Jedro

Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je ugotovitev, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali pri namestitvi prosilcev. Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje.

Iz tožnikovih izjav glede njegovih izkušenj z azilnim postopkom na Hrvaškem ni mogoče sklepati, da bi v njegovem primeru bile podane ovire za predajo Republiki Hrvaški.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1.Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito. Odločila je, da ne bo obravnavala njegove prošnje, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2013 (v nadaljevanju Dublinska uredba) odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Odločila je, da se izvršitev sklepa izvede najkasneje v šestih mesecih od 28. 6. 2024 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo oziroma v osemnajstih mesecih, če tožnik samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo.

2.V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je tožnik vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Tožena stranka je po podatkih iz Centralne evidence EURODAC ugotovila, da je bil tožnik v evidenco že vnesen kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Avstriji, Francoski republiki, Luksemburgu, na Nizozemskem in v Republiki Hrvaški. Glede na navedeno je tožena stranka pristojnemu organu Republike Hrvaške v skladu z b točko prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca in prejela odgovor, da Republika Hrvaška v skladu s petim odstavkom 20. člena Dublinske uredbe sprejema odgovornost za obravnavo tožnika.

3.Pri svoji odločitvi se tožena stranka sklicuje na določilo b točke prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe, kjer je določeno, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti prosilca, katerega prošnjo se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje.

4.Tožena stranka je s tožnikom opravila osebni razgovor, na katerem je med drugim povedal, da na Hrvaškem ni dobil dela. Tam je bival leto dni, vendar še ni bil deležen osebnega razgovora in je bil izgubljen. Dobil ni niti dvajsetih evrov žepnine in se je potem odločil, da pride v Slovenijo. Na Hrvaškem je bil v kampu v Zagrebu, kjer je dobil kartico prosilca. V kampu, kjer je prebival, je bilo čisto, zdravstvena oskrba je bila zagotovljena in hrana je bila normalna. Izkaznico prosilca je dobil takoj prvi dan. Ob pisanju prošnje je bil prisoten tudi prevajalec, ki ga je v celoti razumel. Na odločitev v Republiki Hrvaški ni počakal zato, ker je tam veliko prosilcev in imajo zamudo pri izdaji odločb. Na Hrvaškem ni imel nobenih težav ne z uradnimi osebami niti s kom drugim. Menil je, da njegova prošnja na Hrvaškem ne bo korektno obravnavana, ker mu je inšpektor rekel, da nima možnosti, da dobi pozitivno odločitev.

5.Tožena stranka na podlagi tožnikovih izjav sklepa, da je postopek za priznanje mednarodne zaščite na Hrvaškem tekel. Glede na njegove pogoste selitve je dopustno, da je bil tožnik vabljen na osebni razgovor, a se ga ni udeležil. Tudi v postopku pred toženo stranko se najprej na vabilo ni odzval. Iz izjav tožnika tožena stranka zaključuje, da le-te ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih tožnik v dublinskem postopku ne bi mogel biti vrnjen v Republiko Hrvaško. Podatki, ki bi kazali na to, pa lahko izhajajo iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), sodne odločbe odreditvene države članice ter odločbe, poročila in drugi dokumenti organov Sveta Evrope ali Združenih narodov. Taka merila izhajajo tudi iz sodb Vrhovnega sodišča RS, na katere se tožena stranka v obrazložitvi sklepa sklicuje. Iz statističnih podatkov hrvaškega Ministrstva za notranje zadeve izhaja, da se predaje v Republiko Hrvaško redno izvajajo. Republika Hrvaška ima v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, prosilci imajo podobne pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji, zato vrnitev v to državo Evropske unije ni sporna. Ker je Republika Hrvaška potrdila sprejem tožnika in tožnik ni izkazal razlogov, ki bi govorili v prid nevračanju v Republiko Hrvaško, se bo tožena stranka s pristojnim organom Republike Hrvaške dogovorila o njegovi predaji.

