Jedro

Sodna razveza pogodbe o zaposlitvi ne temelji na domnevi, da je delavec storil v odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitana ravnanja, ampak jo utemeljujejo okoliščine, ki so se pojavile med postopkom ter interesi strank, ki so ali bi utegnili biti ogroženi. V kolikor takšne okoliščine in interesi strank niso ugotovljeni, sodna razveza pogodbe o zaposlitvi ne pride v poštev.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se v celoti, pritožbi tožene stranke pa delno ugodi in se izpodbijana sodba v 2. in 4. točki izreka ter v delu 1. odstavka 3. točke izreka, ki se nanaša na plačilo odškodnine v višini 15.000,00 EUR razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba tožene stranke zavrne in se v nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje (1. točka izreka in del 1. odstavka 3. točke izreka o priznanju vseh pravic iz delovnega razmerja, vključno s plačo in zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 29.5.2006 do 23.1.2007).

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (pravilno: ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi) z dne 29.5.2006 in ugotovilo, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki trajalo do 23.1.2007, zato mu je tožena stranka dolžna za čas od 29.5.2006 do 23.1.2007 priznati vse pravice iz delovnega razmerja, mu izplačati zapadlo plačo za ta čas z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih zneskov do plačila ter odškodnino v višini 15.000,00 EUR. Zahtevek za razveljavitev sklepa o prepovedi opravljanja dela je zavrnilo in toženi stranki naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 751,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila.

Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da roka za izredno odpoved ni zamudila, saj jo je podala v roku 15 dni od zagovora. Meni, da je zagovor obligatoren del postopka izredne odpovedi in je tudi faza, v kateri se delodajalec dokončno seznani z vsemi razlogi, ki utemeljujejo odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pri tem se sklicuje na mnenja pravnih teoretikov in na sodno prakso, ki se je že večkrat izrekla, da rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi teče od zagovora. Če bi moral delodajalec odpoved podati takoj, ko se seznani z odpovednim razlogom, se zastavlja vprašanje smiselnosti zagovora, ki ne more biti le forma (zaradi katere pa je v končni fazi odpoved ponovno nezakonita, če se opusti). Tožena stranka se tudi ne strinja z višino prisojene odškodnine namesto reintegracije. Sodišče prve stopnje je sicer upoštevalo kriterije, na katere opozarja tudi sodna praksa, kljub temu pa tožena stranka meni, da bi bil tožnik upravičen kvečjemu do 8.000,00 EUR odškodnine, kar predstavlja plačo približno enega leta, v katerem je pričakovati, da bi tožnik našel zaposlitev, glede na to, da so policisti v varnostnih agencijah lahko zaposljiva kategorija. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo zahtevka, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno obravnavo sodišču prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik se pritožuje zoper del sodbe, s katerim je odločeno, da mu delovno razmerje traja le do 23.1.2007 (zavrnitev reintegracije). Meni, da je sodišče prve stopnje z odločitvijo o prenehanju pogodbe o zaposlitvi po 2. odstavku 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) kršilo domnevo nedolžnosti, saj kazenski postopek zoper tožnika ni okoliščina, ki bi utemeljevala tako odločitev. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe in ugoditev zahtevku v celoti.

Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožnika pa v celoti.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka. Zaradi delno napačne uporabe materialnega prava pa je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Po 1. odstavku 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) delodajalec lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni z zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Po 2. odstavku 110. člena ZDR mora delodajalec podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi najkasneje v 15 dneh od seznanitve z razlogi, ki jo utemeljujejo in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega razloga na strani delavca ali delodajalca, ki ima vse znake kaznivega dejanja (tak primer je tudi sporni), pogodbena stranka lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 15 dneh, odkar se je izvedelo za kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in storilca, ves čas, ko je možen kazenski pregon.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka dne 29.5.2006 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožniku po izteku 15 dnevnega roka iz 2. odstavka 110. člena ZDR, saj se je z odpovednim razlogom seznanila najkasneje 28.4.2006, ko je tožnika vabila na zagovor.

