Jedro

Tudi sklenjen krog indicev, torej posrednih dokazov, ima načeloma enako dokazno moč kot neposredni dokazi, ki jih ponuja tožnik, in jih je zato sodišče pri svoji dokazni oceni dolžno upoštevati in se do njih opredeliti.

Z zaključkom, da bi dejavniki, ki so ostali v mnenju izvedenca spregledani, enakovredno prispevali tako k zvišanju kot znižanju prihodkov in zato na izvedenčeve ugotovitve ne bi vplivali, je sodišče prevzelo vlogo izvedenca in kršilo 243. člen ZPP. Ker bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe, je s tem storilo tudi bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi, pritožbi tožene stranke pa se ugodi v celoti in se sodba sodišča prve stopnje - v točki II izreka (in sicer v delu, ki se nanaša na zavrnjeni del zahtevka za plačilo nematerialne škode), spremeni tako, da se prisojena odškodnina za nematerialno škodo zviša za 500,00 EUR in je tožena stranka dolžna poleg v točki I izreka prisojenega zneska za nematerialno škodo v višini 4.755,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 28. 4. 2010 dalje do plačila, plačati še 500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 28. 4. 2010 dalje do plačila; - v točki I izreka (glede prisojenega zneska za materialno škodo v višini 9.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 4. 2010 dalje do plačila), točki II izreka (glede zavrnjenega zahtevka za materialno škodo v višini 21.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 4. 2010 dalje do plačila) in točki III izreka (glede stroškov postopka) razveljavi in v tem obsegu vrne zadeva sodišču prve stopnje v nov postopek.

V ostalem se pritožba tožeče stranke zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki (v nadaljevanju toženka) naložilo, da plača tožeči stranki (v nadaljevanju tožnik) znesek 13.755,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 28. 4. 2010 dalje do plačila (točka I izreka). Od tega je sodišče tožniku priznalo 4.755,00 EUR za utrpelo nematerialno škodo, znesek 9.000,00 EUR pa za utrpelo materialno škodo. Višji zahtevek je zavrnilo (točka II izreka). Glede stroškov postopka je odločilo, da je tožnik dolžan toženki povrniti 305,84 EUR v roku 15 dni s pripadki (točka III izreka).