6.Tožnik se v tožbi sklicuje na določilo 3. člena Dublinske uredbe, ki določa, da predaja prosilca ni mogoča v primeru utemeljene domneve, da v tej državi obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Sklicujoč se na sodno odločbo Vrhovnega sodišča RS I Up 253/2014 z dne 21. 8. 2014 navaja, da je obstoj te utemeljene domneve izkazan že, če lahko tožnik s svojimi izjavami in dokazi pri povprečnem človeku vzbudi utemeljeno domnevo oziroma dvom v spoštovanje človekovih pravic prosilcev za mednarodno zaščito v določeni evropski državi. Presoja zakonitosti predaje prosilca pristojni državi pa ni omejena samo na presojo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v odgovorni državi, ampak tudi vseh drugih okoliščin, zaradi katerih bi predaja prosilca lahko predstavljala kršitev 3. člena EKČP. Iz sodne prakse ESČP izhaja, da država prosilca za mednarodno zaščito ne sme predati drugi državi, če obstajajo tehtni razlogi za prepričanje, da obstaja realna nevarnost, da bo prosilec v tej državi izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju. Pri tej oceni je treba uporabiti minimalno stopnjo strogosti, pri čemer je sprejem ocene relativen, saj je treba upoštevati okoliščine konkretnega primera. V zvezi s to navedbo se tožnik v tožbi sklicuje na sodbo ESČP v zadevi Terakelj proti Švici, na sodbo Sodišča EU C 578/16, kjer je navedeno, da je predaja prosilca mogoča le v okoliščinah, v katerih ta predaja ne more povzročiti dejanske in izkazane nevarnosti, da bi se z zadevno osebo ravnalo nečloveško ali ponižujoče v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah, sklicuje pa se tudi na sodbo Sodišča EU v zadevi Jawo (C-411/10 in C-493/10), kjer je med drugim navedeno, da se predaja prosilca v državo članico ne izvede v vseh okoliščinah, v katerih obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo prosilec med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi, podrejeno pa, naj ga odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponoven postopek.

7.Tožena stranka v odgovoru na tožbo ugotavlja, da se tožnik sklicuje na to, da naj bi bile na Hrvaškem sistemske pomanjkljivosti v azilnem sistemu in pogojih za sprejem prosilcev. Iz več sodb Vrhovnega sodišča RS izhaja, da so sistemske pomanjkljivosti, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja predvsem objektivno dejstvo, ugotovljivo v dokumentih ustreznih institucij oziroma pristojnih organov (npr. organov EU, ESČP, UNCHR), ki pa Vrhovnemu sodišču RS niso poznani. Tožnik sam ni navajal težav v zvezi z nastanitvijo ali sprejemom, tožena stranka pa meni, da so v konkretnem primeru že javno dostopna poročila, na katera se je sklicevala že v predhodnem sklepu, zadostna dokazila in informacije, ki kažejo na to, da tožniku ne bodo kratene nikakršne pravice. V obravnavanem primeru so lahko materialno pravno relevantne edino tožnikove navedbe o ravnanju uslužbencev v azilnem domu in pomanjkljivosti pri namestitvi prosilcev. Teh pa v konkretnem primeru ni bilo. S tožnikovo izjavo zaobjeta ravnanja morajo dosegati minimalno stopnjo resnosti, ki je relativna in odvisna od okoliščin konkretnega primera. V konkretnem primeru informacije niso bile potrebne niti jih ni predložil tožnik. Tožena stranka se zato ni bila dolžna do njih opredeljevati, saj tožnikove izjave niso dosegale minimalne stopnje resnosti, da bi se vzpostavila obveznost preverjanja aktualnih podatkov o stanju azilnega sistema v Republiki Hrvaški. Glede tožbenih očitkov, ki se navezujejo na nevarnost, da bi bil tožnik izpostavljen resni nevarnosti mučenja, nečloveškega ravnanja ali poniževalnega ravnanja, in navajanje sodbe Sodišča EU v zadevi C 578/16 proti Sloveniji ter zadeve Jawo iz leta 2019 tožena stranka odgovarja, da so te navedbe popolnoma nesmiselne za konkretni primer. Iz zapisnika o osebnem razgovoru je jasno razvidno, da tožnik ni niti enkrat omenjal okoliščin, ki bi lahko vodile do zaključka, da bi bil ob vrnitvi Republiku Hrvaško podvržen dejanski in izkazani nevarnosti, da bi se z njim ravnalo nečloveško ali ponižujoče v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah. To, da v enem letu še ni bil deležen osebnega razgovora, da je bil izgubljen in da je tam veliko prosilcev ter prihaja do zamud in da ni dobil dovoljenja za delo, nikakor ne izkazuje nobene resne nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Tožnik je sam povedal, da je bil kamp, v katerem je bival več kot eno leto, čist, da je imel 100 % zagotovljeno zdravstveno oskrbo in normalno hrano in da ni imel nikakršnih težav z uradnimi osebami ali kakšno drugo osebo v Republiki Hrvaški. Tožena stranka je svojo odločitev oprla na veljavno nacionalno zakonodajo, zakonodajo Evropske unije ter uveljavljeno sodno prakso. Tožnik nima nikakršne podlage za dvom v splošno zagotovilo, pridobljeno s strani Republike Hrvaške, zato tožena stranka vztraja pri zaključku, da ni sistemskih pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite ali sprejemu v Republiki Hrvaški, zaradi katerih bi bila predaja Republiki Hrvaški nedopustna. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