Ugotovitev sodišča prve stopnje je pravilna. ZDR določa tek roka za odpoved pogodbe o zaposlitvi v primeru razloga iz 1. alineje 1. odstavka 111. člena nekoliko drugače, kot v primeru drugih odpovednih razlogov (2. do 6. alineja). V tem primeru rok za odpoved teče od dneva, ko se je izvedelo za kršitev pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja in storilca (ves čas, ko je možen kazenski pregon). Tako kot je datum seznanitve z razlogom za odpoved dejansko vprašanje, je dejansko vprašanje tudi to, kdaj se je izvedelo za kršitev pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja in storilca. Nobenega dvoma ni, da je tožena stranka za kršitev pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja in za storilca izvedela najkasneje 28.4.2006, ko je generalni direktor P. - v smislu 2. odstavka 18. člena ZDR kot delodajalec - prejel predlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z vso obremenjujočo dokumentacijo (kazenskimi ovadbami) in ne šele na zagovoru. Na zagovoru, ki ga je podal dne 15.5.2006, tožnik ni povedal drugega, kot da ni kriv. Tožena stranka ga v zvezi z ugotovitvami, ki izhajajo iz obremenilne dokumentacije, ni vprašala ničesar. Iz tega izhaja, da zanjo ni bilo nič nerazčiščenega in nič vprašljivega. Zato datum zagovora v tem primeru ni bil odločilen dan za tek roka za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Pritožbeni očitek, da je ob razlagi, ki jo podaja sodišče prve stopnje, zagovor delavca le forma, ki je sama sebi namen, je neutemeljen. Delavcu mora biti omogočeno, da pojasni svoja stališča o očitani kršitvi pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja in navede okoliščine, ki ga morebiti opravičujejo. Na zagovoru bi se npr. lahko izkazalo, da delavčevo ravnanje nima znakov kaznivega dejanja in da tudi ne gre za kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. V tem primeru delodajalec pogodbe o zaposlitvi ne bi odpovedal. Lahko pa bi se izkazalo, da je kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja storjena naklepno ali iz hude malomarnosti, nima pa znakov kaznivega dejanja. V tem primeru bi se delodajalec šele ob zagovoru seznanil z razlogom, ki dejansko utemeljuje odpoved pogodbe o zaposlitvi (in spoznal, da gre za razlog iz 2. alineje 1. odstavka 111. člena ZDR in ne za razlog iz 1. alineje). V navedenih primerih bi bil datum zagovora odločilen za tek roka za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Stališče pritožbe, da se tožena stranka zamudi roka nikakor ne bi mogla izogniti, če tožnik vabila na zagovor npr. ne bi dvignil, ni pravilno. Rok petnajstih dni je sicer res izredno kratek, vendar pa zakon omogoča delodajalcu, da delavcu pošiljke vroča na delovnem mestu oziroma dopušča, da v skrajnem primeru delavcu zagovora ne omogoči, če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca to neupravičeno pričakovati (izogibanje vročitvi bi bila lahko taka okoliščina). Tožena stranka bi se zamudi roka torej lahko izognila na ta način, da bi tožniku vročila vabilo na zagovor in mu zagotovila zagovor znotraj petnajstdnevnega roka, štetega od dneva, ko je izvedela za kršitev in storilca.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zoper 1. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje kot neutemeljeno zavrnilo in v tem delu sodbo potrdilo.

