Jedro

Podani so pogoji za izdajo zavrnilne zamudne sodbe. Iz dejstev, ki so navedena v tožbi, utemeljenost tožbenega zahtevka ne izhaja in gre za neodpravljivo nesklepčnost. Če zakon določa, da mora biti pogodba sklenjena v določeni obliki, to velja tudi za vse njene poznejše spremembe ali dopolnitve. Prvotna pogodba o dosmrtnem preživljanju bi zato morala biti, da bi bil njen predmet tudi kasneje pridobljena nepremičnina, ustrezno spremenjena oziroma dopolnjena v obliki notarskega zapisa.

Pri pogodbi o dosmrtnem preživljanju ne gre za razpolaganje z zapuščino (s premoženjem, ki obstaja v trenutku zapustnikove smrti), ampak s preživljalčevim premoženjem, ki obstaja v trenutku sklenitve pogodbe. Poleg tega je oporoka enostranska, preklicna, v predpisani obliki in strogo osebna dana izjava volje, s katero oseba razpolaga s svojim premoženjem za primer smrti, pri pogodbi o dosmrtnem preživljanju pa gre za dvostransko obligacijsko razmerje z elementi odplačnosti, kar se izključuje z neodplačno naravo oporočnega razpolaganja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Tožnik je s primarnim tožbenim zahtevkom zahteval ugotovitev, da v zapuščino po pokojni A. A., roj. ..., umrli 2009, nazadnje stanujoči ..., ne sodijo nepremičnine ID znak: del stavbe 001-002-7 katastrska občina 001 stavba 002 del stavbe 7 (ID ), do celote (1/1) ter več nepremičnin (razvidnih iz I. točke izreka izpodbijane sodbe) do deleža 2/196, ker so te nepremičnine last tožnika P. P. do celote. S podrednim tožbenim zahtevkom je zahteval ugotovitev, da ima na podlagi oporoke pred pričami, podane v notarskem zapisu SV 278/96 pri notarju M. M. dne 5. 12. 1996, ki jo je podala pokojna zapustnica A. A., dedno pravico na vsem njenem premičnem in nepremičnem premoženju R. R., roj ..., katerega edini dedič po sklepu o dedovanju je tožnik P. P. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo oba tožbena zahtevka zavrnilo.