8.Sodišče je v navedeni zadevi dne 25. 10. 2024 opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa ter zaslišalo tožnika. Tožnik je na zaslišanju povedal, da vztraja pri tem, kar je povedal na zaslišanju pri toženi stranki. Ko je tedaj povedal, da je bil na Hrvaškem izgubljen, je s tem mislil, da ni imel ničesar, ni imel službe, ni imel azila, njegova prošnja je bila zavrnjena, prav tako pritožba. Ko je zahteval potrdilo, da lahko opravlja delo, so ga zavrnili. Odločbo, s katero mu je bila prošnja za azil zavrnjena, je pustil na Hrvaškem. Negativna odločba mu je bila izdana junija 2024. Ko je že vstopil v Slovenijo, se je vrnil nazaj na Hrvaško. To je bilo pred petimi meseci. Vrnil se je zato, ker ga je njegov odvetnik klical in ga obvestil, da mu bodo dali potrdilo za delo, vendar temu potem ni bilo tako. Takrat je ostal na Hrvaškem približno mesec in pol in je bival v azilnem domu. Na zaslišanju pri toženi stranki ni povedal, da je na Hrvaškem že dobil odločbo, zato, ker ga o tem ni nihče vprašal oziroma se ne spominja točno, ali so ga vprašali ali ne.

9.Tožba ni utemeljena.

10.Pravna podlaga, na kateri je odgovorna država članica za reševanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito Republika Hrvaška, je določilo b točke prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe, ki določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti prosilca, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje. Republika Hrvaška je odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito tudi sprejela. Torej je tožena stranka pravilno ugotovila, da so podane okoliščine, zaradi katerih je za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Republika Hrvaška. Glede navedenega sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev v izpodbijanem sklepu.

11.Tožnik v tožbi izpodbija stališče, da za predajo Republiki Hrvaški ni ovir v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe. Ta določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila prvotno določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej preučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

12.Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, med drugim tudi v sodbi I Up 216/2023 z dne 17. 8. 2023, da je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici ugotovitev, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali pri namestitvi prosilcev. Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine EU (9. točka obrazložitve sodbe I Up 216/2023). V nadaljevanju obrazložitve citirane sodbe sodišče navaja, da sta tako Sodišče EU kot Vrhovno sodišče RS že sprejela stališče, da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov (10. točka obrazložitve citirane sodbe).