2. Zoper takšno odločitev vlagata pritožbo obe pravdni stranki.

3. Tožnik vlaga pritožbo zoper odločitev pod točko II in III izreka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Predlaga spremembo izpodbijanega dela odločitve tako, da bo njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodeno, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške. Meni, da mu je sodišče za utrpelo nematerialno škodo prisodilo prenizko odškodnino po vseh postavkah. Pri presoji višine odškodnine zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem je bil tožnik prisiljen prenehati s samostojno dejavnostjo, saj dela ni zmogel. Sodišče tega ni upoštevalo. Najhujših bolečin ni trpel zgolj nekaj dni, ampak ves čas zdravljenja, te bolečine pa v desni rami čuti še sedaj. Tudi to je ostalo spregledano. V zvezi z odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti opozarja, da je moral prenehati s samostojno dejavnostjo, saj je opravljal fizično delo (montiranje odrov in zabaviščnih kompleksov). Tega dela ne zmore več in zato močno duševno trpi. Zaradi poškodbe ima težave tudi pri vsakodnevnih aktivnostih. Ne more ležati na desni rami, kar pomeni, da tudi njegov počitek ni več mogoč v meri, kot je bil do poškodbe. Prenizko je bila odmerjena odškodnina za prestani primarni in sekundarni strah. Tožnik je še vedno zaskrbljen, saj se zaveda, da njegovo zdravstveno stanje ne bo nikoli več tako, kot je bilo pred nezgodo. Sodišče ni upoštevalo, da iz strahu zaradi zapletov pri operaciji, ki je rizična, ni bila opravljena dodatna operacija. Glede odločitve o povračilu materialne škode opozarja, da je sodišče ugotovilo, da je tožnik s poslovnim partnerjem sklenil najemno pogodbo za čas od 5. 10. 2009 do 5. 12. 2009 za vrtiljak „balerina“ in vlečno tovorno vozilo. S tem je sodišče ugotovilo, da ugovor tožene stranke, da naj bi bila pogodba fiktivna, ni utemeljen in da je do sklenitve pogodbe dejansko prišlo. Kljub temu pa je sodišče angažiralo izvedenca za vrednotenje podjetij z namenom, da strokovno oceni, ali je bila dogovorjena najemnina realna, čemur je tožnik ugovarjal. Višina najemnine, za katero sta se tožnik in njegov poslovni partner dogovorila, je v domeni pogodbenih strank in ne more biti presojana s strani sodišča. V nadaljevanju opozarja na pripombe, ki jih je dal na izvedeniško mnenje in jih sodišče ni upoštevalo (izvedenec je ocenil zgolj del opreme, ki je bila dana v najem; ni upošteval, da se predmet pogodbe oddaja v najem za zabaviščni park v tujini; ni upošteval časa uporabe, lokacije ter stroškov logistike; spregledal je dokaz z zaslišanjem stranke ter priče Z.; ni opravil raziskave o dejanskih tržnih vrednostih najema podobnih objektov in možnostih ustvarjanja prihodkov s trženjem slednjih; brez podlage je določil mesece, ki bi bili za storitev ugodni in ni opravil poizvedb o tem, kolikšni so zneski najemnin; ni upošteval, da pomeni najem investicijo ter možnost zaslužka). Sodišče pri odločitvi ni upoštevalo vseh dokazov, pač pa zgolj tiste, ki gredo v prid odločbi sodišča. Tudi ni vestno in skrbno presodilo vsakega dokaza posebej in vseh skupaj. S tem je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka in je odločitev nepravilna. V sodbi tudi ni navedlo razlogov o ostalih dokazih, čeprav bi bilo to dolžno. Tako ni niti omenilo izpovedbe priče Z., ki je pojasnila, da je bila višina najemnine za predmet najema sporazumna, in glede na njegove pričakovane prihodke s trženjem predmeta najema v tujini in glede na možnost doseganja višjih zaslužkov kot v Sloveniji, popolnoma realna.

4. Toženka na pritožbo tožnika ni odgovorila.

5. Toženka vlaga pritožbo zoper odločitev pod točko I izreka, in sicer zoper del, ki se nanaša na plačilo materialne škode v znesku 9.000,00 EUR z obrestmi, ter odločitev pod točko III izreka, to je določitev o stroških postopka. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga spremembo izpodbijanega dela odločitve tako, da se prisojena odškodnina zniža za 9.000,00 EUR, v tem delu zahtevek zavrne ter spremeni tudi stroškovno odločitev. Priglaša pritožbene stroške. Opozarja, da je ves čas postopka zatrjevala, da gre za fiktivno pogodbo, saj niti tožnik niti zatrjevani najemnik nista imela poslovne realizacije in dohodkov, ki bi ustrezali višini najemnine. Izvedenec je ugotovil, da računovodski podatki o prihodkih obeh pogodbenikov v letih 2008 in 2009 ne izkazujejo realne vrednosti cene najema. Ocenil je tudi, da je realna najemnina 4.375,00 EUR mesečno oziroma po oceni sodišča 4.500,00 EUR in ne 15.000,00 EUR, kot je navedeno v najemni pogodbi. Mnenje izvedenca je sodišče v celoti sprejelo, vendar pa je kljub temu ugotovilo, da je sporna najemna pogodba bila sklenjena, vendar ne v zatrjevani vrednosti, ampak le v višini 4.500,00 EUR mesečno. Takšno sklepanje je nelogično in nima podlage v izvedenih dokazih. Prav ugotovitev izvedenca, da je realna vrednost najema vrtiljaka za 2/3 nižja od tiste, ki je navedena v sporni najemni pogodbi, dokazuje pravilnost njene trditve, da gre za fiktivno pogodbo. Ob upoštevanju listinskih dokazov, ki izkazujejo dohodke pogodbenikov, dejstva, da tožnik nikoli po škodnem dogodku ni uresničil zatrjevanega dobičkonosnega poslovanja v Srbiji ter da ne tožnik in ne priča H. Z. nista nič povedala o morebitnih dejanskih zaslužkih,ki bi odstopali od prijavljenih, ni mogoče narediti drugačnega sklepa, kot da je sporna najemna pogodba fiktivno sklenjena po škodnem dogodku.

