pogodbo (prikrita pogodba), pa velja ta druga, če so izpolnjeni pogoji za njeno veljavnost. 6. Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je toženki v konkretnem primeru uspelo dokazati, da je bila posojilna pogodba le navidezna, ter je kot taka prikrivala pogodbo o asignaciji, s katero je A. d. o. o. kot asignant naročil svojemu dolžniku (tožnici), da na toženkin račun izpolni svojo obveznost, ki je nadalje denar nakazala delavcem asignanta. Navedeno dejstvo, je sodišče ugotovilo na podlagi zaslišanja toženke ter prič B. B., C. C. in A. A., ki so vse potrdile, da je imela družba A. d. o. o. v letu 2012 blokiran račun in zato plač za mesec december 2011 ni mogla izplačati. Ob tem pritožba zmotno navaja, da pogodba o asignaciji ni pogodba in da kot taka ne more biti prikriti pravni posel. Asignacijo kot pogodbo namreč izrecno ureja že Obligacijski zakonik (členi 1035 do 1049), da je asignacijo za pogodbo imela tudi tožnica pa izhaja iz dokaza pod prilogo A8, ki nosi nedvoumen naslov (Pogodba o asignaciji) in katere podpisnica je tudi tožnica. Ta potrjuje, da so bile že konec leta 2011 določene plače delavcev izplačane s pogodbo o asignaciji, kjer je tožnica nastopala kot asignat, A. d. o. o. kot asignant in delavci kot asignatarji.

7. Da je bil enak namen zasledovan tudi s sporno posojilno pogodbo, je sodišče ugotovilo zlasti na podlagi izpovedbe priče A. A., ki je potrdila, da je tožnica denar posodila toženki, ki je bila takrat zaposlena v podjetju A. d. o. o., z namenom, da toženka nato iz prejetega denarnega zneska denar nakaže delavcem. Navedeni priči je sodišče utemeljeno verjelo, saj je v spornem obdobju opravljala koordinatorska dela med različnimi izvajalci in kot taka za izid konkretne pravde nima osebnega interesa. Da je bil denar delavcem dejansko nakazan s strani toženke in da je slednja svojo obveznost po pogodbi izpolnila, je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi zaslišanja prič C. C. in Č. Č., ki sta bila v spornem obdobju zaposlena pri podjetju A., d. o. o. in izpiska osebnega računa toženke (priloga B10), iz katerega je razviden prenos denarnih sredstev. Neutemeljen je nadalje pritožbeni očitek, da toženki ni uspelo izkazati obstoja terjatve podjetja A. d. o. o. do tožnice. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje nedvoumno izhaja, da sta tožnica in navedeno podjetje sodelovala pri izgradnji X, in sicer tožnica kot investitor in družba kot izvajalec gradbenih del, pri čemer je pogodbena vrednost del znašala 191.883,84 EUR, kar je sodišče ugotovilo na podlagi primopredajnega zapisnika (priloga B7). Posojeni znesek 10.000,00 EUR naj bi se zato upošteval pri končni situaciji, kar je v svoji izpovedbi potrdila tako toženka kot tudi priča A. A., navedenega pa tožnici ni uspelo izpodbiti. Sodišče prve stopnje je tako po mnenju pritožbenega sodišča dejansko stanje o vseh pomembnih okoliščinah tega spora dovolj natančno raziskalo in pravilno ugotovilo vse ključne elemente. Po povedanem pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

8. Izrek o pritožbenih stroških tožnika temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo toženke pa ni pripomogel k odločanju sodišča druge stopnje in zato ni bil potreben (prvi odstavek 155. člena ZPP).