Jedro

Tožnik-policist je krnil ugled državnega organa s tem, ko je s svojim osebnim avtomobilom povzročil prometno nesrečo, kjer sta bili hudo telesno poškodovani peški. Po trčenju ni ustavil in poškodovanima ni nudil pomoči, temveč je odpeljal naprej, zaradi česar je bila izvedena obsežna policijska preiskava. Ime tožnika pa se je pojavilo v časopisu v poročilu o prometni nesreči in pobegu voznika, zato je tožena stranka tožniku zakonito izrekla disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek na razveljavitev odločbe tožene stranke z dne 23.4.1998 ter odločbe disciplinske komisije pri Vladi RS z dne 8.6.1998 in povrnitev stroškov postopka v celoti zavrnilo.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oz. podrejeno, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnik v pritožbi navaja, da sodišče ni ugotovilo "krnitve ugleda državnega organa" zaradi domnevne storitve kaznivih dejanj, kar predstavlja objektivni element v disciplinskem postopku očitane disciplinske kršitve. Strinja se z oceno sodišča, da je izpolnil objektivne znake nekih kaznivih dejanj, ki so mu očitane v kazenski ovadbi, nepravilen pa je zaključek sodišča, da je tožnik očitana mu kazniva dejanja storil. Protispisna je tudi ugotovitev sodišča, da je bil zmožen udeležiti se disciplinske obravnave z dne 23.4.1998, kar bi lahko potrdila priča dr. C., sodišče pa tega dokaza ni sprejelo. Tudi očitana kršitev po členu 45/I, tč. 2 Zakona o delavcih v državnih organih ni ugotovljena, saj niti v postopku pri toženi stranki niti v sodnem postopku niso bili izvedeni nobeni dokazi, tako, da sodba v tem delu nima razlogov in izreka ni mogoče preizkusiti.

Tožnik je podal tudi dopolnitev pritožbe izven pritožbenega roka, v kateri se sklicuje na odločbo disciplinske komisije Vlade RS, ki je v identičnem primeru zavzela nasprotno stališče, kot ga je zavzela v njegovem primeru.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus sodbe sodišča prve stopnje v skladu z določbo 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99). Po preizkusu izpodbijane sodbe je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je prvostopenjsko sodišče v pravilno izvedenem postopku popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo ter ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka iz 1., 2., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. člena ZPP, na kar pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ko preizkuša sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v celoti sprejema, glede pritožbenih navedb tožnika pa še dodaja.

Razlogovanje tožnika v pritožbi, da sodišče ni ugotovilo krnitve ugleda državnega organa zaradi domnevne storitve kaznivih dejanj ter zaključek sodišča, da je očitana mu kazniva dejanja storil, so nepravilna. Tožnik si zmotno razlaga pomen očitane hujše kršitve, kljub temu, da sprejema oceno sodišča, da je izpolnil objektivne znake nekih kaznivih dejanj. Zakon o delavcih v državnih organih (ZDDO - Ur. l. RS, št. 15/90 - 70/97) v 45. členu našteva hujše kršitve delovne obveznosti. V zadnjem odstavku določa, da se za hujše kršitve navedene v 1. do 12. tč. citirane določbe zakona obvezno izreče ukrep prenehanje delovnega razmerja. V 1. tč. 1. odst. 45. člena ZDDO je kot hujša kršitev opredeljeno dejanje, ki pomeni kaznivo dejanje zoper uradno dolžnost, drugo kaznivo dejanje, storjeno na delu ali v zvezi z delom, ali storjeno iz nečastnih nagibov, in drugo kaznivo dejanje ali prekršek, s katerim se krni ugled državnega organa. Za ugotovitev elementov citirane hujše kršitve delovnih obveznosti zadošča ocena pristojnega disciplinskega organa, da ima kršitev znake kaznivega dejanja oz. prekrška. V navedeni zakonski določbi ni predpisan pogoj, da mora biti zoper storilca uveden kazenski postopek ali celo, da bi morala biti njegova kazenska odgovornost ugotovljena s pravnomočno sodbo.

Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in izvedenega disciplinskega postopka pri toženi stranki, je bil tožnik spoznan za odgovornega hujše kršitve delovnih obveznosti po 1. tč. 1. odst. 45. člena ZDDO. Tožnik je krnil ugled državnega organa s tem, ko je dne 3.12.1998 s svojim osebnim avtomobilom reg. št. ... v naselju ... povzročil prometno nesrečo, kjer sta bili hudo telesno poškodovani pešakinji. Po trčenju ni ustavil in poškodovanima ni nudil pomoči, temveč je odpeljal naprej. Bistveno pri zadevi je predvsem to, da je tožnik povzročil prometno nesrečo ter nato odpeljal s kraja nesreče tako, da je bila izvedena obsežna policijska preiskava. Ime tožnika pa se je pojavilo v časopisu v poročilu o prometni nesreči in pobegu voznika. Zoper tožnika je bila vložena tudi kazenska ovadba za povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti v I. odst. 325. člena in zapustitev poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči po I. odst. 329. člena KZ RS.

Pritožbeno sodišče zato zaključuje, da je v obravnavanem primeru šlo za krnjenje ugleda državnega organa in je bil tožniku izrečen primeren disciplinski ukrep.

Tožniku je dokazana tudi drugoočitana kršitev po 2. tč. 1. odst. 45. člena ZDDO. Ugotovitev o očitani kršitvi temelji na listinskih dokazih (uradni zaznamek z dne 12.12.1997), kakor tudi na izpovedi tožnika samega.

Tudi ugotovitev sodišča, da je bil tožnik zmožen in sposoben udeležiti se disciplinske obravnave dne 23.4.1998, temelji na listinskih dokazih. Tožnik je vabilo na disciplinsko obravnavo pravočasno prejel, tožena stranka pa je s strani bolnišnice, kjer se je tožnik zdravil prejela izjavo, da ni zdravstvenih ovir, da se disciplinske obravnave udeleži. Pritožbeno sodišče dopolnitve pritožbe tožnika z dne 6.6.2000 ni upoštevalo, ker je pritožbeni rok že potekel, zato dopolnitev ni več možna.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.