21. 12. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 6. decembra 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 556/2004 z dne 18. 11. 2004 v zvezi s sodbo Delovnega sodišča v Mariboru, Oddelka v Murski Soboti, št. Pd 306/2000 z dne 9. 3. 2004 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek pritožnice za plačilo razlik v plači v obdobju od 1. 1. 1992 do 31. 10. 1992. Zavrnilo je tudi njen podrejeni tožbeni zahtevek, s katerim je zahtevala plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi ji nastala z večletno zamudo tožene stranke pri izdaji pokojninskih bonov. Višje sodišče je pritožbo pritožnice zoper takšno sodbo zavrnilo. Strinjalo se je s stališčem sodišča prve stopnje, da so vtoževane terjatve zastarale, saj obvestila o upravičenosti do uslužbenskega certifikata ni mogoče šteti za pisno pripoznavo obveznosti iz naslova neizplačanih razlik plač, ki bi lahko pretrgala zastaranje. Sporne razlike v plači namreč niso bile podlaga za izračun vrednosti certifikata. Vrednost certifikata se je izračunala kot razlika med izplačano plačo in fiktivno izračunano plačo, ki bi pripadala zaposlenim v državnih organih, če bi v spornem obdobju zanje veljala Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 18/91 in nasl. – v nadaljevanju KPND). Strinjalo se je tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da ni mogoče govoriti o zamudi z izdajo pokojninskih bonov.

2.Zoper sodbo Višjega sodišča v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje vlaga pritožnica ustavno pritožbo. Zatrjuje kršitev 14. in 22. člena Ustave. Ne strinja se z zaključkom sodišč, da vrednost certifikata pomeni razliko med izplačano plačo in fiktivno izračunano plačo po KPND. Posledično meni, da pomeni izdaja certifikata pripoznavo dolga, ki je pretrgala zastaranje. V zvezi s tem opozarja na sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 1100/2000 (pravilno 110/2000) z dne 27. 3. 2001, iz katere naj bi izhajalo takšno stališče. Zatrjuje tudi, da so sodišča v enakih primerih, kot je njen, že ugodila tožbenim zahtevkom. Pri tem opozarja na sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 159/99 z dne 21. 12. 1999. Nasprotuje tudi zavrnitvi podrejenega tožbenega zahtevka. V zvezi s tem navaja, da sta sodišči spregledali, da je protipravno dejanje tožene stranke pomenilo neizplačilo plač.

B.

3.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotovitvi dejanskega stanja ter pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Navedbe pritožnice, da vrednost certifikata pomeni razliko med izplačano plačo in fiktivno izračunano plačo po KPND, da je izdaja certifikata pretrgala zastaranje in da sta sodišči spregledali, da je protipravno dejanje tožene stranke pomenilo neizplačilo plač, po vsebini pomenijo nestrinjanje pritožnice z dejanskimi ugotovitvami sodišč oziroma s stališči glede uporabe prava. Takšne očitke lahko Ustavno sodišče preizkusi le z vidika, ali ne gre morda za primer, ko bi bila odločitev sodišča tako očitno napačna, da bi jo bilo mogoče označiti za samovoljno oziroma arbitrarno, kar bi lahko predstavljalo kršitev pravice iz 22. člena Ustave. Tega pa izpodbijanima sodbama ni mogoče očitati. O pravni naravi uslužbenskih certifikatov ter o njihovem namenu je Ustavno sodišče že večkrat odločalo (tako v odločbi št. U-I-200/99 z dne 17. 2. 2000, Uradni list RS, št. 22/2000 in 31/2000-popr. in OdlUS IX, 24 ter v sklepu št. U-I-61/98 z dne 17. 2. 2000, OdlUS IX, 27). Pri tem je ugotovilo, da uslužbenski certifikati niso potrdila o premalo izplačani plači in se lahko uporabijo le za zakonsko določene namene. Pri izdaji uslužbenskih certifikatov ni šlo za zakonsko določitev načina poplačila obveznosti (nadomestna izpolnitev), temveč za dodatno razdelitev družbenega premoženja med uslužbence v javnem sektorju. Uslužbenski certifikat je torej dajal njegovemu imetniku le pravico do zamenjave za vrednostno ustrezen del državnega premoženja oziroma z uveljavitvijo ZPSPID pravico do pokojninskih bonov z nadaljnjo pravico izbire, da jih njihov imetnik bodisi zamenja za polico dodatnega pokojninskega zavarovanja bodisi proda na prostem trgu. Okoliščin, ki bi lahko v obravnavani zadevi pripeljale do drugačne rešitve, pritožnica ni izkazala. Očitne napačnosti prav tako ni mogoče očitati stališču sodišč, da v ravnanju tožene stranke v zvezi z izdajo pokojninskih bonov ni znakov protipravnosti.

4.Ustavnopravno relevanten bi lahko bil očitek pritožnice o odstopu od enotne sodne prakse. Člen 22 Ustave, ki pomeni uporabo splošnega načela enakosti vseh pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) na področju sodnega varstva pravic, namreč med drugim zagotavlja, da odločitev sodišča brez utemeljenega razloga ne odstopa od ustaljene sodne prakse. Vendar pa ta kršitev ni izkazana. Že Višje delovno in socialno sodišče je pritožnici pojasnilo, da se zadeva št. VIII Ips 110/2000 z dne 27. 3. 2001 ne nanaša na enako dejansko in pravno podlago kot sodba v obravnavani zadevi. Prav tako se na spor o plačilu razlik v plačah na podlagi uslužbenskega certifikata ne nanaša sodba št. VIII Ips 159/99 z dne 12. 3. 2002. Tožniki so v tej zadevi vtoževali razlike v plačah zaradi nezakonitega sklepa Vlade z dne 21. 5. 1992, ki je znižala osnovo za izračun plač tožnikom prek z zakonom določenega odstotka, in niso tožili na izplačilo uslužbenskih certifikatov.

5.Ker v obravnavani zadevi očitno niso bile kršene človekove pravice in svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

6.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 - popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan