Jedro

Preživnine se ne določi le v primeru, ko gre za popolnoma dela nezmožnega in nepreskrbljenega zakonca, pač pa tudi v primerih, ko se zaradi razpada zakonske zveze socialni in premoženjski položaj enega izmed zakoncev poslabša in ima tako ob razpadu zveze pravico do približno enakega standarda, kot ga je užival v trajanju zakonske zveze, in ko prognoza zdravstvenih težav zakonca, ki so trajne narave, ni ugodna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (v 2. in 4. točki izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razvezalo zakonsko zvezo med pravdnima strankama in odločilo, da je toženec dolžan tožnici od vložitve tožbe 08. 09. 2009 dalje plačevati preživnino v znesku 50,00 EUR mesečno, pri čemer je do pravnomočnosti sodbe zapadle zneske preživnine dolžan poravnati v 15 dneh po pravnomočnosti sodbe, v bodoče dospevajoče zneske preživnine pa do vsakega 5. dne v mesecu za tekoči mesec, v skladu z odločbo oziroma obvestilom C. K., v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in odločilo, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške.

Toženec vlaga pritožbo zoper odločitev o določitvi preživnine in stroških postopka zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožnici pa naloži v plačilo njegove pravdne stroške, podrejeno pa, da sodbo v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je sodišče zmotno ugotovilo, da je tožnica brez svoje krivde nezaposlena in da je brez sredstev za preživljanje. Ni tekel niti se ni zaključil postopek, v katerem bi bilo ugotovljena tožničina delovna nezmožnost. Tega dejstva ne more nadomestiti izpoved priče, zdravnice B. P., dr. spec. epid. in med. dela, prometa in športa, ki je na podlagi listinske zdravstvene dokumentacije, ne da bi jo preverjala in opravila pregled tožnice, ocenila, da gre, glede na podatke iz dokumentacije, za težjo zaposljivo osebo. Tožnica po lastni izjavi ni nikoli aktivno iskala zaposlitve, saj ni napisala nobene prošnje za zaposlitev oziroma se ni prijavila niti na eno objavljeno delovno mesto frizerke. Tožnica je odrasla psihofizično povprečna občanka, ki je odgovorna za lastno življenje in zdravje. Njena delovna zmožnost je podana, saj opravlja vsa dela v gospodinjstvu zase in za polnoletna otroka brez njunega protiplačila, na črno in za plačilo opravlja tudi frizerske storitve, po lastni izjavi za pet do deset ljudi na mesec, po izjavah toženca in drugih prič pa za dve do pet oseb na dan. Sodišče prve stopnje je prenizko ugotovilo obseg in vrednost frizerskih storitev, ki jih opravlja za plačilo. Po izpovedi tožnice na mesec iz tega naslova zasluži do 100,00 EUR, po izpovedi toženca in dveh prič pa med 250,00 do 350,00 EUR mesečno. Ob tem, da tožnica prejema socialno pomoč 220,00 EUR, znašajo njena sredstva za preživljanje od 320,00 do 570,00 EUR mesečno, temu pa bi bilo treba prišteti še skrb za gospodinjska dela svojih otrok, kar znaša najmanj še 100,00 EUR mesečno za vsakega otroka. Mesečni stroški prehrane, ogrevanja in ostali stroški pa znašajo 225,00 EUR. Odločitev sodišča o toženčevi dolžnosti plačevanja preživnine v znesku 50,00 EUR je zato arbitrarna. O odločilnih dejstvih obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov, in med samimi temi listinami. Iz zdravstvene dokumentacije in izpovedb zdravnice in ostalih prič ne izhaja, da je tožnica nezmožna za delo, temveč le ocena o njeni težji zaposljivosti. Tožnica ima sredstva za preživljanje in je zaposlena, zato je zmoten zaključek prvega sodišča, da sta kumulativno izpolnjena pogoja za plačevanje preživnine na podlagi 81. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR).

Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu sodbe v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (1. in 2. odstavek 339. člena ZPP), pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na njegovi podlagi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni storilo očitane kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Tako imenovana „protispisnost“ obstaja le, če gre pri ugotavljanju odločilnih dejstev za napako pri povzemanju vsebine listine oziroma izpovedbe prič, torej takrat, ko je sodišče dokazom pripisalo drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici (prim. Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, str. 311-314). Pritožba ne pojasni, katere konkretne listine v spisu, kateri deli izpovedb zaslišane priče zdravnice B. P. in (katerih) drugih prič, naj bi bili nepravilno preneseni v izpodbijano sodbo, zato v tem delu ne omogoča podrobnejše obrazložitve. Ko pritožnik trdi, da iz zdravstvene dokumentacije in izpovedb prič ne izhaja zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica za delo nezmožna, pač pa le ocena o njeni težji zaposljivosti, kot tudi, da izvedeni dokazi ne potrjujejo, da tožnica brez svoje krivde ni zaposlena, dejansko izraža nestrinjanje z dokazno oceno in na njej sprejetimi relevantnimi dejanskimi ugotovitvami prvega sodišča, torej uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa ni utemeljen, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Po 81. členu ZZZDR ima zakonec pravico zahtevati preživnino od drugega zakonca, če nima sredstev za življenje in brez svoje krivde ni zaposlen. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih toženec ne izpodbija, je razvidno, da tožnica (stara 46 let) vsa leta zakonske zveze ni bila zaposlena, saj sta se pravdni stranki dogovorili, da ostane doma in skrbi za družino in je torej izkazano, da je šlo za sporazumno porazdelitev obveznosti, kjer je tožencu, ki je bil redno zaposlen, pripadala skrb za zagotavljanje ustreznih dohodkov za preživljanje družine. Taka porazdelitev vlog je veljala do kasnejšega razdora med zakoncema (par mesecev pred vložitvijo tožbe v obravnavani zadevi). Tožnica se je tedaj prijavila na Zavod za zaposlovanje RS kot iskalka zaposlitve in je brez zaposlitve, nima rednih dohodkov, kot tudi ne vrednejšega premoženja, ki bi ji prinašalo dohodke. Preživlja se namreč s socialno podporo v višini 220,00 EUR mesečno, kot tudi s priložnostnim opravljanjem frizerskih uslug, kar je opravljala tudi že v času trajanja zakonske zveze, ki pa nista trajni in zanesljivi vir sredstev za preživljanje. Dejstvo, da tožnica opravlja priložnostna dela in da gospodinji, čeprav tudi za polnoletna otroka, s katerima živi skupaj v hiši (in si deli stroške bivanja in preživljanja), še ne utemeljuje zaključka, da ni podana podlaga za preživninsko obveznost toženca, za kar se zavzema pritožba. To samo po sebi ne pomeni, da bi bila toženka sposobna opravljati polno redno delo. Gre za delo, ki ga tožnica opravlja občasno (in ga ni mogoče primerjati s prevzeto obveznostjo rednega opravljanja določenih del) in zato, da zmanjšuje lastne stroške preživljanja. Preživnine se ne določi le v primeru, ko gre za popolnoma dela nezmožnega in nepreskrbljenega zakonca, pač pa tudi v primerih, ko se zaradi razpada zakonske zveze socialni in premoženjski položaj enega izmed zakoncev poslabša in ima tako ob razpadu zveze pravico do približno enakega standarda, kot ga je užival v trajanju zakonske zveze, in ko prognoza zdravstvenih težav zakonca, ki so trajne narave, ni ugodna. Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožničina delovna zmožnost močno okrnjena. Ugotovitev ima podlago v izvedenem dokaznem postopku, predvsem v izpovedi zdravnice B. P., ki pogodbeno sodeluje z Zavodom za zaposlovanje RS, ki po pregledu zdravstvene dokumentacije posameznega iskalca zaposlitve in osebnega razgovora z njim, poda mnenje glede zdravstvenega stanja osebe, ki išče zaposlitev, in v njenem pisnem mnenju z dne 05. 05. 2010. Tožnica ima številne resne zdravstvene težave (diabetes, idiopatsko aseptično nekrozo kosti, bakerjevo cisto desnega kolena, kar predstavlja oviro pri stanju in gibanju, hipertenzijo ter nevbrofilijo, ki kaže na vnetni proces v telesu, kar priča tudi zdravniško potrdilo z dne 04. 11. 2009), ki pogojujejo omejitve pri opravljanju rednega in kontinuiranega dela (predvsem dolgotrajnega stanja, večjih fizičnih obremenitev, povečane količine hoje in vsiljenega delovnega ritma) ter tako pri iskanju primernega delovnega mesta, česar ne zanika niti pritožnik. Zato je tudi zdravnica po pregledu tožnice in dokumentacije zavzela priporočilo zavodu, da glede na njeno dolgotrajno brezposelnost in zdravstveno stanje, ki povzroča velike dodatne omejitve pri iskanju zaposlitve na ustreznem delovnem mestu, o zadevi obvesti pristojni center za socialno delo, ker gre za težko zaposljivo osebo. Ocena zdravnice o tožničini bistveno zmanjšani delovni zmožnosti je izdelana na podlagi strokovnih kriterijev, ki služijo ravno namenu prognoze posameznikovih zaposlitvenih zmožnosti. Delovne omejitve zaradi zdravstvenega stanja pa so potrdili tudi tožnica ter priči K. in R. Ž., otroka pravdnih strank. Izpovedala sta namreč, da so za tožnico občasno prenaporna že najenostavnejša gospodinjska dela. Da je imela tožnica težave pri delu že v času zakonske zveze, je nenazadnje potrdil tudi sam toženec. Dejstvo, da v nobenem postopku še ni bila ugotovljena delovna nezmožnost tožnice, ni odločilnega pomena, saj v tem postopku ne gre za vprašanje uveljavljanja pravic iz naslova invalidskega zavarovanja. Tožničina zmožnost dela je močno omejena, kar se posledično odraža tudi v zelo majhnih možnostih za zaposlitev. Toženka se je zaradi službe osebno oglasila in prijavila na zavodu za poslovanje, a brez uspeha. Trditev, da toženka ni vložila nobene pisne vloge za pridobitev zaposlitve, je toženec podal šele v pritožbi, ne da bi izkazal, da teh navedb brez svoje krivde ni mogel podati do prvega naroka glavne obravnave oziroma do konca glavne obravnave ob izpolnjenih pogojih iz 2. odstavka 286. člena ZPP. Izpoved stranke, ki je le dokazno sredstvo in tako namenjeno temu, da se ugotovi resničnost dejstev, ki so že bila zatrjevana, ne more nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage nasprotne stranke. Gre za pritožbene novote (1. odstavek 337. člena ZPP) (1), ki jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati. Sicer pa to ni edini način iskanja zaposlitve. Glede na (nesporno ugotovljene) napredujoče zdravstvene težave tožnice in s tem povezane delovne omejitve, upoštevajoč splošno znana dejstva na trgu delovne sile (to ob naraščajoči brezposelnosti v današnjih zaostrenih gospodarskih razmerah pomeni tudi dolgotrajnejšo izgubo številnih delovnih mest), kar po naravi stvari vodi do zaključka, da so tožničine sedanje zaposlitvene možnosti slabe, je pravilna presoja prvega sodišča, da tožnica ob zaključku glavne obravnave brez svoje krivde ni (bila) zaposlena, pač pa, da je razlog njene nezaposlenosti predvsem v njenih zdravstvenih težavah.

