Jedro

Dokazano je, da je bil tožnik spornega dne na delovnem mestu pod vplivom alkohola, ker je imel v času preizkusa 0,58 mg alkohola na liter izdihanega zraka, kar je utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke: - da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 8. 2016, ki jo je tožeči stranki podala tožena stranka, nezakonita in se odpravi (I/1. točka izreka); - da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 1. 2007 še traja (I/2. točka izreka); - da je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo in ji priznati delovno dobo ter vse pravice iz delovnega razmerja za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dne 23. 8. 2016 dalje (I/3. točka izreka); - da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izplačati vse mesečne plače (pravilno: nadomestilo mesečnih plač) za čas od 23. 8. 2016 dalje do vrnitve na delo, v višini plače pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi z upoštevanimi zakonskimi in drugimi povečanji plače, tako da od mesečne bruto plače v višini 850,38 EUR za tožečo stranko odvede davke in prispevke, neto znesek v višini 600,00 EUR pa izplača na račun tožnika skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne plače v plačilo (ki zapade plačilo 18. dne v mesecu) dalje do končnega plačila (I/4. točka izreka); - da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prejema sodbe sodišča prve stopnje do plačila (I/5. točka izreka) ter odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Tožnik vlaga pritožbo zoper sodbo (razen zoper odločitev o stroških tožene stranke) iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da bo sodišče tožbenemu zahtevku ugodilo, oziroma razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Navaja, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker je bil preizkus alkoholiziranosti opravljen po izteku delovnega časa, ko je tožnik že zaključil z delom. Zato mu kršitev delovnih obveznosti v skladu s 110. členom Zakona o delovnih razmerjih ni mogoče očitati. Navedbe tožene stranke, da je imel tožnik že dalj časa probleme z alkoholom in da je bil glede tega že večkrat ustno opozorjen, zaradi česar tožena stranka ni imela druge možnosti, kot da je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, je ovrgla priča A.A.. Iz njegove izpovedi izhaja, da mu problemi tožnika z alkoholom niso bili znani in da pred obravnavanim dogodkom ni zaznal pitja alkohola s strani tožnika. Tožnik zato meni, da je bil izrečeni ukrep izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi prestrog in nesorazmeren, saj ni kršil nobenih pogodbenih ali drugih delovnih obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki več kot 20 let, kar vsekakor izkazuje določeno pripadnost toženi stranki. Delo je vedno opravljal vestno, korektno in v skladu z navodili tožene stranke in nikoli mu ni bila očitana nobena kršitev v zvezi z delom.

Tožnik je kritičnega dne zaključil z delom ob 15. uri. Ker je čakal na prevoz domov, se je vrnil nazaj na delovišče k sodelavcem, alkohol pa je začel uživati po izteku delovnega časa. Preizkus alkoholiziranosti je bil izveden po izteku delovnega časa. Tožnik je sladkorni bolnik. Ob preventivnem zdravstvenem pregledu dne 22. 3. 2016 je specialist medicine dela ugotovil, da je tožnik zmožen za delo po pogodbi o zaposlitvi z omejitvami, med drugim s prepovedjo nadurnega dela. Z omejitvami glede trajanja delovnega časa je bila tožena stranka seznanjena, zato bi morala tožniku odrejati delo v skladu z omejitvami. Tožnik o tem ni bil dolžan obvestiti vodje cestne baze A.A., saj bi ga s tem morala seznaniti tožena stranka.