6. Tožeča stranka na pritožbo tožene stranke ni odgovorila.

7. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa je utemeljena v celoti.

Glede odškodnine za nematerialno škodo

8. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodba sodišča prve stopnje v delu točke I izreka, s katerim je sodišče toženki naložilo, da tožniku za utrpelo nematerialno škodo plača 4.755,00 EUR z obrestmi, pravnomočna, saj s pritožbo toženke v tem delu ni izpodbijana. Pritožbeno sodišče je zato presojalo zgolj odločitev o zavrnitvi višjega zahtevka, ki jo s pritožbo izpodbija tožnik.

9. Odmera odškodnine za nematerialno škodo je stvar materialnega prava. Pri njej je sodišče vezano na merila iz 179. in 182. člena OZ: stopnjo bolečin in njihovo trajanje, pomen prizadete dobrine je namen odškodnine. Odmera poteka na dveh ravneh – konkretni in abstraktni. Po eni strani je treba upoštevati konkretne okoliščine posameznega oškodovanca (subjektivno merilo) in mu z odškodnino nameniti pravično zadoščenje za omilitev njegovih bolečin. Po drugi strani pa je treba upoštevati tudi primere iz sodne prakse (objektivno merilo). Odškodnina mora biti namreč odmerjena tudi glede na primerjavo z odškodninami za enako škodo ter upoštevaje razmerje med manjšimi, večji in katastrofalnimi škodami. Načelo objektivizacije, ki odraža pravico do enakosti pred zakonom in do enakega varstva pravic (14. in 22. člen Ustave RS), je torej namenjeno vzpostavljanju sorazmerne enakosti med več osebami glede na težo primera.

10. Po presoji sodišča prve stopnje znaša pravična denarna odškodnina za prestane telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem 3.500,00 EUR, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 4.500,00 EUR in strah 1.000,00 EUR, skupaj torej 9.000,00 EUR. To predstavlja približno 8,9 povprečnih mesečnih neto plač na zaposlenega v RS na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje.(1)

11. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik v škodnem dogodku dne 1. 10. 2009 utrpel nateg vratnega mišičja, udarnino desne rame, manjšo poškodbo končnega dela kite mišice subscapularis ter popoškodbeno vnetje dolge glave bicepsa. Zaradi te poškodbe je trpel hude bolečine pet dni, srednje hude bolečine tri tedne, bolečine manjše intenzitete pa kumulativno štiri tedne. Bolečine čuti še sedaj pri določenih gibih in večjih obremenitvah. Tožnik je bil zaradi poškodbe deležen številnih nelagodnosti (prevoz v bolnišnico, številni obiski pri izbranem zdravniku in specialistih ter dodatne slikovne preiskave(2), fizioterapija, nošenje improvizirane ovratnice).

12. V zvezi z ugotovitvami, ki se nanašajo na telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter prisojeno odškodnino za to vrsto škode, tožnik neutemeljeno izpodbija ugotovljeni čas trajanja bolečin hude intenzivnosti. Da so hude bolečine trajale kumulativno (le) pet dni, je sodišče prve stopnje ugotovilo s pomočjo izvedenca, njegovim ugotovitvam in zaključkom pa tožnik ni ugovarjal. Izvedenec je pri tem upošteval tudi hude bolečine ob fizioterapiji, saj ugotavlja, da je bila le-ta ravno zato prekinjena.

13. Neutemeljen je nadalje očitek tožnika, da sodišče pri odmeri ni upoštevalo, da je bil zaradi bolečin prisiljen (začasno) prenehati s samostojno dejavnostjo, saj dela ni zmogel. V točki 10 razlogov je tako med nevšečnostmi, ki so bile povezane z zdravljenjem, omenjeno, da tožnik do konca zdravljenja (10. 3. 2010) ni delal, čeprav ni bil v bolniškem staležu, saj je z dejavnostjo prenehal. 14. Drži pa, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da tožnik bolečine zaradi poškodbe še vedno trpi in sicer pri določenih gibih in večjih obremenitvah. Pritožbeno sodišče je zato prisojeno odškodnino iz tega naslova zvišalo za 500,00 EUR.