2. V pravočasni pritožbi tožnik navaja, da je zapustnica z R. R. sklenila pogodbo o dosmrtnem preživljanju, v kateri je bilo dogovorjeno, da mu A. A. po svoji smrti zapušča v trajno last, že sedaj pa v soposest, vse svoje premično in nepremično premoženje, bodisi da je tukaj navedeno, ali pa pomotoma izpuščeno, zlasti pa svojo stanovanjsko hišo v Ljubljani na Ulici, ki je kot zemljiško knjižno telo II pripisana pri vložni številki 3 k. o. X. z dovoljenjem, da se po njeni smrti kot edini in izključni lastnik te hiše vknjiži preživljalec R. R. Ker se je A. A. bala, da bo predmetna nepremičnina predmet razlastitve zaradi gradnje Ceste, je prodala svojo nepremičnino podjetju R. d.o.o., ki ji je zagotovilo stanovanje na L. Pogodba o dosmrtnem preživljanju se je izvrševala naprej, R. R. je imel soposest tudi na nepremičnini na L., za A. A. je skrbel in tudi, ko je umrla, je poskrbel za njen pogreb in do svoje smrti skrbel za grob. Sodišče je zmotno uporabilo določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), saj bi moralo uporabiti Zakon o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ker je bila pogodba o dosmrtnem preživljanju sklenjena 5. 12. 1996. Četrti odstavek 67. člena ZOR določa, da so veljavni tudi poznejši ustni dogovori, s katerimi se zmanjšujejo ali olajšujejo obveznosti ene ali druge stranke, če je posebna oblika predpisana samo v interesu pogodbenih strank. V 68. členu ZOR je zapisano, da je oblične pogodbe mogoče razvezati z neobličnim sporazumom, če namen, zaradi katerega je za sklenitev pogodbe predpisana oblika, zahteva za razvezo pogodbe enako obliko. Iz tega lahko logično sklepamo, da se zahteva po obličnosti lahko opusti tudi pri spremembah pogodbe, seveda, če se s tem strinjata obe pogodbeni stranki. To stališče je potrdilo Vrhovno sodišče v sodbi II Ips 506/1997. Podobno izhaja iz odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 6/2008. Tudi višje sodišče se je že izreklo o veljavnosti kasnejših ustnih dogovorov, čeprav so načeloma veljavni le dogovori, ki so sklenjeni pisno (VSL III Cp 1896/2016 z dne 13. 7. 2016). Temelj obligacijskih razmerij med strankami je pogodbena avtonomija. Stranke lahko urejajo razmerje kakor želijo, dokler ostanejo v okvirih Ustave in kogentnih predpisov. V konkretnem primeru je prišlo do absurdne situacije, čeprav je dejansko stanje povsem enostavno. A. A. in R. R. sta želela, da bi R. R. za A. A. skrbel do njene smrti, v zahvalo za skrb pa bi po njeni smrti nanj prešla lastninska pravica na njenem premoženju. Edini problem sklenjenega dogovora (s konkludentnimi dejanji) med strankama pogodbe o tem, da bo pogodba še naprej veljala, je torej le domnevna obličnost. ZOR dopušča določen odstop do stroge obličnosti. Tudi glede podrednega zahtevka tožnik opozarja, da OZ in ZOR v številnih normah uveljavljenega načelo, po katerem naj bo neveljavnost pogodbe ultima ratio. Glede na 106. člen ZOR velja med pogodbenikoma ta druga pogodba, če je to v skladu z namenom, ki sta ga pogodbenika imela pred očmi ob sklenitvi pogodbe in če se lahko šteje, da bi sklenila to pogodbo, če bi vedela za ničnost svoje pogodbe. Namen A. A. je bil, da po smrti zapusti R. R. vse svoje premično in nepremično premoženje, bodisi navedeno, bodisi pomotoma izpuščeno. Sodišče je v sodbi opozorilo, da so dednopravne pogodbe neveljavne, vendar je povsem drugo pravno vprašanje, ali si je mogoče dedno pogodbo razložiti kot oporoko in tako v njej izraženo voljo ene od pogodbenih strank ohraniti v veljavi (odločbe Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2682/2012, I Cp 1060/2002 in I Cp 424/2000). Dedno pogodbo, ki je po 103. členu ZD neveljavna, lahko štejemo za oporoko, če je zapustnik v njej animo testandi razpolagal s svojim premoženjem za primer svoje smrti, in tudi sicer njegova obveznost, ki izhaja iz pogodbe, izpolnjuje pogoje za veljavnost oporoke. Oporoka izpolnjuje vse pogoje za pravno veljavnost oporoke po Zakonu o dedovanju, saj je sklenjena pred notarjem pred dvema pričama. Res je namen pogodbenih strank pri pogodbi o preživljanju preživljanje, vendar ne zgolj to. Sodišče v obrazložitvi zapiše, da je pri razlagi spornih določil treba izhajati iz namena strank, ta namen, kot ga je tožnik navajal, pa ni bil prerekan in bi moralo sodišče biti vezano na tako zatrjevano dejansko stanje. Dejansko stanje iz tožbe je resnično in sodišče ni imelo podlage za ugotovitev, da namen pogodbenih strank ni bil le v tem, da A. A. po smrti zapusti svoje premoženje R. R. 3. Toženci na pritožbo niso odgovorili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila tožba pravilno vročena vsem tožencem, da so le nekateri vložili pravočasen odgovor na tožbo, ki pa ni bil obrazložen (278. člen zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP), drugi pa odgovora na tožbo sploh niso vložili. V nadaljevanju je zato presojalo ali so izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe (318. člen ZPP) ter zaključilo, da iz dejstev, ki so navedena v tožbi, utemeljenost tožbenega zahtevka ne izhaja in da gre za neodpravljivo nesklepčnost. Pritožbeno sodišče se s to presojo strinja.

Dejanske okoliščine

6. Tožnik je brat (in edini dedič) sedaj pokojnega R. R., ki je v letu 1996 s sedaj pokojno A. A. sklenil pogodbo o dosmrtnem preživljanju, v kateri sta se dogovorila, da preživljanka svojemu sopogodbeniku po svoji smrti „zapušča v trajno last (že sedaj pa v soposest) vse svoje premično in nepremično premoženje, bodisi da je tukaj navedeno ali pa pomotoma izpuščeno, zlasti pa svojo stanovanjsko hišo v Ljubljani, Ulica, ki je kot zemljiško knjižno telo II pripisana pri vložni št. 3 k. o. X, z dovoljenjem, da se po njeni smrti kot edini in izključni lastnik te hiše vknjiži preživljalec R. R.“. Slednji se je zavezal preživljanki do njene smrti nuditi celotno oskrbo in preživljanje (zagotavljati in vzdrževati primerno ogrevano in snažno stanovanj, zagotavljati vso potrebno prehran, oblačila in obutev, razvedrilo, potrebno žepnina, v primeru bolezni ali onemoglosti zdravnika, zdravljenje in zdravila ter njenemu zdravstvenemu in splošnemu stanju potrebno nego in oskrbo), po njeni smrti pa poskrbeti za krajevno običajen in njenim željam primeren pogreb ter skrbeti za grob in spomenik. Preživljanka je s pogodbo z dne 8. 10. 1997 nepremičnino, ki je bila predmet pogodbe o dosmrtnem preživljanju, prodala kupcu R. d.o.o., ta pa jo je leta 2000 s pogodbo namesto razlastitve prodal mestni občini Ljubljana. A. A. je leta 1999 od prodajalca R. d.o.o. kupila nepremičnino (stanovanje) na L. (ki je predmet primarnega tožbenega zahtevka).