Utemeljena pa je nadaljnja pritožba tožene stranke in pritožba tožnika zoper odločitev, da pogodba o zaposlitvi preneha na podlagi sodbe sodišča prve stopnje z dnem 23.1.2007 in se torej tožniku ne prizna pravica do reintegracije, ampak v zameno za to izplača odškodnina. Tožnik v pritožbi napačno navaja 2. odstavek 3. točke izreka, saj v tem delu ni odločeno o zahtevku za reintegracijo. V 2. odstavku 3. točke izreka je odločeno o zavrnitvi zahtevka za razveljavitev sklepa o prepovedi opravljanja dela, na to odločitev pa se tožnik ne pritožuje. Zavrnitev zahtevka za reintegracijo je vsebovana v 2. točki izreka, s katero je sodišče na podlagi 2. odstavka 118. člena ZDR sodno razvezalo pogodbo o zaposlitvi z dnem 23.1.2007. Pritožba tožnika nasprotuje taki odločitvi, ker meni, da je s sodno razvezo kršena domneva nedolžnosti. Ta pritožbeni očitek je sicer neutemeljen, vendar pa sodišče prve stopnje ni ravnalo prav, ker je s sodbo odločilo o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, ne da pred tem strankama dalo možnost za pojasnitev okoliščin in interesov, zaradi katerih naj bi bilo nadaljevanje delovnega razmerja nemogoče. Sodna razveza pogodbe o zaposlitvi ne temelji na domnevi, da je delavec storil očitana kazniva dejanja (oziroma, da je kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja), ampak jo utemeljujejo okoliščine, ki so se pojavile med postopkom ali zaradi postopka ter interesi strank, ki so ali bi zaradi tega utegnili biti ogroženi. Katere so okoliščine in interesi, zaradi katerih tožena stranka ne more nadaljevati delovnega razmerja s tožnikom, mora pojasniti tožena stranka sama in bi jo moralo sodišče prve stopnje v skladu z načelom materialno procesnega vodstva o tem povprašati. Vsekakor obstaja cela paleta okoliščin in interesov, zaradi katerih bi bila sodna razveza pogodbe o zaposlitvi lahko utemeljena. Taka okoliščina je npr. dejstvo, da je bilo zaradi ugotovitev, do katerih je prišla tožena stranka med postopkom izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, omajano zaupanje v tožnika: zanj je bilo odrejeno opazovanje; po telefonu je večkrat komuniciral s hrvaško govorečo osebo "M." na tel. št. X za katero se je ob prijetju prebežnikov v Italiji ugotovilo, da je organizator ilegalnih prevozov itd. Aktivni delavci slovenske policije morajo bolj kot drugi državljani paziti, v kakšnih krogih se gibljejo in s kom se družijo, zato je tožena stranka zainteresirana, da se ne pojavlja dvom v neoporečnost njenih delavcev. Navedene in druge okoliščine in interesi ne prejudicirajo tožnikove kazenske odgovornosti, so pa take, da lahko ovirajo nadaljevanje delovnega razmerja. Seveda pa je potrebno pri tem upoštevati tudi okoliščine in interese na strani tožnika (ZDR govori o interesih obeh strank), nato pa vse skupaj pretehtati. Šele potem je možna odločitev, ali je sodna razveza pogodbe o zaposlitvi utemeljena ali ne. Kot že rečeno pa morata o tem svoja stališča predstaviti stranki, ki ju mora sodišče na možnost uporabe instituta iz 2. odstavka 118. člena ZDR opozoriti, česar v spornem primeru ni storilo. Potrebo po seznanitvi strank z možnostjo sodne razveze pogodbe o zaposlitvi pa utemeljuje tudi procesna zahteva iz 1. odstavka 2. člena ZPP. V pravdnem postopku sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov. Stranki ne more prisoditi, česar ne zahteva in tudi ne česa drugega namesto zahtevanega. V spornem primeru je tožniku (namesto reintegracije) prisodilo odškodnino za škodo, ki je tožnik (ker k temu niti ni bil pozvan), ni zatrjeval. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno, pritožbi tožnika pa v celoti ugodilo in 2., del 3. ter 4. točko (stroški) izreka izpodbijane sodbe razveljavilo. V tem obsegu jo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje kljub določbi 30. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Pritožbeno sodišče je ocenilo, da gre za pomanjkljivost, ki je v skladu z namenom citirane določbe ni mogoče odpraviti na pritožbeni obravnavi, saj se sodišče prve stopnje doslej še ni ukvarjalo s stališči strank o možnosti nadaljevanja delovnega razmerja.

V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje pozove stranki, da predstavita okoliščine in interese glede možnosti nadaljevanja delovnega razmerja, ponovno pa naj tudi pretehta kriterije za odmero eventualne odškodnine. Pri odločitvi o stroških postopka naj glede teka zakonskih zamudnih obresti upošteva načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13.12.2006, ki ga je v izpodbijanem sklepu o stroških postopka spregledalo.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.