15. Tožnik je po ugotovitvah sodišča prve stopnje trpel primarni strah, saj se je ob trku ustrašil, da bo vozilo zgrmelo v globino in se bo ubil ter približno 10 sekund niti ni upal izstopiti iz kamiona. Trpel je tudi strah za izid zdravljenja, saj je imel kar nekaj pregledov pri izbranem zdravniku, v specialističnih ambulantah ter pri fizioterapevtu, pri čemer je kljub zdravljenju čutil bolečine celo takšne intenzivnosti, da je s fizioterapijo moral prenehati. Sodišče je upoštevalo tudi dejstvo, da tožnika še sedaj skrbi, kaj bo z njegovo ramo, saj opravlja predvsem delo fizične narave. Je pa po drugi strani pravilno pretehtalo tudi to, da poškodbe niso bile obsežne, zdravljenje pa ne zapleteno, niti dolgotrajno ter, kljub še vedno prisotnim bolečinam v desni rami, uspešno. Po presoji pritožbenega sodišča je glede na opisano intenzivnost in trajanje strahu odškodnina odmerjena v primernem znesku.

16. Neutemeljena je pritožba tožnika tudi v delu, ki se nanaša na škodo zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo dejansko stanje v tem pogledu pravilno in popolno ugotovljeno, prisojena odškodnina pa tudi ni prenizka in ustreza kriteriju pravične odškodnine.

17. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je bil tožnik v času prometne nesreče star 36 let, po poklicu samostojni podjetnik, ki je opravljal pretežno fizično delo. Zaradi poškodb, ki jih je utrpel v prometni nesreči, moč njegove desne roke ob večji fizični obremenitvi v predročenju nad horizontalo popusti, zaradi česar fizična dela opravlja s težavo, pri delu je počasnejši in manj učinkovit in pri tem potrebuje pomoč. Obremenitve nad 15 kg težje prenaša, vendar pa po ugotovitvah izvedenca pri drugih dejavnostih in prostoročnih aktivnostih ni omejen. Pri določenih gibih in večjih obremenitvah še vedno čuti bolečine, zaradi česar v delo vlaga večji napor. Ne zmore ležati na desni strani.

18. Tožnik sodišču prve stopnje v zvezi s to vrsto škode neutemeljeno očita, da ni upoštevalo, da je bil po utrpeli poškodbi prisiljen prenehati s samostojno dejavnostjo. Ker dejavnosti le začasno ni opravljal, je bilo to pravilno upoštevano pri odškodnini za prestane telesne bolečine in nevšečnosti povezane z zdravljenjem. Delo tako še vedno (lahko) opravlja, čeprav z vlaganjem večjih naporov. To pa je bilo pri presoji višine odškodnine ustrezno upoštevano. Glede na sicer ugotovljen obseg tožnikovih težav, ki zahtevajo vlaganje večjih naporov pri opravilih na delu, moten spanec ter relativno mladost tožnika, je po presoji pritožbenega sodišča odškodnina prisojena v primernem znesku in podlage za njeno zvišanje ni.

19. Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo pritožbi tožeče stranke v zvezi s prisojeno odškodnino za nematerialno škodo delno ugodilo in odškodnino zvišalo za 500,00 EUR. Na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP je sodbo sodišča prve stopnje v točki II izreka zato ustrezno spremenilo. Tožena stranka je tako dolžna tožniku, ob upoštevanju že plačanega in valoriziranega zneska odškodnine (4.245,00 EUR), plačati poleg že pravnomočno prisojenega zneska v višini 4.755,00 EUR z obrestmi, še 500,00 EUR z obrestmi. V preostalem delu, ki se nanaša na nepremoženjsko škodo, je pritožba tožeče stranke neutemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo ter v izpodbijanem, a nespremenjenem zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Glede odškodnine za materialno škodo

