Jedro

Zaključni sporazum, sklenjen med zavarovalnico in zavarovancem o dokončni poravnavi škode, je za obe stranki zavezujoča pogodba (26. člen ZOR), ki bi jo bilo mogoče v obsegu trditvene podlage izpodbijati zaradi bistvene zmote.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev sporazuma, ki sta ga pravdni stranki sklenili dne 1.3.1993 ter nadaljnji zahtevek, po katerem naj bi tožena stranka bila dolžna plačati tožeči stranki 65.773,21 DEM v tolarski protivrednosti.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo tako, da bo tožbenemu zahtevku ugodeno, ali pa razveljavitev sodb nižjih sodišč ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožena stranka ponuja zavarovancem različna zavarovanja, ki jih vnaprej po vsebini in pogojih sama določa. Zato je dolžna zavarovancu, ko sklepa zavarovanje, zavarovalne pogoje in obseg zavarovanja ustrezno pojasniti. Ob sklenitvi zavarovalne pogodbe za avtomobilsko kasko zavarovanje agent tožene stranke, ki je v njenem imenu s tožnikom sklepal pogodbo, ni ravnal tako, kot je bilo treba. Tako tožnika ni opozoril na posebej vgrajeno opremo v avtomobilu, ki je predstavljala kar 1/3 njegove vrednosti. Poleg tega bi moral zahtevati predložitev računa, ne pa kot podlago za zavarovanje vzeti vrednost vozila iz kataloga. Zavarovano vozilo namreč ni bilo serijske izvedbe. Tožnik je strokovnosti agenta v celoti zaupal. Menil je, da je zavaroval vse. Tožena stranka torej tožniku odgovarja za posledice, ker je v nasprotju s pričakovanjem tožnika bilo zavarovano le standardno vozilo brez dodatno vgrajene opreme. Končno je bil tožnik v zmoti, ko je podpisal sporazum o likvidaciji škode. Tedaj je povedal, da bo tožil na plačilo razlike, vendar tega pridržka sporazum ni vseboval. Sporazuma tožnik ne bi podpisal, če bi vedel, da si je s tem onemogočil uspešno vložitev tožbe.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Obseg dne 17.2.1993 sklenjenega zavarovanja avtomobilskega kaska za kasneje totalno uničeno tožnikovo vozilo je zajemal polno zavarovanje avtomobila s sestavnimi deli, vendar brez dodatno vgrajene opreme. Slednja je po razmerju do vrednosti vozila taka, da za 1/3 poveča vrednost serijske izvedbe vozila. Iz teh dejanskih ugotovitev je v izpodbijani sodbi sprejeto stališče - tudi dejanske narave - da do sklenitve zavarovalne pogodbe za dodatno opremo (7. člen splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska AK-92/XI) ni prišlo zaradi okoliščin na strani tožnika. Slednji je bil namreč z vsebino splošnih pogojev seznanjen, na zavarovanje dodatne opreme opozorjen od agenta tožene stranke, pa ga je odklonil. Na take dejanske ugotovitve je revizijsko sodišče vezano glede na določbo tretjega odstavka 385. člena ZPP, kar pomeni, da ne more biti predmet revizijske presoje znova omenjena okoliščina, da je bila cena vozila določena po katalogu in ne po računu prodajalca - pa če se pri tem zanemari dejstvo, da je tožnik z računom razpolagal, predvsem pa dobro vedel za izjemno vrednost dodatne, po naročilu vgrajene opreme, ki je sama presegala celo vrednost običajnega serijskega avta višjega cenovnega razreda. V okviru takih dejanskih ugotovitev pa je na mestu v izpodbijani sodbi sprejeta pravna presoja, po kateri agentu tožene stranke v skladu z določbo 170. člena ZOR ni mogoče naložiti odgovornosti za posledico izpada zavarovanja dodatne opreme, tožniku pa ne prisoditi pravnega privilegija o ravnanju v bistveni zmoti ob sklepanju zavarovanja (61. člen ZOR).

Opisano ravnanje potrjuje tudi ocena zaključnega sporazuma, sklenjenega med strankama dne 1.3.1993. Tožnik je tedaj ne samo priznal obseg zavarovanja avtomobilskega kaska, temveč se tudi zadovoljil z zavarovalnino, ki zavarovanja dodatne opreme ni upoštevala. Zaključni sporazum je za obe stranki zavezujoča pogodba (26. člen ZOR), ki bi jo bilo mogoče v obsegu trditvene podlage izpodbijati zaradi bistvene zmote. Tožnik pa v tem okviru niti sam ne zatrjuje več okoliščin iz prvega odstavka 61. člena ZOR. V reviziji ponujena trditev, da je bil ob podpisu sporazuma v bistveni zmoti zato, ker si je pridržal pravico, da razliko do polne odškodnine iztoži, pa to v zapis ni bilo vnešeno (pa ni vedel, da ima pravne posledice samo to, kar je zapisano), pa predstavlja dejansko novoto, ki na revizijski stopnji ni dopustna (387. člen ZPP).

Materialno pravo je torej v izpodbijani sodbi pravilno uporabljeno. Ker je revizijsko sodišče ugotovilo, da v pravdi tudi ni bilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katere je ob reševanju revizije treba paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), je bilo treba revizijo kot neutemeljeno zavrniti.