7. A. A. je umrla 2009, R. R. pa 2012. Tožnik je bil v zapuščinskem postopku po pokojni A. A. s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani III D 568/2013 z dne 11. 11. 2016 napoten na vložitev tožbe za ugotovitev, da nepremičnina ID znak 001-002-7 do celote in nepremičnina 004/22-0 do 2/196 ne sodita v zapuščino.

Trditvena podlaga in tožbena zahtevka

8. Tožnik trdi, da je premoženje (nepremičnina v Ljubljani), ki je bilo predmet pogodbe o dosmrtnem preživljanju, spremenilo svojo obliko, tako da se je namesto prvotnega predmeta med strankama dogovoril nov predmet, to je nepremičnina (stanovanje) na L, ki jo je zapustnica prejela v izogib razlastitvi nepremičnine na Ulici. A. A. je namreč s pogodbo v letu 1999 od R. d.o.o. kupila nepremičnino na L., in sicer stanovanje št. 23/2-3, v izmeri 56,85 m2 v nadstropju s shrambo in pokritim parkirnim mestom, skupaj z idealnim solastniškim deležem na skupnih delih, prostorih in napravah, ter funkcionalnem zemljišču navedene stanovanjske hiše. Tožnik torej meni, da je tudi stanovanje na L. predmet pogodbe o dosmrtnem preživljanju, zato s primarnim tožbenim zahtevkom zahteva ugotovitev, da ne sodi v zapuščino po pokojni A. A. Trdi še, da se je pogodba izvrševala in da pogodbenika kot laika nista mogla vedeti, da je treba skleniti aneks k pogodbi o dosmrtnem preživljanju.

9. Tožnik podredno še trdi, da bi se lahko tisti del pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ki vsebuje izjavo A. A., da zapušča v trajno last, že sedaj pa v soposest, vse svoje premično in nepremično premoženje, bodisi da je tukaj navedeno ali pa pomotoma izpuščeno, štel za pisno oporoko pred pričami. S podrednim tožbenim zahtevkom zato zahteva ugotovitev, da ima na podlagi oporoke pred pričami R. R., katerega edini dedič je tožnik, dedno pravico na vsem premičnem in nepremičnem premoženju A. A. Glede primarnega tožbenega zahtevka

10. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da razlog1 za prodajo nepremičnine, ki je bila predmet pogodbe o dosmrtnem preživljanju, za odločitev v tej zadevi ni bistven. Pomembno je le, da je preživljanka A. A. nepremičnino, ki je bila predmet pogodbe o dosmrtnem preživljanju, prodala. Kot je pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje, so lahko predmet pogodbe o dosmrtnem preživljanju le stvari in pravice, ki obstajajo v trenutku sklenitve pogodbe in le te so lahko predmet prenosa na preživljalca po smrti preživljanca.

11. Odločilno vprašanje za utemeljenost primarnega tožbenega zahtevka je, ali se lahko v primeru, ko preživljanec odtuji nepremičnino, ki je bila predmet pogodbe o dosmrtnem preživljanju, šteje, da je druga nepremičnina, ki jo preživljanec kupi (po sklenitvi pogodbe pogodbe o dosmrtnem preživljanju), predmet pogodbe oziroma izpolnitvenega ravnanja preživljanca2 le zato, ker preživljalec svoje obveznosti po pogodbi izvršuje. Pritožbeno sodišče meni, da je odgovor nikalen.

12. Pogodba o dosmrtnem preživljanju mora biti sestavljena v obliki notarskega zapisa (558. člen OZ). Tudi Zakon o dedovanju (ZD), ki je pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika v členih 117-122 urejal pogodbo o dosmrtnem preživljanju, je zahteval, da je pogodba sestavljena v pisni obliki in overjena po sodniku ali notarju (117. člen ZD). Če zakon določa, da mora biti pogodba sklenjena v določeni obliki, to velja tudi za vse njene poznejše spremembe ali dopolnitve (drugi odstavek 51. člena OZ3). Pravilno je zato stališče sodišča prve stopnje, da bi morala biti prvotna pogodba o dosmrtnem preživljanju, da bi bil njen predmet tudi kasneje pridobljena nepremičnina, ustrezno spremenjena oziroma dopolnjena v obliki notarskega zapisa.