Ugotovitve sodišča, da je tožnik delal tudi po 15. uri in da je opravljal delo po povsem enakem urniku kot ostali delavci ter da je za opravljeno delo imel priznano enako število delovnih ur dnevno kot ostali sodelavci, so protispisne. Tožena stranka je imela na delovišču neenakomerno razporejen delovni čas. To je potrdila tudi priča A.A. Sklep o delovnem času za tožnika, ki ima predpisane omejitve v zvezi z nadurnim delom, ni veljal. Od marca 2016 dalje je tožnik dejansko delal po 8 ur na dan in ne 9 ur, kot ugotavlja sodišče. B.B. je, zaslišan kot priča, potrdil, da mu je bilo znano, da je tožnik delal z omejenim delovnim časom. Nesprejemljivo je, da je sodišče izpoved te priče štelo za neverodostojno le zato, ker je bila tudi pri njej ugotovljena alkoholiziranost, zaradi česar naj bi bila pristranska. Sodišče je verjelo izjavi priče A.A., čeprav je izjavil le, da je "verjetno napisal tožniku 9 ur" in ni potrdil, da je tožnik 23. 8. 2016 delal tako kot ostali. V kolikor bi tožena stranka tožniku dejansko obračunala 9 ur, bi v dokaz svojih navedb predložila tudi t. i. "šihtarice", iz katerih bi bilo razvidno število obračunanih ur, česar pa ni storila. Tožniku ni jasno, na podlagi česa je sodišče štelo za dokazano, da je za tožnika veljal enak delovni čas kot za ostale delavce. Prav tako ni pojasnilo, zakaj je izjavo priče A.A. štelo za bolj verodostojno.

Tožnik nima vozniškega izpita in ne telefona. Običajno je bil dogovorjen s sestro ali bratom, da ga prideta iskat po zaključku dela po 15. uri, kritičnega dne pa se je po 15. uri vrnil nazaj na delovišče, saj je sestra sporočila, da ponj ne bo mogla priti. Za prevoz se je iz tega razloga dogovoril s sodelavcem B.B., ki pa je končal z delom ob 16. uri, zato ga je moral počakati. Medtem ko je čakal, da sodelavec konča z delom, je opravil še nekaj dela (pometal cestišča), čeprav tega ni bil več dolžan storiti, saj se je njegov delovni dan že zaključil. V tem času je zaužil tudi alkohol. Sodišče je v zvezi z ugotavljanjem dejstev o količini zaužitega alkohola in vplivu alkohola na stopnjo alkoholiziranosti pri tožniku v času preizkusa alkoholiziranosti v sodni postopek pritegnilo tudi sodnega izvedenca medicinske stroke, ki je svoje zaključke pri podaji mnenja oprl zgolj na podatke o povprečno grajenem moškem v Sloveniji, katerega telesna teža znaša 80 kg. Podal je mnenje, da je, v kolikor bi bil tožnik kritičnega dne težji od 80 kg, zelo malo verjetno, da bi začel piti šele po 15. uri. Tak zaključek je nepravilen in v nasprotju s pravili stroke. Tudi ugotovitve sodišča, ki je sledilo omenjeni ugotovitvi sodnega izvedenca, in na podlagi lastnih zaznav ugotovilo, da je tožnik težji od 80 kilogramov, so neutemeljene in v ničemer strokovno podprte. Tožnik je na dan obravnave nosil zimska oblačila, zato sodišče ni moglo določiti teže tožnika na podlagi lastnih zaznavanj. Tožnik je sladkorni bolnik, za to bolezen pa je značilno nihanje telesne teže. Ker v spisu ni bilo ne podatkov o teži tožnika ne o količini zaužitega alkohola ne o tem, ali in koliko je tožnik pred tem jedel, sodni izvedenec v času izdelave izvedenskega mnenja ni razpolagal s podatki, na podlagi katerih bi lahko podal izvedensko mnenje v skladu s pravili stroke. Zato tudi ni možno podati zaključka, da je šlo za žganje s 40 % alkoholom, ki se ga dobi v prosti prodaji. Ker sodni izvedenec ni razpolagal z verodostojnimi podatki, so njegovi zaključki neprepričljivi in nestrokovni. Temeljijo zgolj na predpostavkah. Posledično pa so nepravilne tudi ugotovitve sodišča, ki izvedenskega mnenja, na katerega je tožnik podal pripombe, ne bi smelo upoštevati. Sodišče je že samo ugotovilo, da je izvedensko mnenje nestrokovno in ga je dopolnilo na podlagi lastnih zaznavanj in v nasprotju s pravili ZPP-1. Po mnenju tožnika izpodbijana sodba temelji na dejstvih, ki niso bila ugotovljena z zadostnim prepričanjem, da bi sodišče lahko podalo zaključek, da je tožnik pil alkohol med delovnim časom (torej pred 15. uro) in da je opravljal delo pod vplivom alkohola, zato je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR neutemeljena.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbi tožnika predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. Prvostopenjsko sodišče je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe tako v dejanskem kot v pravnem pogledu, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa še dodaja:

7. Odločilna dejstva, ugotovljena v izpodbijani sodbi, so zlasti naslednja: - Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 1. 2007 za nedoločen čas na delovnem mestu PU gradbinec, opravljal pa je manj zahtevna gradbena dela.

- Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi dne 24. 8. 2016 na podlagi določbe 2. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 – ZDR-1), ker je tožnik huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja s tem, da je bil na delovnem mestu v alkoholiziranem stanju.

- Tožnik je imel dne 11. 8. 2016, ko je delal na delovišču C. (na kateri so se preizkusi alkoholiziranosti izvajali med 15.46 in 15.59 uro) ob 15.54 uri v izdihanem zraku 0,59 mg/l alkohola, kar je bilo ugotovljeno v poročilu pooblaščene družbe D. d. o. o. z dne 12. 8. 2016 (B4).

- Vodja cestne baze A.A. in E.E., detektivka, ki je izvajala preizkuse alkoholiziranosti, sta izpovedala, da je bilo izvedeno testiranje alkohola vseh prisotnih delavcev cestne baze. Preizkus, izveden z alkotestom Draeger 6510 (serijska številka ...), je bil pozitiven pri dveh delavcih – pri tožniku in B.B. - Iz tožnikove izpovedi izhaja, da je tožnik z delom zaključil ob 15.00 uri, alkohol pa je začel uživati po zaključku dela, torej po izteku delovnega časa, ko je čakal na prevoz domov.

- Vodja cestne baze A.A., tožniku nadrejeni delavec v obdobju šest mesecev pred izpodbijano odpovedjo, je pojasnil, da ni vedel za tožnikove omejitve glede delovnega časa, to je za prepoved nadurnega dela, ki jo je podal specialist medicine dela ob preventivnem zdravstvenem pregledu tožnika dne 22. 3. 2016 v obvestilu pregledovancu z dne 21. 4. 2016 (A 4), pa tudi tožnik je izpovedal, da s tem nadrejenega ni seznanil. - Tožnik je izpovedal, da je po 15.00 uri spil tri ali štiri steklenice piva in žganje, po 15.00 uri pa je pometal cestišče in opravljal delo, ki mu je bilo odrejeno za tisti dan.

- Tožnik je opravljal delo po urniku kot ostali delavci brez omejitev, nadrejeni delavec A.A. pa mu je priznaval enako število delovnih ur dnevno kot ostalim sodelavcem, torej devet ur, tudi spornega dne.

- Iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca za sodno medicino doc. dr. F.F., dr. med. z dne 17. 7. 2017 izhaja, da je bila pri tožniku izmerjena koncentracija alkohola 0,59 mg/l izdihanega zraka, kar ustreza koncentraciji alkohola 1,23 g/kg v krvi in da se vsaka oseba, ki ima v krvi koncentracijo alkohola več kot 1,1 g/kg opredeljuje kot povsem nesposobna za opravljanje zahtevnejših miselnih in motoričnih nalog kot so upravljanje strojev, sodelovanje v prometu ali reguliranje prometa. Iz mnenja izvedenca tudi izhaja, da je zelo malo verjetno, da bi tožnik začel piti šele po 15.00 uri, če ni bil izrazito lažji od 80 kg, saj bi količino alkohola, ki naj bi jo tožnik po lastni izpovedi zaužil, moral spiti v devetih minutah, med 15.00 in 15.09 uro. Iz ugotovitev sodišča izhaja, da je zdravnik specialist medicine dela že v marcu 2016 ugotavljal tožnikovo prekomerno težo. Tudi na podlagi lastne zaznave pa je ugotovilo, da tožnikova telesna teža presega 80 kg, in na podlagi vsega navedenega navedlo, da ne dvomi, da je tožnik pil že pred 15.00 uro.

8. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi oprlo na pravilno pravno podlago, zlasti na določbe 109. in 110. člena ZDR-1, ki opredeljujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi oz. postopek pred izredno odpovedjo s strani delodajalca. Ugotovilo je, da je bil postopek izpeljan po določbah 85. in 87. člena ZDR-1 in pravilno presodilo, da je tožena stranka tožniku omogočila obrambo ter da so podani vsi zakonski pogoji oz. da je dokazan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca iz 2. alinee 1. odstavka 110. člena ZDR, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem.

