Jedro

1. Prvi odstavek 99. člena ZPPCP je dispozitivna določba. 2. Preostanek vrednosti med prevozom poškodovanega blaga je korist, ki jo je treba upoštevati pri določanju višine odškodnine.

3. Odškodnina za škodo na blagu, kupljenem v tujini in plačanem v tuji valuti se lahko po 2. odstavku 189. člena ZOR določi tudi tako, da se upošteva valuta, v kateri je bilo izvršeno plačilo in tečaj na dan prvostopne odločbe. V takšnem primeru tečejo zamudne obresti od dneva izdaje prvostopne odločbe dalje.

Izrek

Reviziji se ugodi ter se sodba sodišča druge stopnje v celoti, sodba sodišča prve stopnje pa v 1. in 3. odst. izreka razveljavita ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločanje o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Pritožbo zoper sodbo, s katero je sodišče prve stopnje vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Temeljnega sodišča z dne 30.12.1991 opr. štev. Ig 5803/91 za prvo toženo stranko v 1. točki izreka še za 19.382,86 DEM s 6% obrestmi od 23.1.1995 dalje do plačila, vse v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila in v 3. točki izreka še za izvršilne stroške v znesku 19.881,00 SIT, je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sodbo sodišča druge stopnje izpodbija prva tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, naj jo spremeni, podrejeno pa naj jo razveljavi in vrne zadevo v novo sojene.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki. Ta je na revizijo odgovorila in predlagala zavrnitev revizije kot neutemeljene.

Revizija je utemeljena.

Tožena stranka je šele v pritožbi začela zatrjevati, da je šlo v obravnavanem primeru za mednarodni prevoz. Zato tega novega dejstva že pri odločanju na pritožbeni stopnji ni bilo mogoče upoštevati (1. odst. 496.a člena ZPP).

Pri prevozu stvari v notranjem cestnem prevozu se odškodnina za škodo na stvareh res določa po 1. odst. 99. člena Zakona o prevoznih pogodbah v cestnem prometu (Ur. list SFRJ štev. 2/74). Ker pa gre za dispozitivno določbo (2. člen omenjenega zakona), se lahko stranki odškodninskega razmerja (tudi molče) sporazumeta za drugačen način ugotavljanja višine škode. Tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni ugovarjala (morebitnega) neupoštevanja omenjene zakonske določbe. Zato takšnega ugovora v pravnem sredstvu ne more z uspehom uveljavljati.

Pač pa sta sodišči prve in druge stopnje sicer pri določanju višine odškodnine materialno pravo zmotno uporabili v obsegu, obrazloženem v nadaljevanju. Ker zaradi tega nista ugotovili vseh za materialnopravno pravilno odločitev relevantnih dejstev, je revizijsko sodišče sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (2. odst. 395. člena ZPP).

Tožeča stranka zahteva plačilo odškodnine za nedenarno škodo. Višino škode je najprej izrazila v SIT, med postopkom pa jo je začela izražati v DEM, vendar plačljivo v SIT.

Revizijsko sodišče se strinja s stališčem sodišč prve in druge stopnje, da tožeča stranka z opredelitvijo višine škode v DEM (plačljivo v SIT), v obravnavanem primeru iz razlogov, navedenih v sodbah omenjenih dveh sodišč, ne uveljavlja uporabe valutne klavzule, ampak ugodnosti, ki ji jo nudi 2. odst. 189. člena ZOR.

Ker Zakon o prevoznih pogodbah v cestnem prometu nima določb, kako preostala vrednost v prevozu poškodovane stvari vpliva na višino odškodnine, je za to treba uporabiti določbe ZOR (smiselno - 23. člen ZOR). To pa je zlasti 3. odst. 266. člena ZOR.

Med prevozom poškodovano blago je izgubilo svojo prvotno vrednost, vendar ne v celoti. Preostanek te vrednosti je tista korist, ki jo je treba pri odmeri odškodnine upoštevati. To korist je sicer možno opredeliti z ustreznim odstotkom od prvotne vrednosti, kot je bilo to storjeno v obravnavanem primeru. Toda če je tožeča stranka s prodajo poškodovanega blaga dosegla ceno, ki se razlikuje od vrednosti poškodovanega blaga, ki jo je ugotovil izvedenec (30% prvotne vrednosti), je upoštevanje izvedenčeve cenitve za ugotovitev koristi, ki jo je treba pri odmeri odškodnine upoštevati, zmotna uporaba 3. odst. 266. člena ZOR.

Tožeča stranka je potem, ko je začela zahtevati povračilo škode po cenah na dan sodbe, od vrednosti blaga 51.512,97 DEM odštela 30% prvotne vrednosti blaga, to je 15.453,89 DEM. Iz obrazložitve prvostopne sodbe pa izhaja, da naj bi tožeča stranka prodala rešeno blago za 971.181,00 SIT. Ta znesek je zato korist tožeče stranke iz 3. odst. 266. člena ZOR in ne 30% prvotne vrednosti blaga.

Tožeča stranka je najprej izrazila višino škode v SIT (2.251.116,80 SIT). Šele pozneje je začela uveljavljati ugodnost iz 2. odst. 189. člena ZOR s tem, da je škodo izrazila v DEM (51.512,89 DEM), plačljivo v SIT. Ker pa ji je (po podatkih v sodbah) korist s prodajo rešenih delov nastala v SIT in v času, ko je višino škode izražala še v SIT, je treba to okoliščino ustrezno upoštevati tudi pri ugotavljanju še obstoječe obveznosti tožene stranke. To pa bo sodišče storilo tako, da bo najprej ugotovilo, kolikšen odstotek prvotno v SIT izražene škode (2.251.116,80 SIT) je tožeča stranka pokrila z iztržkom od prodaje rešenih delov. Ugotovljeni podatek bo podlaga za ugotovitev, kolikšen del prvotne v DEM izražene škode (51.512,97 DEM) je že pokrit. Šele od tu naprej bo mogoče ugotavljati, kolikšen del še nepokrite škode pokriva že pravnomočno prisojeni znesek 1.279.935,80 SIT (upoštevajoč tečaj, veljaven na dan sodbe sodišča prve stopnje), koliko pa mora tožena stranka še plačati do polnega pokritja škode.

Z izpodbijano sodbo je bil tožeči stranki pravnomočno prisojen znesek 19.382,86 DEM, plačljiv v SIT po tečaju na dan plačila. Prisojene so bile tudi obresti od dneva izdaje sodbe dalje, to je od 23.1.1995 dalje.

Kot je že zgoraj ugotovljeno, v obravnavanem primeru ne gre za uporabo valutne klavzule pri denarnih obveznostih, ampak za povračilo nedenarne škode po cenah, veljavnih na dan izdaje sodbe (2. odst. 189. člena ZOR). Čim je tako, ni mogoče vezati tolarskega plačila v DEM izraženega zneska na tečaj, veljaven na dan plačila, ter pri tem odrediti še plačila obresti od izdaje sodbe dalje. Po sedanji sodni praksi določanja višine odškodnine po cenah, veljavnih ob izdaji sodne odločbe, pomeni takšna odločitev dvakratno revalorizacijo.

V ponovljenem postopku bo sodišče, upoštevajoč gornje razloge, ugotovilo še manjkajoča odločilna dejstva ter nato s pravilno uporabo materialnega prava ponovno razsodilo.

Na koncu opozarja revizijsko sodišče še na izrek sklepa o izvršbi, ki se glasi na SIT in ne na DEM, plačljive v SIT.

Sklep o stroških revizijskega postopka temelji na 3. odst. 166. člena ZPP.