13. Pritožnik se ne more uspešno sklicevati na določbo četrtega odstavka 67. člena ZOR4, po kateri so veljavni tudi poznejši ustni dogovori, s katerimi se zmanjšujejo ali olajšujejo obveznosti ene ali druge stranke, če je posebna oblika predpisana samo v interesu pogodbenih strank. Po prodaji nepremičnine, ki je bila predmet pogodbe o dosmrtnem preživljanju, se obveznost preživljanke po tej pogodbi z določitvijo novega predmeta izpolnitve (druge nepremičnine, ki v času sklenitve pogodbe o dosmrtnem preživljanju ni bila del preživljankinega premoženja) ne bi ne zmanjšala ne olajšala. Obravnavane situacije tudi ni mogoče primerjati s situacijami, ko se je sodna praksa5 izrekla, da je mogoče oblične pogodbe razvezati z neobličnim sporazumom.

14. Tudi če je preživljalec ves čas izpolnjeval svoje obveznosti oziroma če se je pogodba ves čas izvrševala, ne pomeni, da je do spremembe pogodbe o dosmrtnem preživljanju prišlo s konkludentnimi dejanji. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, pri kršitvi predpisane strožje obličnosti oblike (notarski zapis) tudi z realizacijo6 ne more priti do konvalidacije pogodbe.

O podrednem tožbenem zahtevku

15. Ni mogoče pristati na pritožbeno tezo, da je namen pogodbenih strank pri pogodbi o dosmrtnem preživljanju poleg samega preživljanja tudi, da premoženje preživljanca po njegovi smrti preide na drugo pogodbeno stranko in da oporoke preživljancu sploh ni treba pisati. Kot je bilo že poudarjeno, pri pogodbi o dosmrtnem preživljanju ne gre za razpolaganje z zapuščino (s premoženjem, ki obstaja v trenutku zapustnikove smrti), ampak s preživljalčevim premoženjem, ki obstaja v trenutku sklenitve pogodbe. Poleg tega je oporoka, kar je pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje, enostranska, preklicna, v predpisani obliki in strogo osebna dana izjava volje, s katero oseba razpolaga s svojim premoženjem za primer smrti, pri pogodbi o dosmrtnem preživljanju pa gre za dvostransko obligacijsko razmerje z elementi odplačnosti, kar se izključuje z neodplačno naravo oporočnega razpolaganja. Izjave A. A., da zapušča v trajno last, že sedaj pa v soposest, vse svoje premično in nepremično premoženje, bodisi da je tukaj navedeno ali pa pomotoma izpuščeno, zato ni mogoče šteti za enostransko izjavo volje.

16. Pritožnik ne more uspeti niti s sklicevanjem na sodno prakso7, ker ne gre za primerljive pravne položaje. V zadevah, na katere se sklicuje, so se namreč obravnavale vzajemne oziroma skupne oporoke.

17. Zaradi navedenih razlogov in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen).

1 Tožnik je trdil, da je A. A. nepremičnino na Ulici, Ljubljana, prodala, ker se je bala da bo predmet razlastitve zaradi gradnje Ceste v Ljubljani. Treba je poudariti, da A. A. nepremičnine na Ulici v Ljubljani ni prodala s pogodbo namesto razlastitve (in na primer dobila nadomestno nepremičnino), ampak je tako pogodbo kasneje sklenil kupec nepremičnine (R. d.o.o.), ko jo je prodal MOL. 2 Tožnik trdi, da je premoženje, ki je bilo predmet pogodbe o dosmrtnem preživljanju, le spremenilo svojo obliko. 3 Enako določbo je vseboval drugi odstavek 67. člena ZOR. 4 Enako določa četrti odstavek 51. člena OZ 5 Pritožnik se sklicuje na sodbo VSRS II Ips 6/2008 z dne 18. 2. 2010, kjer je poudarjeno, da je stroga oblika za sklenitev pogodbe o dosmrtnem preživljanju predpisana zaradi varstva (starejših) oseb pred nepremišljeno odtujitvijo nepremičnin, za razvezo pogodbe pa ne kaže oteževati njihovega položaja. 6 58. člen OZ oziroma 73. člen ZOR. 7 VSL II Cp 2682/2012, VSL I Cp 1060/2002 in VSL I Cp 424/2000.