9. Dokazano je, da je bil tožnik dne 11. 8. 2016 na delovnem mestu pod vplivom alkohola, ker je imel v času preizkusa 0,58 mg alkohola na liter izdihanega zraka (zapisnik B 1), kar je utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Izvedeni dokazi potrjujejo pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje glede očitane kršitve, dokazna ocena pa je pravilna in prepričljiva. Dokazni postopek je bil obsežen in natančen.

10. Bistveno v obravnavani zadevi je vprašanje, ali je tožnik užival alkohol na delovnem mestu oziroma, ali je bil na delovnem mestu alkoholiziran v okviru predpisanega delovnega časa. Sodišče prve stopnje je po prepričljivi in natančni oceni izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da je odgovor na navedeno vprašanje pritrdilen. Pritožbene navedbe, ki temu nasprotujejo, so neutemeljene. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, zlasti glede izpovedi tožniku nadrejenega delavca, iz katere izhaja, da je vsem delavcem, vključno s tožnikom, evidentiral delovni čas devet ur dnevno, ker z omejitvami nadurnega dela pri tožniku niti ni bil seznanjen. Omejitve glede nadurnega dela, ki veljajo tudi za prerazporeditev delovnega časa, so bile tožniku na preventivnem pregledu res določene, vendar jih niti tožena stranka niti tožnik očitno nista upoštevala. To pa ne pomeni, da se je delovni čas tožnika na delovišču, ki je bil določen do 16. ure, končal že ob 15. uri, zlasti ker je tožnik spornega dne še po 15. uri opravljal delo, ki mu je bilo sicer odrejeno za tisti dan. Četudi bi držalo, da se je delovni čas tožnika ob 15. uri že končal, pa je glede na mnenje sodnega izvedenca, ki ga je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo za popolno in po strokovni plati pravilno, očitno, da tožnik glede na rezultat alkotesta nekaj pred 16.00 uro, tolikšne količine alkohola, kot jo priznava sam, ni mogel zaužiti v tako kratkem času po 15. uri. S tem v zvezi tožnik neutemeljeno problematizira ugotovitve izvedenskega mnenja, saj je tudi sam imel možnost v pripombah na izvedensko mnenje podati natančne podatke o svoji teži, da bi jih sodni izvedenec lahko upošteval. Zato se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na to, da naj bi bilo mnenje izvedenca nestrokovno in presplošno in da temelji le na predpostavkah, na pa na resničnih podatkih.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožena stranka dokazala, da je tožnik kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja - ravnal je v nasprotju z določbami pogodbe o zaposlitvi v nasprotju z določbami 34. člena (ki delavcu nalaga upoštevanje delodajalčevih navodil) in 35. člena ZDR-1 (ki delavcem nalaga spoštovanje predpisov o varnosti in zdravju pri delu), kar ima za posledico opravljanja dela pod vplivom alkohola, kar je tudi v nasprotju z določbami 1. odstavka 51. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (Ur. l. RS, št. 43/2011 - ZVZD-1), po katerem delavec ne sme delati ali biti na delovnem mestu pod vplivom alkohola, drog ali drugih prepovedanih substanc. Že iz citiranih predpisov je razvidno, da je uživanje alkohola na delovnem mestu oziroma opravljanje dela pod vplivom alkohola prepovedano in nedopustno in zlasti zato, ker lahko ogroža zdravje in varnost delavca samega in njegovih sodelavcev.

12. Na tej podlagi je prvostopenjsko sodišče ob ugotovitvi, da je podan utemeljen razlog za izredno odpoved, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem, utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek. Glede na težo in naravo same kršitve, zlasti glede na visoko stopnjo alkoholiziranosti tožnika, je ugotovljena kršitev tako huda, da je tožena stranka kljub temu, da je bil tožnik njen dolgoletni delavec, utemeljeno uporabila strogo sankcijo – izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, zato so tudi pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

13. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

14. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbe (154. in 165. člen ZPP). Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, na podlagi petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl. - ZDSS-1).