Jedro

V primeru davčne izvršbe na denarno terjatev dolžnika lahko dolžnikov dolžnik v ugovoru zoper sklep o izvršbi ugovarja, da dolžniku ni dolžan, da je dolg pogojen ali da dolg še ni dospel v plačilo in ne bo dospel v plačilo v enem letu od prejema sklepa. Glede na pravni učinek sklepa je z ugovorom dopustno uveljavljati le dejstva in okoliščine, ki so obstajale oziroma nastopile do vročitve sklepa o izvršbi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom o davčni izvršbi na denarno terjatev dolžnika A.A. s.p. je Davčni urad Brežice zarubil terjatev dolžnika do tožeče stranke na podlagi računa št. 40-2008 z dne 30. 7. 2008, v znesku 10.651,26 EUR, z zapadlostjo 10. 10. 2008, tožeči stranki kot dolžnikovemu dolžniku pa naložil, da zarubljeni znesek terjatve plača na v sklepu navedeni račun.

Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT-499-29-319/2010 z dne 13. 9. 2011 ugovor tožeče stranke zavrnilo. Tožeča stranka v ugovoru dolga ne zanika, navaja pa, da predstavlja zarubljeni znesek terjatve zadržane zneske do izteka garancijske dobe, to je do 10. 4. 2014 zadržane zneske bi bilo po navedbah ugovora mogoče sprostiti ob predložitvi bančne garancije ali po izteku garancijske dobe, in s tem uveljavlja ugovor, da je obveznost pogojena s predložitvijo bančne garancije oziroma da še ni zapadla in tudi ne bo zapadla v roku enega leta. Ugovor po presoji pritožbenega organa ni utemeljen, saj je tožeča stranka dne 13. 4. 2010 glavnemu izvajalcu B. posredovala bančno garancijo za odpravo napak v garancijskem roku, št. 6360, s tem pa je v roku 90 dni zadržana sredstva v višini 28.834,43 EUR, katerih del predstavlja tudi terjatev dolžnika do dolžnikove dolžnice v višini 10.651,26 EUR, mogoče sprostiti.

Tožeča stranka vlaga tožbo v upravnem sporu iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne Davčnemu uradu Brežice v ponovni postopek. Uveljavlja tudi zahtevek za povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dnevnega paricijskega roka do plačila. Tožeča stranka je opravljala gradbena dela na objektu v C. kot podizvajalec glavnega izvajalca B. d.d., davčni dolžnik pa je dela izvajal kot njen podizvajalec na podlagi Gradbene pogodbe št. 003/2008, sklenjene januarja 2008, in k njej sklenjenih aneksov št. 1 z in 2. Z aneksom št. 1 sta se dogovorila, da davčni dolžnik sprejema vse pogoje in zahteve B. ter da tožeča stranka zastopa davčnega dolžnika v pogajanjih z B. Hkrati je bilo dogovorjeno, da tožeča stranka dela davčnemu dolžniku plača v roku 3 dni, ko prejme plačilo glavnega izvajalca. Z Aneksom št. 2 sta dogovorila izstavitev dobropisa v znesku 13.662,08 EUR brez DDV zaradi nepriznanja del s strani B. Prav tako sta se zaradi prisilne poravnave in kasnejšega stečaja B. dogovorila, da bo tožeča stranka v primeru prejema kakršnegakoli zneska iz stečaja B. to nemudoma nakazala davčnemu dolžniku.

V davčnem postopku je tožeča stranka na zapisnik izjavila, da zadržanih zneskov še ni prejela oziroma da ni pogojev za njihovo plačilo, ker s strani davčnega dolžnika ni bila predložena bančna garancija. Stališče davčnega organa, da je garancija bila predložena, je zmotno. Tožeča stranka je namreč plačilo zadržanih sredstev tudi v razmerju do svojega podizvajalca pogojevala s predložitvijo bančne garancije v višini 10 % vrednosti izvedenih del za garancijsko dobo. Te pa davčni dolžnik ni predložil in zato zadržana sredstva niso dospela v plačilo. Tožena stranka je zato zmotno štela, da je bil pogoj izpolnjen s predložitvijo bančne garancije B. Pri tem ni upoštevala 13. točke gradbene pogodbe, iz katere izhaja obveznost predložitve garancije. Po navedenem bi tudi davčni dolžnik moral predložiti bančno garancijo tožeči stranki, da bi bil upravičen do plačila zadržanih sredstev. Pogodba je v tem delu sicer nekoliko nejasna, je pa med tožečo stranko in davčnim zavezancem o tem obstajal jasen dogovor. Opozarja še na 5. točko Gradbene pogodbe, ki določa, da bo tožeča stranka opravljena dela davčnemu dolžniku plačala, ko bo prejela plačilo B. Tega kljub predloženi bančni garanciji ni prejela in je zato prijavila terjatev v prisilni poravnavi oziroma kasneje v stečaju družbe B. Navedeno potrjujeta tudi Aneksa, ki sta bila sklenjena k pogodbi.

