Jedro

Ker kazenska ovadba ni dokaz, je sklepanje o utemeljenosti suma, da je oseba storila kaznivo dejanje, na tej podlagi napačno.

Izrek

Zahteva zagovornice obdolženega M.T. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Kopru je s sklepom z dne 14.4.2000 zoper obdolženega M.T. iz razlogov po 1. in 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odredila pripor, ki teče od 13.4.2000 od 6. ure dalje. Zunajobravnavni senat istega sodišča je s sklepom z dne 18.4.2000 pritožbi obdolženčeve zagovornice deloma ugodil in navedeni sklep preiskovalne sodnice spremenil tako, da je pripor zoper obdolženca iz razloga po 1. točki 1. odstavka 201. člena ZKP odpravil. Iz razlogov pravnomočne odločbe, ne pa tudi iz njenega izreka, je razvidno, da je senat v ostalem pritožbo zagovornice obdolženega M.T. zavrnil kot neutemeljeno.

Zoper ta pravnomočen sklep je dne 10.5.2000 iz razloga po 1. točki 420. člena v zvezi z 11. točko 1. odstavka 371. člena ZKP zagovornica obdolženega M.T. vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da sklep o odreditvi pripora zoper obdolženca razveljavi in pripor odpravi.

Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zahteva ni utemeljena. Zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana, kajti oba izpodbijana sklepa je potrebno jemati kot celoto, kar pa pokaže, da vsebujeta vsa odločilna dejstva, ki potrjujejo obstoj utemeljenosti suma.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornica obdolženega M.T. izpostavlja, da preiskovalna sodnica v nasprotju z določbo 2. odstavka 202. člena ZKP ni določno navedla razlogov, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je obdolženec storil navedena kazniva dejanja ter da je zato podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Ne zatrjuje pa, da pravnomočen sklep ne vsebuje razlogov o teh odločilnih dejstvih, marveč da bi moral zunajobravnavni senat prvostopenjski sklep, očitno na podlagi 3. odstavka 402. člena ZKP, razveljaviti. Na ta način obdolženčeva zagovornica po vsebini izpodbija sodni postopek, ki je tekel pred pravnomočnim sklepom o odreditvi pripora.

V pritožbi zoper sklep preiskovalne sodnice je vložnica zahteve navajala, da obstoj utemeljenega sum pri obdolženem M.T. ni podan in je tedaj uveljavljala pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Ni pa zatrjevala, da bi v tem delu napadeni sklep ne imel razlogov o odločilnih dejstvih. Zunajobravnavni senat je ob preizkusu teh pritožbenih navedb obdolženčeve zagovornice obrazložil, zakaj jih ne sprejema in na podlagi česa ugotavlja, da je utemeljen sum storitve navedenih kaznivih dejanj kot temeljni pogoj za odreditev pripora pri obdolženem M.T. podan in zato ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka.

Zmotno pa je videnje pritožnice tudi v tistem delu, ko navaja, da sklep preiskovalne sodnice sploh ne vsebuje določnih razlogov, na podlagi katerih je spoznala, da je utemeljen sum storitve pri obdolženem M.T. izkazan. Neupravičene so vložičine navedbe v zahtevi, da je preiskovalna sodnica svoje ugotovitve glede utemeljenosti suma oprla zgolj na zakonsko označbo kaznivega dejanja in kazensko ovadbo. Kazenska ovadba ni dokaz in je sklepanje o utemeljenosti suma tudi na tej podlagi v prvostopenjskem sklepu napačno. Vendar pa je svoje ugotovitve o danosti tega pogoja za odreditev pripora glede kaznivih dejanj neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 2. odstavku 196. člena KZ v razlogih sklepa preiskovalna sodnica utemeljila tako, da je navedla, da je bil obdolženima H.M. in E.B. dne 11.11.1999 na Kozini zasežen denar, obdolženemu D.F. dne 20.12.1999 najmanj 51,2 grama mamila heroin, K.K. in D.L. pa dne 2.3.2000 v T. 102 grama mamila heroin. Vloga obdolženega M.T. pa naj bi bila pri teh kaznivih dejanjih razvidna iz prisluhov, ki so priloženi ovadbam. Glede kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 2. odstavku 196. člena KZ navedenem pod točko I/1 poznejše zahteve za preiskavo, ki ga preiskovalna sodnica v nasprotju z 2. odstavkom 202. člena ZKP ni podrobneje opisala, je v prvostopnem sklepu zapisano, da je obdolženec povedal, da je obdolženemu M.B. dal denar za nakup nekega stanovanja v K. v znesku 25.000 DEM, ker da se ukvarja s sposojanjem denarja in zasluži na obrestih. Glede kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali razstrelilnih snovi po 1. odstavku 310. člena KZ pa je sklep glede obstoja utemeljenega suma oprla na dejstvo, da je bil obdolženemu M.T. dne 14.4.2000 pri hišni preiskavi zasežen revolver neznane znamke kalibra ... in večje število nabojev. Očitno je tedaj, da ne držijo navedbe zagovornice obdolženega M.T. v zahtevi za varstvo zakonitosti, da sklep preiskovalne sodnice o odreditvi pripora ni vseboval določnih razlogov o utemeljenosti suma in da ga zato v tem delu ni bilo mogoče preizkusiti. Da bi pri obdolžencu ne bil podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti in da je pripor kot ukrep za odpravo take nevarnosti nesorazmeren, zagovornica obdolženega M.T. niti ne zatrjuje.

Upoštevaje navedene razloge je zato Vrhovno sodišče Republike Slovenije, potem ko je ugotovilo, da zatrjevana kršitev zakona, na katero se sklicuje vložnica v svoji zahtevi, ni podana, zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.