20. Tožnik je s tožbo zahteval tudi povračilo materialne škode zaradi izgubljenega dobička. Do te škode naj bi prišlo zaradi odpovedi najemne pogodbe, ki jo je tožnik kot samostojni podjetnik 15. 8. 2009 sklenil s poslovnim partnerjem L. Z., s. p. Predmet najema je bil vrtiljak „balerina“ in vlečno-tovorno vozilo. Ker se je to vozilo poškodovalo, je bila s tem realizacija pogodbe onemogočena. Pogodba je bila sporazumno odpovedana. Škodo potrditvah tožnika predstavlja znesek 30.000,00 EUR, ki bi ga tožnik prejel na podlagi sklenjene najemne pogodbe. Toženka je zahtevku ugovarjala in trdila, da gre za navidezno pogodbo, ki je bila sklenjena le z namenom neupravičeno pridobiti premoženjsko korist. 21. Navidezno pogodbo ureja 50. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). Pri takšni pogodbi je podan le zunanji dejanski stan pogodbe. Stranki hočeta, da pogodba, katere zunanji videz sta ustvarili, npr. pisni zapis, velja le v očeh drugih, ne pa tudi zanju. Navideznost predvideva strinjanje strank o njeni navideznosti. Takšna pogodba med pogodbenima strankama nima učinka (prvi odstavek 50. člena OZ). Če pa navidezna pogodba prikriva kakšno drugo pogodbo, velja ta druga, če so izpolnjeni pogoji za njeno veljavnost (drugi odstavek 50. člena OZ).

22. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je bila pogodba sklenjena, vendar ne za realno tržno najemnino. Realna tržna najemnina bi znašala 4.500,00 EUR mesečno, za dva meseca torej 9.000,00 EUR. To je po mnenju sodišča prve stopnje tudi škoda, do povračila katere je upravičen tožnik.

23. Obe pritožbi utemeljeno opozarjata, da je takšna odločitev, upoštevajoč ugotovljena dejstva in razloge, ki jih je sodišče za odločitev navedlo, materialnopravno zmotna, obe pa utemeljeno grajata tudi dejanske ugotovitve.

24. Tožnik v pritožbi tako pravilno opozarja, da je sodišče s tem, ko je ugotovilo, da je bila pogodba veljavno sklenjena, dejansko ugotovilo, da ne gre za navidezno pogodbo in zato za presojo „realnosti“ dogovorjene najemnine ni imelo nobene podlage. Gre namreč za element pogodbe, ki je v domeni pogodbenih strank. Obstaja sicer možnost, da bi bila v predloženi pogodbi navidezna zgolj cena najema oziroma bi sklenjena najemna pogodba prikrivala drugo najemno pogodbo z nižjo ceno najema, vendar pa odločitvi tudi ob takšni presoji ni mogoče slediti. S strani izvedenca ugotovljena „realna najemnina“ tako še ne pomeni dokaza, da je bila med pogodbenima strankama le-ta v tej višini tudi (prikrito) dogovorjena in s tem dokaza, da je tožniku nastala škoda v tej višini. Sodišče prve stopnje pa za takšno presojo tudi sicer ni imelo na voljo ustrezne trditvene podlage. Tožena stranka ni trdila, da bi navidezna pogodba prikrivala drugo najemno pogodbo za nižjo najemnino, te višine pa seveda tudi ni navedla. Sodišče prve stopnje bi glede na povedano, moralo v postopku presoditi zgolj to, ali je predložena pogodba navidezna ali ne, nato pa glede na svojo ugotovitev zahtevku bodisi ugoditi ali pa ga zavrniti.

25. Drži sicer, da je v izpodbijani sodbi že ugotovljeno, da sta pogodbeni stranki najemno pogodbo veljavno sklenili (in torej pogodba ni navidezna), vendar pa je takšna ugotovitev, glede na pritožbene očitke obeh pravdnih strank, vsaj preuranjena.

