Jedro

Starostna meja za pridobitev pravice do pokojnine, ki je bila po ZPIZ-1 63 let, se je na podlagi 14. člena ZZVN znižala za čas priznane posebne dobe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločbe tožene stranke in za priznanje pravice do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji od 1. 9. 2001 na podlagi 14. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Ur. l. RS, št. 63/95 in nasl. - ZZVN). Zavrnilo je tudi odškodninski zahtevek za škodo, ki naj bi tožniku nastala zaradi zavrnitve pravice do upokojitve. Ugotovilo je, da je bila tožniku priznana posebna doba za čas begunstva v trajanju šest mesecev in dvaindvajset dni. Ob vložitvi zahteve za pokojnino je imel tožnik, skupaj s posebno dobo, več kot 31 let pokojninske dobe, star pa je bil 61 let 7 mesecev in 22 dni. Ob upoštevanju 14. člena ZZVN bi pogoje za upokojitev izpolnil šele 1. 9. 2004. Starostna meja za pridobitev pravice do pokojnine po ZPIZ-1 je bila 63 let, ki se je na podlagi 14. člena ZZVN znižala za čas priznane posebne dobe tako, da je tožnik pogoje izpolnil šele ob starosti 62 let 5 mesecev in 8 dni.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ker je v celoti soglašalo z njegovimi dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo. Odločitev prvostopnega sodišča je v skladu z uveljavljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča in tudi v skladu z odločbo Ustavnega sodišča U-I-29/2004 z dne 30. 6. 2005. 3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da bi moralo sodišče določbe 14. člena ZZVN, kolikor bi obstajal dvom o njegovi vsebini oziroma pomenu, razlagati v korist zavarovancev. Tožena stranka bi morala starost znižati od starosti, določene v prvem odstavku 14. člena ZZVN in ne od starosti, ki jo določa 39. člen ZPIZ-1. Odločba Ustavnega sodišča ne more biti uporabljena, saj njegova razlaga ne more biti uporabljena za nazaj, za čas, ko se je odločalo o zahtevku tožnika pri toženi stranki. Zavod bi moral odločiti le na podlagi 14. člena ZZVN in ga v dvomu razlagati izključno v korist zavarovanca, ne pa v svojo korist, enako pa bi morali storiti tudi sodišči. 4. V skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče poizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka tožnik ne uveljavlja. Pri materialno pravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in upoštevalo sodišče druge stopnje, saj zaradi zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Ustavno sodišče je v navedeni odločbi U-I-29/2004, sprejeti na pobudo tožnika, ugotovilo, da 14. člen ZZVN ni samo nejasen, temveč vsebuje tudi več nasprotij. Takšna ureditev povzroča pravno negotovost in s tem nezaupanje v pravo in je zato v neskladju z načeli pravne države (točka 18 obrazložitve).

8. Določba 14. člena ZZVN se je v praksi uporabljala. Zavod in sodišča so jo razlagala tako, kot v obravnavani zadevi. Ustavno sodišče je v zvezi s tem navedlo (točka 17 obrazložitve citirane odločbe), da to take "razlage" z uporabo uveljavljenih pravil razlage očitno ni mogoče priti, ampak gre kvečjemu za poskus uresničitve namena zakonodajalca. Zapisano besedilo 14. člena pa takšne razlage - pa tudi razlage pobudnika, tožnika v tem sporu - ne omogoča. 9. Ustavno sodišče je 14. člen ZZVN razveljavilo in zakonodajalcu določilo rok za odpravo ugotovljene neustavnosti, za čas do spremembe zakonske določbe oziroma do izteka roka (18. 1. 2006), pa je določilo način izvršitve odločbe (20. točka obrazložitve citirane odločbe). Tako kot je zapisan je Ustavno sodišče z njim dejansko dalo pravno podlago za odločanje Zavoda na način, kot se je v praksi določba 14. člena že do tedaj razlagala in uporabljala.

10. Vrhovno sodišče je v podobni zadevi (VIII Ips 286/2001) že 12. 11. 2002 sprejelo sodbo, kjer je določbo 14. člena ZZVN enako razlagalo. Ustavno pritožbo zoper tako odločitev je Ustavno sodišče zavrnilo z odločbo Up 80/2003 z dne 10. 11. 2005. Ob tem je v obrazložitvi tudi navedlo (6. točka), da bodo na podlagi odločbe Ustavnega sodišča U-I-29/2004, morala način izvršitve te odločbe (ki se sicer sklada z razlago Vrhovnega sodišča) upoštevati tudi sodišča. 11. Sodišče prve stopnje je sodbo sprejelo 19. 10. 2005 in pri tem uporabilo določbo 14. člena ZZVN tako, kot jo je razlagala tožena stranka, Vrhovno sodišče in kot izhaja tudi iz razlage, ki jo je kot način izvršitve svoje odločbe določilo Ustavno sodišče. Z izpodbijano sodbo je bila taka razlaga le potrjena.

12. Ker je po tudi po presoji revizijskega sodišča izpodbijana sodba glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilna in materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno, je v skladu s 378. členom ZPP zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.