Jedro

Odgovornost prevoznika v železniškem prometu za potnika zaradi nastalih telesnih poškodb je objektivna. Vendar je prevoznik v konkretnem primeru dokazal, da je do tožničine poškodbe prišlo zaradi njenega napačnega ravnanja, ko je roko vstavila v okvir vrat toaletnih prostorov, ko je ravno takrat vrata odprl drugi potnik in jo poškodoval.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala plačilo odškodnine 4.590,00 EUR z obrestmi in pravdnimi stroški. Naložilo je tožnici plačilo pravdnih stroškov tožene stranke.

2. Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka. Tožnica je trdila, da je bila kljuka, za katero se je prijela tožnica nezavarovanja in neoznačena, vsaj za invalidno osebo. Navajala je, da tožnica vidi samo na eno oko, ima zoženo vidno polje, kar sodišče v sodbi spregleda. Zaradi vidnosti ob vzpenjanju na vlak se je prijela tistega, kar je otipala. Bila je prepričana, da gre za oprijem, ki služi kot pomoč pri vzpenjanju na vlak. Tak oprijem, ki bi bil nameščen kot pomoč pri vzpenjanju, bi slabovidnim močno olajšal vzpenjanje, hkrati pa preprečil tovrstne nezgode. Lastnik vlaka mora opomniti potnika, da omogoča varno vkrcavanje na vlak tudi invalidnim osebam. Zato je podana odgovornost tožene stranke. Ne strinja se z navedbo sodišča, da kljuka na vratih ni nevarna stvar. Gre za vrata v toaletni prostost, ki naj ne bi predstavljal nevarne stvari. Sestavni del vrat je tudi kljuka in če vrata niso fiksirana oziroma zaprta, predstavljajo nevarno stvar ob sunkovitem potegu. To bi moralo biti označeno že pred vhodom na vlak, da se potniki, ki se vzpenjajo ne primejo za kljuke. Lastnik vlaka bi moral namestiti ustrezna pomagala oziroma oprijemke na taka mesta, da bi tudi slabovidni varno vstopali na vlak. Tožnica je tudi starejša oseba. Takih vrat pa ni mogla pričakovati in vedeti, da dejansko drži kljuko od vrat. Če pa sodišče navaja lastna vedenja o vlakih oziroma oznakih na WC, bi moralo tudi ugotoviti, da so vrata s kljukami v vagonih precej težka in ostra oziroma so kovinska, kar je splošno znano.

3. Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče pri odločanju o odškodninskem zahtevku upošteva trditveno podlago tožeče stranke o tem, kako se je škodni dogodek zgodil. Tožnica v tožbi zatrjuje, da se je poškodovala 4. 4. 2016 ob vzpenjanju na vlak po stopnicah in se je z rokami prijela za oprimek, ki se je kasneje izkazal za kljuko na vratih od WC, nato pa je nekdo z notranje strani vrata sunkovito odprl in ji stisnil prst. Tožnica v tožbi in tudi v pritožbi ponavlja, da je bila kljuka neprimerno označena in nezavarovana, zaradi česar je tožnica, ki je slabovidna, ker vidi samo na eno oko, bila prepričana, da se lahko opre nanjo. V tožbi je tudi trdila, da ostra kljuka predstavlja nevarno stvar, saj se ob nenadnem odprtju vrat lahko poškoduje. Sedaj v pritožbi prvič trdi, da je mislila, da gre za oprijem za vstopanje v vlak in da je to bilo nameščeno kot pomoč pri vzpenjanju na vlak. Pritožbena novota je tudi trditev pritožnice, da bi prevoznik moral označiti že pred vhodom na vlak, da se potniki ne smejo prijeti za kljuke in da bi lastnik vlaka bil dolžan namestiti ustrezna pomagala oziroma oprijemke na mestih, ki bi tudi slabovidnim pomagala varno vstopiti na vlak. Tožnica prvič smiselno trdi, da vlak ni bil opremljen z oprijemom pri vstopanju in pri tem ne pojasni, zakaj tega brez svoje krivde ni mogla navajati prej. Zato je spremenjena trditvena podlaga v pritožbi prepozna (prvi odstavek 337. člena ZPP).

