Jedro

Tožniku, v čigar gozdu je toženec posekal za svojo uporabo 19 dreves, pripada iz naslova neupravičene pridobitve tudi povračilo toženčeve koristi, ki jo je pridobil s tem, da ni sekal lastnih dreves v svojem gozdu (sam zatrjuje, da je les potreboval za že prej načrtovano gradnjo hiše) in zato ni imel izgube zaradi t.i. prezgodnjega poseka in bo lahko prirast teh dreves v svojem gozdu uporabil v svojo korist.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (prvi in tretji odstavek njenega izreka) potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v pretežni meri ugodilo zahtevku tožnika in tožencu naložilo, da mu mora iz naslova neupravičene pridobitve zaradi sečnje in okoriščenja z lesom iz gozda v lasti tožnika plačati 249.519,60 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 8.10.1998 dalje do plačila (prvi odstavek izreka prvostopne sodbe), medtem ko je višji zahtevek tožnika za znesek 23.539,40 SIT s pp. zavrnilo (drugi odstavek izreka prvostopne sodbe). Hkrati je tožencu naložilo še plačilo tožnikovih pravdnih stroškov v znesku 353.650,80 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila (tretji odstavek izreka prvostopne sodbe). Zoper sodbo sodišča prve stopnje je toženec vložil pritožbo. Izpodbija jo v obsodilnem delu (prvi in tretji odstavek njenega izreka), sklicujoč se na vse zakonsko predvidene pritožbene razloge kot uveljavljene. Predvsem dvomi v pravilnost ugotovljenega obsega lastništva mejnih gozdnih parcel v območju predmetne sečnje dreves in se s tem v zvezi sklicuje na dvom, ki ga je izrazil v svojem mnenju že izvedenec V. Z.. Če bi namreč na katastrsko mejo od točk A do C, razvidno iz skice kot priloge njegovega izvedeneskega mnenja, postavili vzporednice pod kotom približno 80 stopinj, se vse meje prestavijo proti vzhodu in se celoten kompleks poseka dreves s tem prestavi v toženčevo parcelo. Že po mnenju izvedenca Zajca bi bilo treba z obsežno meritvijo ugotoviti pravo lego vseh parcel po mapi in šele nato ugotavljati kdo in v čigavi parceli je sekal. Te meritve niso bile nikoli izvedene, s sodno poravnavo leta 1996 določene posestne meje v nepravdnem postopku pod opr. št. N 87/92 pa so bistveno odstopale od katastrske meje, ugotovljene pred sečnjo leta 1998. To pomeni, da je gozdar M. v letu 1988 pravilno odkazal tožencu za posek drevesa, ki so bila v njegovi lasti, pri čemer pač v letu 1996 po uživanju sporazumno določena meja (z namenom izognitve velikim stroškom meritev) ni mogla biti enaka prvotni katastrski meji. Še zlasti pomembno pa se zdi tožencu tudi to, da je bilo ob poravnavi v nepravdnem postopku leta 1996 dogovorjeno, vendar ne zapisano, da se vsi sodni postopki v zvezi z mejami in morebitno škodo, povezano s posekom, umaknejo. Uveljavljani pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava pa utemeljuje toženec z očitkom sodišču prve stopnje, da ga je kljub razbremenitvi njegove odškodninske odgovornosti za posek dreves obsodilo na plačilo koristi od uporabe posekanih dreves in se ob tem sklicevalo na določbo 219. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. To je v nasprotju s trditveno podlago, ki jo je tožnik ponudil v oporo svojemu zahtevku. Toženec meni, da je verzijski oz. obogatitveni zahtevek mogoče uveljavljati le v primeru, ko ni na voljo drugih pravnih institutov. Ker je sodišče nudilo tožniku pravno varstvo iz naslova toženčeve neupravičene obogatitve, je s tem obšlo pravila odškodninskega prava in tako ustvarilo za toženca težji položaj - kar ni dopustno. Sicer pa četudi je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo, je po mnenju toženca zmotno pojmovalo njegovo korist, saj se ta ne more preprosto enačiti s prodajno vrednostjo dreves, skupaj z izgubljenim prirastkom zaradi prezgodnjega poseka teh dreves za 30 let. Po določbi 219. člena Zakona o obligacijskih razmerjih je tožnik upravičen do povračila koristi, ki jo je imel toženec od uporabe. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe pa ne izhaja, kakšno korist je imel toženec od poseka dreves. Uporabo tuje stvari je treba povezovati z določbami Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih. Uporaba tuje stvari je po določbi drugega odstavka 38. člena navedenega zakona uporaba, pri kateri ostane identiteta stvari ohranjena, ob možni zmanjšani vrednosti zaradi uporabe. Dobroverni pridobitelj pa ni dolžan plačati nadomestila za tako uporabo stvari, dokler je bil dobroveren. Končno graja toženec tudi časovno ovrednotenje njegove koristi, ki se lahko presoja po vrednosti ob izdaji sodbe (dne 26.5.1999) in ne po vrednosti ob izdelavi cenilnega mnenja izvedenca (dne 8.10.1998). Predlaga razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje v tem obsegu. Pritožba ni utemeljena. Toženec v pritožbi brez potrebe in nedopustno ponovno načenja vprašanje meje in s tem lastništva gozdnih parcel, na katerih oz. na kateri je leta 1998 posekal 19 dreves, saj je to vprašanje že bilo dokončno in zavezujoče tako za pravdni stranki kot za sodišče razrešeno v nepravdnem postopku pod opr. št. N 146/94, do dokončanja katerega je bil prav zaradi odločitve o tem vprašanju kot predhodnem prekinjen ta pravdni postopek - in to na predlog tožene stranke. Vprašanje, ali je toženec tudi že ob sečnji leta 1988 vedel, da seka na tožnikovi parceli in vprašanje, na podlagi katerih podatkov mu je logar M. tedaj odkazoval drevesa za sečnjo, pa za odločitev v obravnavanem primeru ni pomembno spričo dejstva, da prvostopona odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka nima materialnopravne opore v pravilih o odškodninski odgovornosti - temveč v pravilih o neupravičeni pridobitvi, po katerih ni utemeljenost zahtevka pogojena z obstojem krivde v ravnanju toženca (kot elementa civilnega delikta). Kolikor pa se zdi tožencu pomemben sicer nezapisan dogovor ob poravnavi v nepravdnem postopku leta 1996 o "umiku" vseh sodnih postopkov v zvezi z mejami in morebitno škodo, povezano s posekom, ga je treba napotiti na pravilne razloge iz izpodbijane sodbe o tem, kako učinkujejo procesna dejanja strank (drugi odstavek na 2. strani obrazložitve izpodbijane sodbe) in s katerimi je sodišče ta toženčev ugovor, ponovljen sedaj v pritožbi, odpravilo že v postopku na prvi stropnji. Toženčeva pritožbena trditev o zmotni uporabi materialnega prava v smeri očitka sodišču prve stopnje, da je obšlo pravila odškodninskega prava in tako ustvarilo za toženca težji položaj, ni povsem razumljiva. Edino, na kar kaže s tem v zvezi opozoriti je to, da materialnopravne podlage za utemeljenost tožnikovega zahtevka res ne nudi določba 219. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), saj v danem primeru ni šlo zgolj za toženčevo uporabo tožnikove stvari brez posegov v substanco le-te, temveč določbe 210. člena istega zakona - kar nima na pravilnost izpodbijane odločitve sodišča prve stopnje nikakršnega vpliva. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek toženca, da je uporaba pravil o neupravičeni pridobitvi v nasprotju s trditveno podlago, ki jo je tožnik ponudil v oporo svojemu zahtevku. Tožnikove trditve o toženčevem poseku tožnikovih dreves in o toženčevi prilastitvi tega lesa vsebujejo namreč vse elemente prehoda določenega tožnikovega premoženja v premoženje toženca brez podlage bodisi v pogodbi, bodisi v zakonu (2. odst. 210. člena ZOR). Nevezanost sodišča na zatrjevano pravno podlago tožbenega zahtevka pa toženec spričo njegovih pritožbenih navedb itak že sam uvidi. S tem je tudi odgovorejno na pritožbeno trditev o nujnosti povezovanja instituta neupravičene uporabe tuje stvari iz 219. člena ZOR z določbami Zakona o temeljih lastninskopravnih razmerjih (oz. njegovega 38. člena, na katerega se toženec v pritožbi sklicuje). Toženec neutemeljeno graja izpodbijano sodbo tudi z očitkom, da iz njene obrazložitve naj ne bi izahajalo, kakšno korist je imel toženec od poseka dreves in zlasti od izgubljenega prirastka zaradi prezgodnjega poseka 19 dreves za 30 let. Toženčeva korist je bila namreč v postopku na prvi stopnji pravilno ovrednotena na podlagi izvedenskega mnenja, v razlogih izpodbijane sodbe pa je tudi pojasnjeno in pravilno upoštevano toženčevo okoriščanje, identično s prikrajšanjem tožnika na račun izgubljenega prirastka 19 dreves za obdobje 30 let spričo prezgodnjega poseka (4. stran obrazložitve izpodbijane sodbe). Po teh razlogih je sodišče prve stopnje pravilno utemeljilo korist toženca, ki je sekal na tuji parceli, s tem, da mu ni bilo treba posekati lastnih dreves (sam zatrjuje, da je les uporabil za že prej načrtovano gradnjo hiše), zaradi česar ni imel izgube zaradi prezgodnjega poseka in bo lahko prirast teh dreves v svojem gozdu uporabil v svojo korist. Toženec končno tudi ne more uspeti s pritožbeno grajo časovnega ovrednotenja njegove koristi na prvi stopnji. Če jo je sodišče prve stopnje vrednotilo po cenah ob izdelavi cenilnega mnenja izvedenca na dan 8.10.1998 in ne po cenah ob izdaji sodbe dne 26.5.1999, ni bilo s tem materialnopravo zmotno uporabljeno v toženčevo škodo. Ker obrazloženo uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani in ker velja enako tudi gede po uradni dolžnosti upoštevnih pritožbenih razlogov (drugi odstavek 365. člena ob izdaji prvostopne sodbe še veljavnega Zakona o pravdnem postopku - ZPP/77, ki ga je bilo treba uporabiti spričo prehodne določbe prvega odstavka 498. člena sedaj veljavnega ZPP), je sodišče druge stopnje toženčevo pritožbo na podlagi določbe 368. člena ZPP/77 kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.