Ob pravilni ugotovitvi dejanskega stanja bi tožena stranka morala ugotoviti, da terjatev davčnega dolžnika še ni zapadla iz dveh razlogov: ker davčni dolžnik tožeči stranki ni predložil bančne garancije in ker tožeča stranka plačila B. ni prejela. To pa pomeni, da je terjatev pogojna, odvisna od višine premoženja stečajnega dolžnika B. ter da ni zapadla in da ne bo zapadla v roku enega leta. S tem pa je podan ugovorni razlog iz drugega odstavka 174. člena ZDavP-2, ki narekuje odpravo sklepa.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih izpodbijanih aktov. Predlaga zavrnitev tožbe.

Na naroku za glavno obravnavo stranki vztrajata pri vseh svojih dosedanjih stališčih in predlogih.

Tožeča stranka utemeljenost tožbe dodatno dokazuje s sklepom Davčnega urada Brežice št. DT 42914-99/2010-33 (03-3001-01) z dne 23. 12. 2011, ki je bil izdan v ponovnem postopku davčne izvršbe na terjatev davčnega dolžnika do tožeče stranke.

Tožena stranka poudari, da je bila, glede na dejansko stanje v času izdaje izpodbijanega sklepa, za odločitev ključna ugotovitev, da dolg obstoji. Tožeča stranka računa z datumom zapadlosti 10. 10. 2008 namreč ni zavrnila, terjatev pa potrjuje tudi izpis odprtih postavk in dejstvo, da tožeča stranka tudi na poziv prvostopnega organa ni predložila listin, ki bi dokazovale trditev, da gre za zadržana sredstva, kar bi iz njenih poslovnih knjig moralo biti razvidno.

Na posebno vprašanje, kako pojasnjuje povezavo neplačanega dela računa št. 40-2008 z zadržanimi sredstvi, tožeča stranka navede, da je davčnemu dolžniku kot podizvajalcu delo plačevala skladno z dinamiko plačil B. Prejeta sredstva je v celoti porabila za poplačilo obveznosti do svojega podizvajalca. Na posebno vprašanje, od kod razlika v višini zadržanih sredstev B. (28.834,43 EUR) in terjatve, prijavljene v prisilni poravnavi (14.502,22 EUR), tožeča stranka pojasni, da je bila v tem delu terjatev B. poravnana in zato poravnan tudi ustrezni del terjatve do podizvajalca A.A. Saldo je izravnan in znaša približno 14.000,00 EUR. Na posebno vprašanje, zakaj je stroške bančne garancije, ki jo je tožeča stranka predložila B., plačal podizvajalec A.A., tožeča stranka pojasni, da je moral podizvajalec plačati vse stroške tožeče stranke v tem poslu, saj je delo za B. opravljal preko tožeče stranke izključno zato, ker ni uspel pridobiti ustrezne bančne garancije. Tožeči stranki pa bi skladno s pogodbo moral predložiti bančno garancijo za zavarovanje morebitnih regresnih zahtevkov banke iz naslova garancije končnemu naročniku. Po opozorilu, da po njenih prejšnjih navedbah A.A. garancije ne bi mogel pridobiti, dodatno pojasni, da bi v času, ko je pretežni del dela že opravil, na banki že lahko dobil boniteto za garancijo v višini 10% vrednosti.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijani sklep o davčni izvršbi na denarno terjatev dolžnika je izdan na podlagi 173. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), po katerem se s sklepom o izvršbi dolžniku zarubi terjatev, ki jo ima do svojega dolžnika do višine dolgovanega davka, dolžnikovemu dolžniku pa naloži, da zarubljeni znesek terjatve plača na predpisane račune. Rubež denarnih sredstev se opravi z dnem, ko je sklep o izvršbi vročen dolžnikovemu dolžniku. Po 174. členu ZDavP-2 lahko dolžnikov dolžnik v ugovoru zoper sklep o izvršbi ugovarja, da dolžniku ni dolžan, da je dolg pogojen, ali da dolg še ni dospel v plačilo in ne bo dospel v plačilo v enem letu od prejema sklepa. Glede na pravni učinek sklepa je z ugovorom dopustno uveljavljati le dejstva in okoliščine, ki so obstajale oziroma nastopile do vročitve sklepa o izvršbi.