Pravilna je tudi presoja prvega sodišča, da je tožnica brez sredstev za življenje. Tožnica prejema iz naslova priložnostnega dela povprečno 65,00 EUR mesečno. Ocena sodišča prve stopnje o obsegu in vrednosti frizerskih storitev temelji na prepričljivi dokazni oceni zaslišanih prič in pravdnih strank, ki je pritožba ne more omajati. Pritožbene trditve, da tožnica opravlja bistveno več frizerskih uslug, za kar posledično dobi več denarnih sredstev, ne potrjujeta niti izpovedbi toženca in njegove matere, saj je toženec ovrgel svoje trditve o višjem zaslužku (200,00 EUR mesečno) ravno s tem, ko je potrdil, da se je število strank v zadnjem času zmanjšalo za več kot polovico, kar je smiselno potrdila tudi toženčeva mati, ki je povedala, da je tožnica izgubila veliko strank, nove pa niso prišle. Pritožbena trditev, da tožnica za opravljeno delo prejema od 100,00 EUR do 350,00 EUR mesečno, tako nima podlage v izvedenih in ocenjenih dokazih. Ob prejemu denarne socialne pomoči okrog 224,00 EUR, je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da trenutno znašajo tožničini prejemki mesečno okrog 285,00 EUR. Da bi tožnica pridobivala še druga dodatna denarna sredstva, toženec pred sodiščem prve stopnje ni trdil, pač pa te navedbe prvič podaja šele v pritožbi, kar je nedopustno (1. odstavek 337. člena ZPP). Ne glede na to pa pritožnik zatrjevanega dejstva, da skrb za gospodinjstvo otrok znaša 100,00 EUR mesečno na osebo, kar bi lahko bil njen dodatni zaslužek, tudi ni z ničemer dokazal. Tožnica si z otrokoma deli stroške bivanja in preživljanja, kar je tožencu kvečjemu v korist, saj bi njeni stroški preživljanja, če bi bivala sama, znašali bistveno več, s tem pa bi bila višja tudi njegova (primarna) preživninska dolžnost do razvezanega zakonca. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da znašajo tožničini nujni stroški preživljanja v povprečju najmanj 310,00 EUR mesečno, kar kaže po prepričanju pritožbenega sodišča, glede na to, da potrebuje kvalitetnejšo obutev zaradi težav s kolkom in diabetično hrano, ki je precej dražja, na njeno izredno skromno življenje. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da so tožničine mesečne potrebe nižje od ugotovljenih, saj toženec prezre oceno sodišča prve stopnje o njenih mesečnih stroških za elektriko in posebno diabetično hrano. Tožničine potrebe presegajo njene mesečne prejemke, ki se bodo v bodoče zmanjševali glede na vedno manjše število strank in njeno zdravstveno stanje, zato je utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica nima (zadostnih) sredstev za preživljanje.

Glede na vse navedeno je temelj za prisojo preživnine podan. Toženec višine določene preživnine (v znesku 50,00 EUR) konkretno ne izpodbija, iz ugotovitev sodišča prve stopnje pa je razvidno, da bo dosojeno preživnino, glede na svoje redne dohodke, (še kako) zmogel plačevati. Pritožbeno sodišče je zato njegovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP).

Ker toženec s pritožbo ni uspel, krije sam svoje pritožbene stroške. Enako velja za tožnico, saj njene navedbe v odgovoru na pritožbo niso prispevale k rešitvi zadeve (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena in 1. odstavkom 155. člena ZPP).

(1) Spor o določitvi preživnine bivšemu zakoncu ni zakonski spor (po 1. odstavku 406. člena ZPP so zakonski spori le spori o razvezi in razveljavitvi zakonske zveze) niti ne spor iz razmerij med starši in otroki, zato velja za uveljavljanje pritožbenih novot pravilo iz 1. odstavka 337. člena (in ne 414. člena ZPP).