26. Tako toženka sodišču utemeljeno očita, da pri presoji njenih trditev, da gre za navidezno pogodbo, ni upoštevalo izvedenčevih ugotovitev, da je realna vrednost najemnine bistveno nižja od te, ki izhaja iz pogodbe, nadalje podatkov o dohodkih obeh pogodbenih strank in tudi dejstva, da ne tožnik in ne njegov pogodbeni partner nista želela ničesar izpovedati o svojih dejanskih zaslužkih (v kolikor ti morda odstopajo od uradno prijavljenih), saj vse navedeno vsaj posredno kaže, da bi lahko bila trditev toženke o fiktivni pogodbi resnična. Neposredni dokazi (najemna pogodba, pisna odpoved pogodbe in izpovedbi obeh pogodbenih strank), na katere se je pri ugotovitvi, da pogodba ni bila navidezna, oprlo sodišče, res govorijo v prid trditvam tožnika. Vendar pa je pri presoji potrebno upoštevati, da je toženka v položaju, ko mora dokazati, da to ni res, da torej do sklenitve pogodbe ni prišlo. Za takšno trditev seveda neposrednih dokazov ne more ponuditi, zato ji mora biti omogočeno, da svoje drugačne trditve dokazuje s posrednimi dokazi, torej indici. Tudi sklenjen krog indicev, torej posrednih dokazov, ima po prepričanju pritožbenega sodišča načeloma enako dokazno moč kot neposredni dokazi, ki jih ponuja tožnik in jih je zato sodišče pri svoji dokazni oceni, izvedeni skladno z 8. členom ZPP, dolžno upoštevati in se do njih opredeliti. Tega pa sodišče prve stopnje ni storilo.

27. Na drugi strani pa so utemeljeni tudi očitki tožnika, ki se nanašajo na ugotovitev sodišča prve stopnje, da dogovorjena najemnina ni bila realna (kar kot rečeno predstavlja enega od posrednih dokazov za trditev toženke, da je najemna pogodba navidezna). Takšno ugotovitev je namreč sodišče prve stopnje oprlo izključno na mnenje izvedenca, ki je bil v tem postopku postavljen, pri čemer pritožbeno sodišče tožniku pritrjuje, da le-to ni popolno in v njem izvedenec tudi ni odgovoril na vsa relevantna vprašanja oziroma nejasnosti. Sodišču tako utemeljeno očita, da izvedenec pri svojih ocenah ni upošteval, da predmet najemne pogodbe ni bil le vrtiljak „balerina“, pač pa tudi vlečno vozilo zanj. Gre za neprekano trditev tožnika, ki je sodišče v dokaznem postopku ni bilo dolžno (niti je ni smelo) preverjati (214. člen ZPP) in bi jo zato pri svojem mnenju moral upoštevati tudi izvedenec.

28. Tudi ostale pripombe na izvedeniško mnenje, ki jih tožnik povzema v svoji pritožbi, po mnenju pritožbenega sodišča niso nerelevantne, predvsem pa so vsebinsko takšne, da bi nanje moral odgovoriti izvedenec, ki razpolaga z ustreznim strokovnim znanjem in ne sodišče samo. Z zaključkom, da bi dejavniki, ki so ostali v mnenju izvedenca spregledani, enakovredno prispevali tako k zvišanju kot znižanju prihodkov in zato na izvedenčeve ugotovitve ne bi vplivali, je sodišče prevzelo vlogo izvedenca in kršilo 243. člen ZPP. Ker bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe, je s tem storilo tudi bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP.

29. Končno pa tožnik utemeljeno opozarja tudi na to, da je pri presoji realnosti dogovorjene najemnine, ostala povsem spregledana izpovedba priče Z., ki je obrazložila, zakaj je bila najemnina v pogodbi dogovorjena v takšni višini in je po njenem prepričanju realna. Tudi če sodišče priči ni verjelo ali ji ni sledilo zaradi drugačnih ugotovitev izvedenca, je bilo dolžno v sodbi to obrazložiti, saj sicer nastane vtis, da je izpovedba v tem delu ostala spregledana.

30. Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo pritožbama tožeče in tožene stranke v tem delu ugodilo in sodbo glede odločitve o materialni škodi, tako v ugodilnem kot zavrnilnem delu, razveljavilo in v tem obsegu vrača zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek (355. člen ZPP). Glede na to, da je sodišče dokazni postopek že izvedlo in bo potrebna zgolj njegova dopolnitev, bo to lažje in hitreje izvedlo. Glede na predhodno obrazložitev podrobnejši napotki za delo po prepričanju pritožbenega sodišča niso potrebni.

31. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na četrtem odstavku 165. člena ZPP. Ker je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje delno razveljavilo, je odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo končni odločbi.

(1) Povprečna mesečna neto plača na zaposlenega v RS je na dan izdaje sodbe znašala 1.005,75 EUR.

(2) Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil pri izbranem zdravniku 9 krat, pri specialistih 5 krat, opravil je tudi CT preiskavo v Bolnišnici Valdoltra.