13.Upoštevajoč citirana stališča Vrhovnega sodišča RS sodišče ugotavlja, da iz tožnikovih izjav glede njegovih izkušenj z azilnim postopkom na Hrvaškem ni mogoče sklepati, da bi v njegovem primeru bile podane ovire za predajo Republiki Hrvaški. Sodišče se sicer strinja s tožbenimi navedbami, da če tožnikove izjave kažejo na dvom v spoštovanje človekovih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, da se dokazno breme glede okoliščin v tej državi prevali na toženo stranko, da se prosilca ne sme predati drugi državi, če obstajajo tehtni razlogi za prepričanje, da obstaja realna nevarnost, da bo prosilec v tej državi izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanja, da je mogoče opraviti predajo prosilca za azil le, če ta predaja ne more povzročiti dejanske in izkazane nevarnosti, da bi se z zadevno osebo ravnalo nečloveško ali ponižujoče, kot izhaja iz v tožbi citiranih sodnih odločb Vrhovnega sodišča RS, ESČP in Sodišča EU. Vendar pa v konkretnem primeru ni izkazano, da bi tožniku v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško grozila kakršnakoli nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja in da bi prišlo do kršitve 3. člena EKČP. Po tožnikovih lastnih navedbah je na Hrvaškem dobil izkaznico prosilca za azil, razmere v kampu, kjer je prebival, je opisal kot čiste, zdravstvena oskrba mu je bila zagotovljena ter jo je ocenil kot stoprocentno in tudi hrana je bila normalna. Imel je prevajalca, ki ga je v celoti razumel, na Hrvaškem pa ni imel nobenih težav niti z uradnimi osebami niti s kom drugim. Glede na te izjave ni mogoče sklepati, da bi tožniku v primeru vrnitve na Hrvaško grozilo nečloveško ali ponižujoče ravnanje.

14.Iz tožnikovih navedb, da na Hrvaškem dolgo časa ni prišlo do osebnega razgovora in da je treba dolgo čakati na odločitev, pa še ni mogoče sklepati, da bi samo zaradi tega bile na Hrvaškem sistemske pomanjkljivosti v azilnem sistemu. Azilni postopki so tudi v drugih državah članicah EU v določenih primerih lahko zelo dolgi. S tem v zvezi sodišče ugotavlja, da je tožnik na zaslišanju na sodišču povedal, da je na Hrvaškem že prejel zavrnilno odločbo glede njegove prošnje za mednarodno zaščito, kar pa se razlikuje od njegovih izjav, ki jih je podal na zaslišanju pri toženi stranki. Pri toženi stranki je namreč na vprašanje, zakaj na Hrvaškem ni počakal na odločitev, odgovoril, da imajo tam zamude pri izdaji odločb in da celo tisti, ki so prišli pred njim, čakajo več kot dvajset mesecev. Nadalje je še povedal, da po njegovem mnenju njegova prošnja ne bi bila korektno obravnavana (str. 4 zapisnika o osebnem razgovoru). Na osebnem razgovoru je povedal tudi, da ga na Hraškem še niso povabili na osebni razgovor (str. 3 zapisnika o osebnem razgovoru). Iz teh izjav je mogoče sklepati, da na Hrvaškem o njegovi prošnji še ni bilo odločeno. Sodišče sledi njegovim navedbam iz zaslišanja pri toženi stranki, saj tožnik nima dokazil o zatrjevani zavrnjeni prošnji za mednarodno zaščito. Glede odločbe o zavrnjeni prošnji za mednarodno zaščito je na sodišču rekel, da jo je pustil na Hrvaškem. Poleg tega ne bi bilo logično, da bi bilo o njegovi prošnji že odločeno, saj je na zaslišanju pri toženi stranki povedal, da ga še niso povabili na osebni razgovor. Razen tega je bila pravna podlaga za ponovni sprejem tožnika s strani Republike Hrvaške b točka prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe, ki se nanaša na tiste prosilce, ki so vložili prošnjo, ki se še obravnava. Če bi bila prošnja že zavrnjena, bi ga Republika Hrvaška sprejela na podlagi d točke prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe, ki pa se nanaša na tiste prosilce, katerih prošnja je bila že zavrnjena.

15.Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.

Zveza:

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila

Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva - člen 3, 3/2, 3/2-2, 18, 18/1, 18/1-b

Konvencije, Deklaracije Resolucije

Listina evropske unije o temeljnih pravicah - člen 4

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.