Jedro

V davčnem zakonu podlage za odločanje o odlogu oziroma obročnem plačilu prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ni, prav tako ne v področnem predpisu ZPIZ-2.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je organ prve stopnje zavrgel vlogo tožeče stranke za odpis, odlog ali obročno plačilo davčnega dolga, ki ga predstavljajo prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, iz razloga, ker zakon ne omogoča odpisa oziroma obročnega plačila teh prispevkov. V obrazložitvi ugotavlja, da je dne 1. 1. 2013 stopil v veljavo Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-2), ki v tretjem odstavku 159. člena določa, da v postopkih, ki jih davčni organ začne na zahtevo stranke, prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ni mogoče odpisati, delno odpisati ali dovoliti odloga plačila ali plačila v obrokih. Ker je bila torej z uveljavitvijo ZPIZ-2 odpravljena pravna podlaga za postopke odpisa, delnega odpisa, odloga in obročnega plačevanja prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, je organ prve stopnje v skladu z določili prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) vlogo zavrgel, ker zavezanka ne uveljavlja na zakon oprte pravice oziroma pravne koristi.

2. Navedeno odločitev je potrdila tudi tožena stranka v pritožbenem postopku. Navaja, da je Zakon o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) v 110. členu določil, da se 101., 102. in 103. člen tega zakona ne uporabljajo za prispevke za zdravstveno zavarovanje, za prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in za obveznosti, za katere davčni organ opravlja samo izvršbo in ne vodi knjigovodskih davčnih evidenc o odmeri teh obveznosti. Ker ZDavP-2 navaja, da se določbe 101. člena za navedene prispevke ne uporabljajo, je potrebno upoštevati določbe zakonov, ki navedene prispevke določajo. Pritrjuje davčnemu organu prve stopnje, da ZPIZ-2 v tretjem odstavku 159. člena določa, da prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ni mogoče odpisati, delno odpisati ali dovoliti odloga plačila. Na tako odločitev ne morejo vplivati niti navedbe glede tega, kakšni so dohodki zavezanke oziroma ali bi bilo s plačilom v enkratnem znesku ogroženo njeno preživljanje ali ne.

3. Tožeča stranka se z navedeno odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo v kateri navaja, da je zaradi dolga iz naslova prostovoljnih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje bil izdan sklep o zavarovanju in vknjižbi zastavne pravice na nepremičnino, v kateri živi. Je upravičena do denarne socialne pomoči in dolgovanih obveznosti ni sposobna poravnati. Opozarja tudi, da je nepremičnina, v kateri živi, v tako slabem stanju, da ne dosega vrednosti, ki je navedena po GURS-u. Dolg je pripravljena poravnati v doglednem času v okviru zmožnosti. Smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po presoji sodišča je izpodbijana odločitev pravilna in skladna z zakonom. Pravilni in skladni z zakonom so tudi razlogi izpodbijane odločbe, zato jih sodišče ne ponavlja, temveč se v skladu s pooblastilom iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje sklicuje in le še dodaja:

7. Po določbah 110. člena ZDavP-2 se 101., 102. in 103. člen tega zakona ne uporabljajo za prispevke za zdravstveno zavarovanje ter prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. V davčnem zakonu torej podlage za odločanje o odlogu oziroma obročnem plačilu teh prispevkov ni, zato jo je potrebno iskati v področnih predpisih, kakršen je ZPIZ-2. Na podlagi tega predpisa, kot navajata že oba davčna organa, podlage za odpis oziroma obročno plačilo od 1. 1. 2013 ni več, zato je davčni organ vlogo tožeče stranke utemeljeno zavrgel. 8. Okoliščine, ki jih tožeča stranka navaja v tožbi, zato ne vplivajo na drugačno odločitev. Slabo finančno stanje in druge okoliščine se namreč upoštevajo samo v primeru, če je odpis dovoljen. Za tak primer pa pri tožeči stranki ne gre, saj že zakon odpisa davčnega dolga v primerih, kot je tožničin, ne dovoljuje. Po povedanem je zato sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.