Sklep o izvršbi je bil v obravnavanem primeru tožeči stranki kot dolžnikovemu dolžniku vročen dne 30. 3. 2010. Dejstva, ki so nastopila po tem datumu, so zato neupoštevna tudi v upravnem sporu, katerega predmet je presoja pravilnosti in zakonitosti sklepa v času njegove izdaje. Sodišče pri svoji odločitvi zato ni upoštevalo Aneksa št. 1 in Aneksa št. 2 k pogodbi za izvedbo del na objektu ... v C., ki sta ju stranki sklenili po izdaji sklepa dne 15. 9. 2010 oziroma dne 15. 3. 2011. Upoštevalo tudi ni začetka postopka prisilne poravnave in pozneje stečaja nad družbo B. Po vpogledu vseh listin, ki se nahajajo v upravnih spisih, in tistih, ki jih je v upravnem sporu predložila tožeča stranka, sodišče ugotavlja, da je bila terjatev davčnega dolžnika ugotovljena na podlagi računa št. 40-2008 z dne 30. 7. 2008, z datumom zapadlosti 10. 10. 2008, ki se nahaja v upravnem spisu. Terjatev po navedenem računu potrjuje tudi izpis odprtih postavk na dan 24. 3. 2010. Ne gre torej za odprte terjatve na projektu kot celoti, temveč za terjatev po konkretno določenem, izdanem in prejetem računu, ki s strani tožeče stranke nesporno ni bil zavrnjen. Povezave med zadržanimi sredstvi s strani B. in neplačanim delom računa št. 40-2008 z dne 30. 7. 2008 tožeča stranka v davčnem postopku, kljub večkratnim pozivom k predložitvi dokazov, ni izkazala. Izkazala je tudi ni v upravnem sporu, v katerem (na glavni obravnavi) prvič navaja drugačno dejansko vsebino pogodbenega razmerja z davčnim dolžnikom od tiste, ki jo izkazuje predložena (gradbena) pogodba in z njo razloge, ki naj bi narekovali predložitev bančne garancije davčnega dolžnika, ki je nesporno nosil že stroške bančne garancije, ki jo je morala tožeča stranka (kot podizvajalec) predložiti B. in jo je po izdaji izpodbijanega sklepa tudi predložila. Gre za dejstva, ki jih tožeča stranka brez opravičenega razloga v davčnem postopku ni navedla in jih zato sodišče kot nedopustne tožene navedbe pri odločanju ni upoštevalo. Navedbe pa v delu, kolikor se dotikajo bančne garancije kot pogoja, ki ga je v davčnem postopku navajal tožnik, ne prepričajo in so neskladne s predloženo gradbeno pogodbo. Z njo je garancija sicer dogovorjena, vendar z njeno predložitvijo plačilo ni pogojeno. Plačilo je po 5. členu Gradbene pogodbe pogojeno s plačilom B. tožeči stranki. Povezanost neplačanega dela računa št. 40-2008 z dne 30. 7. 2008 z delom plačila, ki je bilo s strani B. tožeči stranki zadržano pa, kot že navedeno, ni z ničemer izkazana. Navedbe tožeče stranke na glavni obravnavi, da njene terjatve do B. v celoti ustrezajo višini njenega dolga do davčnega dolžnika, pa tudi ni skladna s predloženimi listinami. Po navedbah tožeče stranke je bila namreč od dneva izdaje sklepa o davčni izvršbi davčnemu dolžniku terjatev poravnana vse do višine terjatve, ki jo je prijavila v postopku prisilne poravnave. Tožeča stranka je po navedenem po lastnih navedbah davčnemu dolžniku poravnala terjatev po tem, ko je bila z izpodbijanim sklepom le-ta že zarubljena.

Sklep Davčnega urada Brežice, ki ga je na glavni obravnavi predložila tožeča stranka, utemeljenosti tožbe ne dokazuje, čeprav se, kot navaja tožeča stranka, enako kot izpodbijani, nanaša na rubež denarne terjatve davčnega dolžnika do tožeče stranke. Iz obrazložitve namreč sledi, da je obveznost B. do tožeče stranke neporavnana in prijavljena v postopku prisilne poravnave oz. stečaja.

Ker je torej po navedenem tožbeni ugovori niso utemeljeni, sodišče pa nepravilnosti, na katere pazi uradoma, tudi ni ugotovilo, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1).

17. O stroških postopka je odločilo skladno s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.