Jedro

Tožnik plačila odškodnine v tem sporu ni zahteval od tožene stranke kot države (iz naslova odgovornosti za delo državnih organov, kot je nepravilno pravno okvalificiral tožbeni zahtevek), ampak od tožene stranke RS kot delodajalca, saj je uveljavljal plačilo materialne škode, ki naj bi mu nastala zaradi razporeditev, premestitev in znižanj količnika za določitev plače ter drugih prikrajšanj pri pravicah iz delovnega razmerja ter plačilo nematerialne škode zaradi duševnih bolečin, okrnjenega ugleda in razžalitve dobrega imena in časti (kar naj bi bilo posledica kazenskega postopka zoper njega). Zato je za sojenje podana stvarna pristojnost delovnega sodišča.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter vrne zadeva sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da Delovno in socialno sodišče v Ljubljani ni stvarno pristojno za odločanje v tej zadevi in da se zadeva po pravnomočnosti tega sklepa odstopi v reševanje Okrožnemu sodišču v Ljubljani.

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožeča stranka iz pritožbenega razloga bistvene kršitve določb postopka in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek. Navaja, da pri sodišču prve stopnje poleg tožbe tožnika obstoji še postopek, ki se vodi pod opr. št. I Pd 274/2007 – tožnik S.K. in postopek, ki se vodi pod opr. št. I Pd 276/2007 – tožnik R.S.. Oba navedena tožnika tožita isto stranko Republiko Slovenijo, Ministrstvo za obrambo. Vse tožbe imajo isto dejansko in pravno podlago, saj gre za znano zadevo „X“. Poudarja tudi, da so bili vsi tožniku v času navedenega dogodka zaposleni pri toženi stranki. Ker sta tožnika S.K. in R.S. že prejela vabilo sodišča na prvi narok za glavno obravnavo, v predmetni zadevi pa je tožnik prejel sklep sodišča o stvarni nepristojnosti za odločanje v tej zadevi, je mnenja, da je navedena situacija procesno nepravilna. Vse tri tožbe izvirajo iz iste dejanske in pravne podlage, zato je za obravnavanje vseh treh tožb lahko pristojno samo eno sodišče, saj vsi tožniki uveljavljajo škodo, ki jim je nastala pri izvrševanju ukazov in nalog, kar spada v izpolnjevanje njihovih delovnih obveznosti.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in na absolutne bistvene kršitve določb postopka, kot mu to nalaga 2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 52/2007). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje v postopku ni bistveno kršilo tistih določb postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, je pa glede na ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo.

V predmetni zadevi je tožnik pri sodišču prve stopnje vložil tožbo zoper toženo stranko, v kateri zahteva izplačilo odškodnine iz naslova materialne in nematerialne škode. V tožbi navaja, da je zoper njega tekel kazenski postopek, ki se je vodil pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. II K 8/2001 in v katerem mu je bilo očitano, da naj bi storil kaznivo dejanje protipravnega odvzema prostosti v sostorilstvu po 4. odstavku 143. člena v zvezi s 25. členom in 2. odstavkom 3. člena KZ, ker naj bi skupaj z soobdolženimi B.M.N. in R.S. ter S.K. dne 20.3.1994 pri Depali vasi na grozovit način odvzel prostost M.S.. Postopek zoper tožnika in soobtožene je pravnomočno končan, saj je Okrožno sodišče s sodbo opr. št. II K 8/2001 z dne 30.6.2003 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Kp 1347/2003 z dne 22.3.2004 oprostilo tožnika in soobdolžene, ker ni dokazano, da bi storili dejanje, za katerega so bili obtoženi. Ker je bil tožnik v teku postopka šikaniran, saj so mu bile pripisovane razne negativne lastnosti ter zaradi postopka premeščen na slabše delovno mesto in prikrajšan pri drugih pravicah iz delovnega razmerja, zaradi česar mu je nastala škoda, uveljavlja odškodninski zahtevek na podlagi 1. odstavka 358. člena ZKP, po kateri ima pravico do povrnitve škode zaradi neupravičene obsodbe.

Sodišče prve stopnje v zvezi z navedeno tožbo ugotavlja, da je po določbi 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS; št. 2/2004) delovno sodišče pristojno za odločanje v individualnih delovnih sporih v zvezi s sklenitvijo, obstojem, trajanju in prenehanju delovnega razmerja ter v zvezi s pravicami, obveznostmi in odgovornostmi iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem. Ob ugotovitvi, da tožnik uveljavlja odškodninski zahtevek zaradi pravice do povrnitve škode zaradi neupravičene obsodbe, je sodišče prve stopnje zaključilo, da v obravnavanem primeru ne gre za premoženjski spor iz delovnega razmerja, zaradi česar se je z izpodbijanim sklepom izreklo za stvarno nepristojno za odločanje v tej zadevi, ter zadevo odstopilo v reševanje Okrožnemu sodišču v Ljubljani.

Odločitev sodišča prve stopnje je materialno pravno zmotna. Kot pravilno opozarja pritožba, so vsi obtoženci v zadevi „X“, vključno s tožnikom, bili zaposleni pri Ministrstvu za obrambo RS in bili v kazenskem postopku zaradi ravnanj, ker so izvrševali ukaze nadrejenih, torej izpolnjevali svoje delovne obveznosti. Vendar pa to za odločitev ni bistveno. Sodišče ni vezano na pravno podlago, ki jo ponuja stranka. V konkretnem primeru tožnik kot podlago svojega zahtevka navaja 1. odstavek 358. člena ZKP, ki pa ne ureja odškodninske odgovornosti delodajalca proti delavcu. Tožnik namreč plačilo odškodnine ne zahteva od države (Republike Slovenije), iz naslova odgovornosti za delo državnih organov, ampak od delodajalca (Republike Slovenije, Ministrstva za obrambo). Za spore med delavcem in delodajalcem o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja pa je po a točki 1. odstavka 5. člena ZDSS pristojno delovno sodišče. Tožnik uveljavlja materialno škodo, ki naj bi mu nastala zaradi razporeditev, premestitev in znižanja količnika za določitev plače ter drugih prikrajšanj v pravicah iz delovnega razmerja, pa tudi nematerialno škodo zaradi duševnih bolečin, okrnjenega ugleda in razžalitve dobrega imena in časti. V kolikor vse terjatve, ki jih zoper delodajalca uveljavlja, ne sodijo med pravice iz delovnega razmerja ali v zvezi z njim, je to stvar utemeljenosti oziroma neutemeljenosti zahtevka, nikakor pa ne pristojnosti delovnega sodišča. Zaradi navedenega in ker je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da gre v konkretnem individualnem delovnem sporu za civilno zadevo, ki spada v stvarno pristojnost Okrožnega sodišča v Ljubljani, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek, v katerem bo moralo sodišče o tožbenem zahtevku odločiti po vsebini.