6. Tako je bilo treba v mejah trditvene podlage ugotoviti, ali je bila kljuka vrat v WC neprimerno označena in nezavarovana in je zato prišlo do tožničine poškodbe. Tožena stranka je v pravdi najprej oporekala škodnemu dogodku, ker je tožnica v škodni prijavi pred pravdo navedla, da je ob vstopu v toaletne prostore prišlo do poškodbe sredinca roke, ker so drsna vrata pri zaviranju vlaka zdrsnila ter so ji pri tem priprle prst. Tožena stranka pa je glede na trditveno podlago v tožbi navajala, da ni jasno, kako se tožnica lahko pri vzpenjanju prime kljuke straniščnih vrat, ker se toaletni prostori nahajajo že v notranjosti vlaka in da bi se tožnica morala pri vzpenjanju na vlak prijeti za oprijemalo, ki je nameščeno na samih vratih vagona. Vztrajala je, da se je škodni dogodek zgodil tako, da so ji drsna vrata stisnila prst, ko je skušala vstopiti v toaletne prostore, ko je držala roko na podbojih vrat. Glede očitkov tožnice, da je bila kljuka nezaščitena in ni bila označena, pa je tožena stranka navajala, da ni jasno, kako naj bi zavarovanec označil kljuko na straniščnih vratih in kako naj bi jo zaščitil, saj ni predpisa o tem, da bi se kljuke na straniščnih vratih označevale in zaščitile. Trdila je, da je bila na vratih toalete nameščena kljuka, ki je običajna in se uporablja na običajnih vratih tudi v drugih prostorih in zato ni bilo posebne potrebe, da bi potnike na to še posebej opozarjali. Ugovor tožene stranke je torej šel v smeri opisa škodnega dogodka in tudi, da je kljuka v WC prostorih običajna in ne rabi posebnih označevanj.

7. Sodišče prve stopnje je zaslišalo tožnico, ki je izpovedala, da je vstopila v starejši vlak, ki ima od zunaj kljuko in se je treba povzpeti po stopnicah. Ko je vstopila v vlak, se je prijela "štango", ki jo je spustila in dala roko na steno v notranjosti vlaka, v tem trenutku pa jo je zapekel prst. Tedaj je videla, da je na tej strani stranišče, ki ga prej ni videla. Tudi priča S. Č. je izpovedal, da je tožnica najprej prejela "štango" in ker se ni mogla odriniti, ji je priča pomagal tako, da jo je porinil v hrbet. Priča je še izpovedala, da kot se je prijela nekam v notranjost vlaka, priča ni videl kam, je zavpila "moj prst". V svoji izjavi je sprevodnik T. K. zapisal, da mu je bilo rečeno, da je gospa pri vstopu na vlak prijela za okvir vrat stranišča v vlaku, ko je vlak stal na postaji. Istočasno pa je vrata zaprl drugi potnik in se je poškodovala. Iz vsega opravljenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje naredilo pravilno dokazno oceno, da je tožnica že vstopila v notranjost vlaka, položila roko na okvir toaletnega prostora, ko je drugi potnik ta vrata zaprl in ji priprl prst. Vse to torej ne potrdi trditvene podlage iz tožbe, da je tožnica zaradi neoznačene in nezavarovane kljuke WC utrpela poškodbo pri vzpenjanju po stopnicah. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nekoliko drugačno dejansko stanje o samem škodnem dogodku, kot ga je v tožbi zatrjevala tožnica. Nato pa je tako dejansko stanje primerjalo s pravno podlago za rešitev tega spornega razmerja. Zakon o prevoznih pogodbah v železniškem prometu v 18. členu določa sicer objektivno odgovornost prevoznika za telesne poškodbe potnika, ki jo povzroči nesreča ali nezgoda med železniškim prevozom in tudi takrat, ko potnik vstopa v vlak. Vendar po 19. členu se prevoznik lahko razbremeni, če dokaže, da je telesna poškodba nastala po krivdi potnika ali zaradi njegovega ravnanja, ki ni v skladu z normalnim ravnanjem potnika; enako se lahko razbremeni, če je poškodba nastala zaradi ravnanja tretje osebe in se mu prevoznik kljub potrebnemu prizadevanju ni mogel izogniti niti odvrniti njegovih posledic. V konkretnem primeru je sodišče ugotovilo, da je do poškodbe prišlo, ko je tožnica naslonila roko na okvir vrat toaletnega prostora, katero je takrat odprl drugi potnik. Sodišče prve stopnje pravilno ocenjuje, da gre v konkretnem primeru za naključje, ki ga prevoznik ni mogel nadzirati, saj ne more nadzirati vseh potnikov in preprečiti tožničine poškodbe, ki je nastala s tem, ko se je tožnica naslonila na okvir vrat toaletnih prostorov. Ko so tožnica in zaslišane priče opisovale vlak, ni nihče opisoval, da bi bilo z namestitvijo WC-eja v notranjosti vlaka kaj narobe. Glede same kljuke pa je treba pritožnici odgovoriti, da do poškodbe ni prišlo s tem, ko je prijela za kljuko, ampak se je naslonila na vrata toaletnih prostorov. Sodišče pravilno sklepa, da ni predpisano, kako naj bodo vrata zaščitena oziroma označena in da je splošno znano, da so vrata, ki vodijo v toaletne prostore, označene z napisom, da gre za toaletni prostor. Tožnica pa tudi ne pove, kaj je ravnal prevoznik narobe oziroma kako naj bi ta vrata bila zaščitena. Res pa je, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, da se pri zapiranju vrat, če oseba na določenem mestu drži roko, vedno lahko zgodi, da pride do priprtja prstov. Vendar ni predpisa, tudi neke običajne skrbnosti ni, da bi bila vrata za slabovidno osebo drugačna ali drugače označena.

8. Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev določb ZPP, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.